Vrhovno sodišče

Subscribe to Vrhovno sodišče feed
Updated: 2 hours 13 min ago

UPRS Sodba I U 1453/2021 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 18:20
Ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, ki jih je pred tem prečkal, ne zadostuje za izrečeni ukrep. Dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, namreč ne dokazuje utemeljene nevarnosti, da bi tožnik pobegnil iz Republike Slovenije, kar je bistvena okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tožnik z vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji izkazal ravno nasprotno. Upoštevajoč, da je tožnik v prošnji izjavil, da je njegova ciljna država Republika Slovenija, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavani v tem upravnem sporu, je po presoji sodišča utemeljevanje toženke, da je tožnik begosumen zaradi izjave iz policijske depeše, katere vsebino sam zanika, premalo in nezadostno za dokazovanje nevarnosti, da bi tožnik iz Republike Slovenije pobegnil.

UPRS Sodba in sklep I U 1512/2021-15 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 18:20
Ugotovitev tožnikove begosumnosti v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka v konkretnem primeru torej ni mogla opreti na objektivno merilo v zakonu, ker tega merila ni, ampak je odločitev o pridržanju oprla na dve tožnikovi izjavi, da če bi bila njegova družina v Albaniji ogrožena, bi zapustil Slovenijo in šel v Albanijo, in da je bil namenjen v Francijo, ter na svojo oceno, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija; poleg tega se je pavšalno sklicevala na „prosilčeva pretekla dejanja in izjave“. To niso okoliščine, ki bi bila že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma kazale na utemeljeno nevarnost pobega, pri čemer je tožnik v tožbi dokazni vrednosti ocene tožene stranke o begosumnosti tožnika tudi oporekal. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik izkazal, da razume, zakaj mu je odvzeta prostost in je na videz prepričljivo pojasnil, da nima nobenega namena pobegniti iz Slovenije. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v prostost tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja.

UPRS Sodba I U 1731/2021-15 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 18:20
V predmetni zadevi sta relevantna predvsem kriterija begosumnosti iz druge in tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ter v zelo majhni meri kriterij iz pete alineje tega določila. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prišla do zaključka, da je tožnik begosumen, že ob ugotovitvi, da so izkazani kriteriji iz druge in tretje alineje, ampak je temu sledila posamična presoja vseh okoliščin skupaj s tem, ko je dovolj tehtno upoštevala vsa prosilčeva ravnanja, ko je upoštevala tožnikovo zatrjevanje, da bo zdaj počakal na konec postopka po Uredbi EU št. 604/2013, ter dejstvo in njegov poudarek, da je sam prišel v Azilni dom, a tem okoliščinam ni dala odločilne teže zaradi dovolj izkazanega splošnega vzorca ravnanja tožnika, ko je prehajal države, kot so Italija, Francija, Nizozemska Švica in Slovenija, in s čimer se sodišče lahko strinja. To namreč brez dvoma pretehta tožnikova zagotovila, da tokrat ne bo pobegnil. Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrep pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva.

UPRS Sodba in sklep I U 1467/2021-7 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 18:20
Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU. Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013. Z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP.

UPRS Sodba I U 1960/2020-19 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 17:30
Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična. Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

VSL Sklep II Ip 1689/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 17:30
Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, do zaključka katerega oziroma do neuspešnega izteka roka za njegovo sprožitev se zapuščinski postopek prekine. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju, po nadaljevanju zapuščinskega postopka, pa je omejena le na tisto, kar od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostane. Ob vsem povedanem v primeru predlagane izvršbe ločitvenega upnika v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča na ločeno zapuščino, postopanje po tretjem odstavku 168. člena ZIZ zaradi vpisa dedičeve lastninske pravice na ločenem premoženju v zemljiški knjigi, in prekinitev izvršilnega postopka do zaključka zemljiškoknjižnega postopka o tem vpisu, ni na mestu. Tako postopanje bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom ločitve zapuščine. Vse dokler ločitev zapuščine učinkuje, ločena zapuščina tudi ne more biti predmet dedovanja. Materialnopravno napačna je ocena sodišča prve stopnje, da napotitveni sklep zapuščinskega sodišča že predstavlja listino iz 6. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, na podlagi katere se lahko v zemljiški knjigi dovoli vknjižba lastninske pravice v korist dediča. V skladu z navedeno določbo ZZK-1 je namreč taka listina pravnomočni sklep o dedovanju. V posledici ločene zapuščine in prekinitve zapuščinskega postopka iz tega razloga pa vse do nadaljevanja zapuščinskega postopka sklep o dedovanju, ki bi bil šele podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na dediča, ne more biti izdan.

