Vrhovno sodišče

Subscribe to Vrhovno sodišče feed
Updated: 2 hours 22 min ago

UPRS Sodba in sklep I U 1765/2018-13 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Tožnik je izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil, tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan.

UPRS Sodba I U 1218/2017-9 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Že upoštevaje besedilo 1. točke 27. člena Odloka o sprejemu otrok v vrtec ne more biti dvoma, da je pri tem kriteriju relevantno stalno prebivališče, kot o sprejemu otrok v vrtec izhaja iz uradnih evidenc. Uradno evidentirano stalno prebivališče pa je relevantno tudi za priznanje kriterija po 2. točki tega člena Odloka. Upoštevanje uradno evidentiranega stalnega prebivališča in na tej podlagi ugotovljena stalnost bivanja v občini ima namreč utemeljeno podlago v povezavi med to okoliščino in financiranjem občine, ki kot samoupravna lokalna skupnost ustanavlja in financira delovanje vrtcev na svojem območju.

VSM Sodba IV Kp 19809/2016 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo. Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga. Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana. Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju. Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne. Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti. Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati. Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.

UPRS Sodba I U 1655/2017-9 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Institut nadaljevanja postopka po zamudi je mogoče uporabiti, dokler je postopek po ZIL-1 odprt, tj. dokler organ ne odloči v glavni stvari in tako zaključi postopka.

VSM Sklep IV Kp 4071/2015 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Med obveznimi sestavinami obtožnega predloga je tudi strnjen opis kaznivega dejanja in njegova zakonska označba.

UPRS Sodba I U 1616/2017-10 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Opredelitev obstoječega objekta in njegovega bistva, kot ga razlaga organ, torej temelji na značilnostih obstoječega objekta in nameravane gradnje, ki je opisana v vlogah tožnikov in ostalih podatkov spisa, zato že iz tega razloga ni mogoče reči, da je organ pojem obstoječi objekt in bistvo objekta opredelil arbitrarno, kot dodatno pa sodišče še pripominja, da je obstoječa lesena konstrukcija tudi po njegovi oceni nedvomno bistvo objekta, saj če je ni, potem sploh ni mogoče govoriti o takem objektu kot je obravnavani, tj. pomožnem kmetijsko-gozdarskem objektu. Pojem rekonstrukcije neločljivo veže na obstoječ objekt. Če tega objekta ni več, rekonstrukcija ni več mogoča.

VSM Sodba PRp 161/2018 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ki ga vozi oseba, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1) šteje za hujši prekršek v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kar utemeljuje zaključek, da je zaradi izvrševanja takšnega prekrška ogrožena splošna prometna varnost in ogroženo varovanje življenja ljudi. Prvostopenjsko sodišče je zato stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, utemeljeno izreklo zasledujoč tudi namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanja življenja ljudi.

VSM Sklep IV Kp 11457/2017 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Na podlagi navedenih premoženjskih razmer ter ob upoštevanju višine odmerjenih stroškov kazenskega postopka in sodne takse, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno odločilo, da jih je obsojeni sposoben plačati na način, kot je odločilo v izreku napadenega sklepa in sicer po obrokih.

UPRS Sodba II U 451/2016-12 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Pri objektih iz četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 gre za objekte, ki se gradijo v izrednih razmerah, ko se pričakuje nujno ukrepanje in ni časa za izvajanje upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja.

UPRS Sodba I U 1310/2018-7 - Upravno sodišče

Mon, 12/10/2018 - 08:31
Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.

