Vrhovno sodišče

Subscribe to Vrhovno sodišče feed
Updated: 2 hours 40 min ago

VSRS Sodba X Ips 76/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja. Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to za uporabo OT v razlastitvenem postopku kot ocenljivi zadevi ne zadošča, saj noben predpis ne določa, kako naj se uporabi OT v primerih, ko vrednost ni razvidna iz odločbe, čeprav gre za odločanje o premoženjski pravici. Glede na navedeno bi lahko le OT določila posebna pravila za ocenjevanje razlastitvenih zadev, a jih ne. Po obrazloženem je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi moral upravni organ ugotoviti vrednost razlaščenih zemljišč in da je podlaga za to lahko ponudba razlastitvenega upravičenca ali posplošena vrednost nepremičnin v evidencah GURS. OT za tako ocenjevanje ne daje podlage, zato bi odločitev zanj in za način, kako naj se izvede, pomenila samovoljo upravnega organa, ki bi vodila v neenako uporabo OT in s tem neenako obravnavo razlastitvenih zavezancev pri odmeri stroškov postopka. Zaradi tega je tudi nepomembno, ali je moral razlastitveni upravičenec pred vložitvijo predloga za razlastitev zavezancu (revidentki) vročiti ponudbo za odkup nepremičnine. Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve. Na to ne more vplivati revizijska primerjava med razlastitvijo in klasičnim obligacijskim odškodninskim postopkom, ker da gre v obeh primerih za dvofazno odločanje, ki tvori neločljivo celoto. Gre namreč za odločanje, ki se opravi v različnih postopkih na podlagi različne procesne ureditve v različnih zakonih (ZUP in ZPP). Revizijske navedbe v bistvenem odpirajo vprašanja, ki se nanašajo na vsebino OT v smislu primernosti obstoječega cenika odvetniških storitev. To po vsebini pomeni očitek o podcenjenem odvetniškem delu v upravnih postopkih, ki pa je v prvi vrsti namenjen odvetniški zbornici, ki sprejema odvetniško tarifo, in ne sodišču, saj neustreznost tarife ne pomeni njene nezakonitosti.

VSRS Sodba I Ips 16371/2019 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP.

VSRS Sodba I Ips 28411/2018 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.

VSRS Sodba XI Ips 37724/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Upoštevajoč čas še neprestane zaporne kazni, izrečene z nepravnomočno sodbo, stopnjo ponovitvene nevarnosti in v tem okviru tudi ugotovljeno dejstvo, da obtoženec kljub drugačnim navedbam v postopku ni prenehal z zlorabo prepovedanih drog, je ukrep pripora sorazmeren ukrep. Možnost, da bi bil obtoženec po polovici prestane kazni pogojno odpuščen (88. člen KZ-1) in da bi bil predčasno odpuščen (25. člen Zakona o probaciji), pa je zgolj hipotetična ter odvisna od izpolnitve pogojev s strani obsojenca. Gre za privilegij obsojenca, ki si ga ta lahko prisluži s svojim vzornim vedenjem v času prestajanja kazni. Takšna možnost zato ob ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, ne more vplivati na odločitev, da je ukrep sorazmeren.

VSRS Sodba I Ips 44578/2017 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal v verodostojno listino, zato vprašanje obstoja dolžniško – upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine, ni pravno relevantno.

VSRS Sklep I Up 22/2021-27 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).

VSRS Sklep I Ips 23226/2018 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.

VSRS Sodba I Ips 57045/2017 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
V opisu kaznivega dejanja je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec na ..., torej v lastnem stanovanju oškodovancu življenje vzel na zahrbten način tako, da ga je v trenutku, ko je bil slednji s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval z nožem zabodel v predel prsnega koša ter mu povzročil ubodno rano, zaradi česar je oškodovanec umrl, kar povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi odvzema življenja na zahrbten način.

VSRS Sodba XI Ips 52438/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 17:00
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju tujih državljanov prisotna državni tožilec in obdolženec.

VDSS Sklep Pdp 601/2020 - Višje delovno in socialno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 16:50
Ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini nastale škode oprlo le na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ni bilo celovito in strokovno zadostno obrazloženo, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede obstoja in višine neupravičenih izplačil, ki so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov in dobavnic) ostalo nepopolno ugotovljeno.

VSL Sodba in sklep I Cp 1523/2020 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam. Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca. Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ. Pogodbi v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici) nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb.

VSC Sklep I Ip 222/2020 - Višje sodišče v Celju

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Pravilna je presoja, da razen dejstva, da je predmetna nepremičnina dolžnikov dom, ni izpolnjen noben drug od kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe iz četrtega odstavka 71. člena ZIZ.

VDSS Sodba Pdp 4/2021 - Višje delovno in socialno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti. V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.

VSL Sodba in sklep II Cp 1744/2010 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Če je bila najemna pogodba sklenjena po tem, ko je tožnica izvedla opisan odtok, je takratni najemodajalec očitno soglašal z rešitvijo, kakršno je glede izvedbe kuhinjskega odtoka našla toženka. Stanovanje je toženki oddal s kuhinjskim odtokom, kakršen je v času sklepanja najemne pogodbe obstajal. V tem primeru ne gre za spremembo stanja stanovanja, s katero lastnik ne bi soglašal (6. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1), niti za način uporabe stanovanja v nasprotju z lastnikovo voljo (1. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1). Dolgotrajna uporaba ne more spreminjati dogovorjenega obsega najetih prostorov. Pravilen je zaključek, da kolikor tožena stranka dva hodnika in sobo uporablja drugače kot za dostop do stanovanja, to počne v nasprotju s sklenjeno najemno pogodbo. Utemeljen je zahtevek, da je dolžna te prostore izprazniti in jih izročiti tožeči stranki v posest; dejansko v soposest, saj jih tudi sama uporablja za dostop do najetega stanovanja. Sodišče se je do izvedenih dokazov dolžno opredeliti v obsegu, kot je to potrebno za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev.