UPRS Sklep I U 1436/2021-14 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 17:30
Toženka nastopa pri odločanju o pravicah in dolžnostih učenca v vlogi nosilke javnih pooblastil in bi morala po presoji sodišča, poleg specialne določbe desetega odstavka 56. člena ZPSI-1, ki ji nalaga za ukrep, ki ga je tožnikom izrekla, izdajo pisnega sklepa, v postopku uporabljati tudi določbe ZUP. Toženka ni izdala konkretnega, posamičnega akta v pisni obliki kljub temu, da bi ga morala. Tožniki imajo po presoji sodišča glede na obrazloženo zagotovljeno sodno varstvo zaradi molka toženke v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu. Sodno varstvo zaradi molka organa v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu, izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ugotovitev, da imajo tožniki drugo sodno varstvo narekuje odločitev, da ta upravni spor ni dovoljen. Izključitev tožnikov iz šole ni ravnanje, ki bi ga tožniki izpodbijali v tem upravnem sporu.

UPRS Sodba I U 1303/2021-8 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 17:30
Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita. Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.

VSRS Sklep II DoR 226/2022 - Vrhovno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 17:20
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilen zaključek, da obravnavane nepremičnine (539/12, k. o. ..., ter asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parc. št. 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63 in 539/64, vse k. o. ...) ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev?

VSL Sklep II Ip 1047/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 17:20
V postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki ne prijavljajo svojih terjatev in se zato terjatve v tem postopku tudi ne preizkušajo. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov in obljubi poplačilo izrecno določenih terjatev v točno določenem obsegu. Sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je zato poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Tudi predloženi sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, čeprav je v njem sodišče dolžniku, v nasprotju z določbo 17. alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, očitno pomotoma naložilo plačilo terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v 1. točki tega izreka, ni primeren izvršilni naslov. Iz sklepa ni razvidno katere so terjatve, katerih plačilo se sicer nalaga dolžniku; na katere upnike se nanaša; terjatve v sklepu niso specificirane, niti se sklep ne sklicuje oziroma se ne nanaša na posodobljen seznam terjatev.

VSL Sklep II Ip 248/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Ko med postopkom lastninska pravica na nepremičnini preide na drugega, mora zoper njega sodišče nadaljevati postopek, ker je od tega, kdo je dolžnik (v procesnem smislu) odvisna tudi pravilna uporaba določb 197. in 198. člena ZIZ, ki za določene terjatve določajo zakonsko prednostno poplačilno pravico. Četudi se po izročitvi v izvršilnem postopku prodane nepremičnine kot zemljiškoknjižni lastnik vknjiži kupec, hipotekarni dolžnik kot aktualni lastnik prodajane nepremičnine, položaj realnega dolžnika, in s tem procesne pravice, ki mu gredo, ohrani vse do končanja postopka s prodajo nepremičnin.

VSL Sklep I Ip 1084/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Dodatna pokojnina, ki se izplača članu pokojninskega sklada, je denarna terjatev (ob predpostavki, da so za izplačilo izpolnjeni zakonski pogoji določeni v ZPIZ-2). Enako pa velja tudi za pravico do izplačila odkupne vrednosti premoženja. V obeh primerih je dolžnik ob izpolnitvi določenih pogojev upravičen do denarnega izplačila. Temeljno materialno upravičenje torej, ki ga vključuje konkretna terjatev dolžnika, je upravičenje zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je plačilo določenega denarnega zneska (ali v obliki denarne rente ali predčasnega izplačila odkupne vrednosti). To pomeni, da je terjatev dolžnika iz naslova privarčevanih sredstev kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence denarna terjatev in ne kakšna druga premoženjska pravica.

VSL Sklep II Ip 1331/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ko je presodilo, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje je vročilo ugovor dolžnika upniku, z izrecno navedbo, da je ta obrazložen in z opozorilom, da sme nanj odgovoriti v roku 8 dni in da bo v primeru, če v tem roku ne bo vložil odgovora štelo, da so navedbe v ugovoru resnične. Ob takem postopanju in opozorilu sodišča je tako upnik utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenem odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Glede na postopanje sodišča je namreč upnik lahko utemeljeno štel, da je ugovor pri sodišču prestal predhodni test obrazloženosti – sicer mu sodišče ugovora ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ugovor takoj zavrnilo. V odgovoru na ugovor je dolžnikovim trditvam o naknadnem dogovoru, da smeta dolžnika uporabljati sporno nepremičnino, dokler si ne uredita drugega bivališča, tudi obrazloženo in dokazno podprto nasprotoval.

UPRS Sklep I U 2038/2018-12 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji podeljuje odločba o dovolitvi zadrževanja le tujcu, ki je v postopku odstranitve, zaradi česar je logično, da o dovolitvi zadrževanja ni mogoče odločati, če je bil tujec že odstranjen. Zato si tožnik, glede na to, da v Republiki Sloveniji ni več v vrnitvenem postopku, po presoji sodišča z odpravo sporne odločbe, izdane v upravnem postopku po nadzorstveni pravici, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi, odprava izpodbijane odločbe tožene stranke, odprava 2. točke izreka odločbe o dovolitvi zadrževanja po nadzorstveni pravici in dovolitev zadrževanja na podlagi prve in sedme alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, glede na navedeno okoliščino namreč ne bi imeli nobenega učinka.