VSL Sodba I Cp 744/2020 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Tožeča stranka (podjemnik) se ne more sklicevati na opustitev toženčevega (naročnikovega) grajanja napak iz razloga, ker je za pomanjkljivosti projektne dokumentacije vedela, a je kljub temu dopuščala možnost, da se prenova tehničnih objektov izvede kot tehnično investicijsko vzdrževanje brez gradbenega dovoljenja.

VSC Sklep I Ip 10/2021 - Višje sodišče v Celju

Mon, 04/12/2021 - 15:02
Nestrinjanje z opravljeno cenitvijo ne predstavlja razloga za nepriznanje nagrade in stroškov, saj je te sodnemu cenilcu mogoče odreči le v primeru, v kolikor ne bi opravil naloge, ki mu jo je odredilo sodišče ali če bi šlo za očitno neskrbno ali nestrokovno izdelano cenitev.

VSRS Sklep I Up 181/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 15:01
Pritožba je kljub več pozivom oziroma sklepom Upravnega sodišča sestavljena v tujem jeziku. Pritožnik je bil v izpodbijanem sklepu izrecno poučen o posledicah, če vložena pritožba ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Kljub navedenemu ni priložil prevoda v slovenskem jeziku. Ker je pritožba nepopolna, saj je sestavljena v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, prav tako pa ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

VSL Sodba IV Cp 49/2021 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 04/12/2021 - 15:01
Odločilno za spremembo sodno že pravnomočno določene preživnine je, da je bodisi sprememba potreb upravičenca bodisi sprememba zmožnosti zavezanca, bistvena, znatna, lahko bi se reklo tudi drastična. V ta okvir sodijo zlasti okoliščine, kot so izguba ali pridobitev zaposlitve, bistvena sprememba dohodkov, nastanek nove preživninske obveznosti (npr. rojstvo otroka), na drugi strani pa zlasti sprememba glede šolanja ali pa izredne okoliščine, vezane na posebne dodatne dejavnosti ali zdravstvene indikacije. Mati obeh toženk je sicer še vedno zaposlena v družbi T., d. o. o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je. Njena izobrazba je ostala nespremenjena. Vendar pa je sedaj ugotovljena njena podjetnost, ki ji očitno zagotavlja še boljši standard, kot ga je imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvem sojenju, čeprav ga je že tedaj želela prikriti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožba za zvišanje (ali znižanje) preživnine sicer ni namenjena odpravi morebitnih napak pravnomočne sodbe. Zato naj ne moti, da gre na videz za enake okoliščine na strani matere toženk, ko sodišče presoja, da ji ne verjame, da zasluži le minimalni dohodek, kot uradno prikazuje, in ji tega sodišča ni verjelo že tekom prvega sojenja. Gre namreč za dodatne močne indici, ki govorijo o sedanjih krepko boljših materinih preživninskih zmožnostih, kot so bile ugotovljene. Četudi so bile morda boljše že tedaj, pa jih sodišče ni uspelo ugotoviti, velja in se šteje, da tako dobrih zmožnosti mati tedaj ni imela. Nesprejemljivo je, da bi mati porabila za (luksuzno) osebno vozilo 500 EUR na mesec, za hčerki pa 360 EUR. Njene zelo dobre pridobitne zmožnosti (bistveno boljše, kot je bilo to ugotovljeno v sojenju l. 2017) vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj enakomerno porazdeliti med oba roditelja.

VSRS Sklep I Up 28/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 04/12/2021 - 15:01
Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.

VSL Sodba in sklep IV Cp 1605/2020 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 04/12/2021 - 15:01
Po ustaljeni sodni praksi se denarnih socialnih transferjev – v konkretnem primeru denarne socialne pomoči – ne upošteva kot sestavnega dela dohodka preživninskega zavezanca. Pritožba neutemeljeno izpostavlja neenakovrednost položaja, v katerega naj bi starša postavilo sodišče prve stopnje. Od njega (toženca) se pričakuje prispevek k preživljanju tožnikov po vseh njegovih pridobitnih zmožnostih, ni pa izraženo enako pričakovanje v razmerju do zakonite zastopnice tožnikov. Takšna ocena je zmotna in posplošena. Toženec prezre, da je celotna skrb za vzgojo mladoletnih sinov na zakoniti zastopnici, saj on stikov z otrokoma niti nima. Tožnika sta izkazala, da njuna zakonita zastopnica s kreditom rešuje njihov stanovanjski problem, zato se je upošteval pri oceni njenih (nižjih) preživninskih zmožnosti. Toženec pa ni dokazal, da bi z najemom kredita reševal svoj stanovanjski problem in ni predložil nikakršnih dokazov v zvezi s porabo kredita, zato ga sodišče prve stopnje pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo. Zakonita zastopnica tožnikov je razpolagala z nižjimi dohodki, na njej je bilo tudi celotno breme vzgoje in varstva mladoletnih sinov, kar se mora odraziti v porazdelitvi preživninskega bremena.

Pages