VSL Sklep I Ip 1025/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Upnik lahko (če ni za posamezen primer drugače določeno) svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, nastale pred začetkom stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku (kot generalni izvršbi) in v skladu s pravili tega postopka. Le v primeru podanih pogojev iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP se pod pogoji, ki jih določa 280. člen ZFPPIPP, po zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom postopek izvršbe lahko nadaljuje. V takem primeru pa je treba upoštevati tudi morebitni odpust obveznosti, na katerega se sklicuje dolžnik.

VSL Sklep I Ip 979/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Sodišče prve stopnje je sledilo dolžničinim trditvam o slabem zdravstvenem stanju in negativnem vplivu takojšnjega nadaljevanja izvršbe s prodajo nepremičnine, ki dolžnici predstavlja dom in znano okolje, v katerem kljub napredujoči demenci nekako še znajde. A ker je v skladu s šestim odstavkom 74. člena ZIZ iz drugih posebno opravičenih razlogov po 4. točki drugega odstavka 71. člena tega zakona izvršbo dovoljeno odložiti najdlje za tri mesece, sodišče ni imelo podlage za daljši odlog. Ne gre torej za to, da sodišče težki zdravstveni situaciji dolžnice ne bi verjelo ali je razumelo ter je ne bi upoštevalo. Zakon, na katerega je sodišče vezano, v takih primerih ne daje podlage za daljši odlog. Tudi v kolikor se bo dolžnica trudila nadzorovati svoje zdravstveno stanje, le to, ki je v pretežni meri kronično, ne more biti razlog za odlog izvršbe v nedogled. O tem, kaj predstavlja posebej upravičeni razlog za odlog izvršbe se je izoblikovala obširna in enotna sodna praksa, in sicer so upoštevni le taki življenjsko izjemni dogodki, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogočajo izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece. Kronična bolezen sama po sebi brez trenutnih izjemnih okoliščin, četudi se zdravstveno stanje slabša, zato ne more predstavljati posebno upravičenega razloga v smislu 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ.

UPRS Sodba I U 17/2019-30 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Okoliščine, da je tožnik tri leta delal za APPF, opisana dejavnost APPF v odnosu tudi do Talibanov ter tožnikova dejanska vpletenost v naloge APPF, kar med strankama ni sporno, so odločilne v tej zadevi, spričo novo nastale varnostne situacije v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov in v upravnem sporu predloženih informacij o stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov. Bistveno in odločilno je tudi, da je tožnik v upravnem sporu po prevzemu oblasti Talibanov predložil informacije, ki kažejo na nove okoliščine glede ravnanja z bivšimi pripadniki in podporniki afganistanskih (policijskih) sil po prevzemu oblasti Talibanov. Tem informacijam pa tožena stranka v upravnem sporu ni oporekala. V aktualnih varnostnih razmerah v Afganistanu je izkazan utemeljen strah pred preganjanjem tožnika v Afganistanu iz razloga njegovega političnega prepričanja, ki se veže na njegovo pripadnost in aktivnost v okviru APPF v okolju, kjer so bili Talibani prisotni že v času, ko še niso prevzeli oblasti v Kabulu in v Afganistanu.

UPRS Sodba I U 464/2019-15 - Upravno sodišče

Wed, 09/28/2022 - 16:40
Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 103/2019) že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom URS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne.

VSL Sklep I Cp 852/2022 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:30
Ker že vrednost podedovanega in nepremičnega premoženja presega 20.250,72 EUR, je pravilna presoja, da pritožnica ni upravičena do popolne oprostitve sodne takse in je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen. Ob ugotovljenih nizkih tekočih mesečnih dohodkih je nadalje pravilna tudi odločitev, da bi takojšnje plačilo celotne takse (237,00 EUR) občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja pritožnica in njeni družinski člani. Ob uporabi drugega odstavka 11. člena ZST-1 je pravilno odločeno o obročnem plačilu odmerjene takse.

VSL Sklep II Cp 1128/2022 - Višje sodišče v Ljubljani

Wed, 09/28/2022 - 16:30
Pri osebi je hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega vedenja, do bolezni pa tudi nima uvida, saj je jemanje zdravil v domačem okolju opustil. Pacientovo stališče do ne jemanja zdravil je trenutno pod vplivom bolezni. V tem trenutku je edini možni ukrep zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom Klinike. Sodišče je pravilno presojalo pacientovo obnašanje v daljšem časovnem obdobju, torej tudi dogodke iz predhodne hospitalizacije.

Pages