VSM Sodba II Kp 29367/2016 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:30
Glede na dejstvo, da je obdolženec zaposlen in prejema dohodek v višini, kot jo je navedel sodišču in je razviden iz njegovih osebnih podatkov v prvostopenjski sodbi, ni imelo podlage za odločitev, da se ti stroški izplačajo iz proračuna, pri čemer pritožba s splošno navedbo, da je iz sodišču javno dostopne evidence nedvomno mogoče preveriti, da obdolženec prejema le skromne dohodke, ne da bi pri tem navedla njihovo višino in to potrdila z ustrezno listino ter tako izkazala, da so se sodišču znani podatki o zaposlitvi in plači obdolženca spremenili, ne more uspeti s svojo trditvijo, da je sodišče prve stopnje glede odločbe o stroških kazenskega postopka dejansko stanje zmotno ugotovilo in da so podani razlogi, da se obdolženca plačila stroškov oprosti. Opis, da sta bila obdolženca navedenega dne kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zalotena pri tatvini, pa sta zato, da bi ukradene stvari obdržala, uporabila proti drugemu silo, ko sta v trgovini H. na V. 7 s prodajne police vzela stvari, ki so v nadaljevanju navedene, prav tako pa njihova vrednost, last družbe H. d.o.o., ustrezno konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, ki je podana, kadar kdo vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, v nadaljevanju pa je ustrezno konkretizirana še sila, ki sta jo proti drugemu uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, in ki njuno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje roparske tatvine. Navedba, da sta naštete stvari v trgovini vzela s prodajne police, nato pa z ukradenimi stvarmi odšla mimo blagajne, ne da bi pijačo plačala, ustrezno opiše izvršitev tatvine, pritožba pa v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša opis, kateri od njiju je imel nahrbtnik in kateri je vanj prodajne predmete zlagal, saj sta storilca kaznivega dejanja tatvine v takšnem primeru oba in nobeden od njiju ni pomagač drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja. Nadaljnji opis, da ju je pri izhodu iz trgovine zalotil varnostnik M. O., ki je K. prijel za nahrbtnik ter ga zvlekel stran od izhoda trgovine, K. pa se mu je upiral, nato pa je do njiju pristopil N., ki je O. z roko odrival od K., K. pa je O. vlekel za oblačila in ga potiskal, nato pa je O. K. vzel nahrbtnik in ga odložil v nakupovalno košaro, N. in K. pa sta ponovno odrivala O., da bi mu odvzela nahrbtnik in obdržala ukradene stvari, pa ustrezno konkretizira uporabo sile obeh obdolžencev, ki sta jo za to, da bi ukradeno stvar obdržala, uporabila proti varnostniku. Kamere, postavljene zaradi zagotavljanja varovanja premoženja in ugotavljanja ter preprečevanja tatvin, so v trgovini upravičeno nameščene, trditev, da snemanje prostorov trgovine zaradi tega namena predstavlja kršitev zasebnosti kupcev, ki vanjo prostovoljno vstopajo, pa je zmotna.

VSM Sklep II Kp 48100/2015 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 12/10/2018 - 08:30
Dovoljenost obtožbe in formalni preizkus obtožnice.

VSL Sodba in sklep I Cp 213/2018 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 12/10/2018 - 08:30
Tožba po določilih OZ je bila vložena pred začetkom osebnega stečaja drugega toženca, zato je bila v času vložitve dopustna in je ni mogoče naknadno zavreči, ampak je treba uporabiti 270. člen ZFPPIPP. Pravilno tolmačenje prvega odstavka tega člena, to je, da preneha pravica upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, torej od njih zahtevati plačilo, lahko pomeni le vsebinsko odločanje o zahtevku. Zakonsko določilo eventualne kumulacije po tretjem odstavku 182. člena ZPP je treba razlagati tako, da je sodišče dolžno obravnavati naslednji zahtevek, če stranka z zahtevkom, ki ga je uveljavljala najprej, ni bila uspešna (zavrnitev) ali ga sodišče sploh ni vsebinsko obravnavalo (umik, zavrženje tožbe). Dopustna je eventualno kumulacijo izpodbojnega in ničnostnega zahtevka.

VSL Sodba VII Kp 4863/2012 - Višje sodišče v Ljubljani

Thu, 12/06/2018 - 13:54
Ker na podlagi dejanskega opisa v izreku izpodbijane sodbe obdolžencu ni mogoče očitati, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in ga zapeljal, da je ravnal v škodo svojega premoženja, je zaključiti, da iz opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in torej dejanje, kot se očita obdolžencu, po zakonu ni kaznivo dejanje.

VSM Sklep II Kp 40497/2016 - Višje sodišče v Mariboru

Thu, 12/06/2018 - 13:54
Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve se zahteva vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.

VSM Sodba II Kp 1423/2016 - Višje sodišče v Mariboru

Thu, 12/06/2018 - 13:54
Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in zato tudi ni kršilo določbe 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predmetu obtožbe mora sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z obrazložitvijo tega pritožbenega razloga, da je ta kršitev podana, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem podan preslepitveni namen obdolženca, da obrokov leasing družbe R. ne bo plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo. Preslepitveni namen je namreč opisan v izreku izpodbijane sodbe in je bil v tem, da se je obdolženec v imenu in za račun družbe R. d.o.o. zavezal pravočasno plačevati leasing obroke po priloženih razporedih anuitet, kar pa ni storil in ko tudi po tem, ko je oškodovana družba odstopila od pogodbe, ni poskrbel za vrnitev vozil. Sicer pa je potrebno poudariti, da je taka kršitev, v kolikor bi bila zares podana, vselej obdolžencu v korist in jo v pritožbenem postopku lahko uveljavlja le tožilec.

VSL Sodba VII Kp 20911/2016 - Višje sodišče v Ljubljani

Thu, 12/06/2018 - 13:54
Obdolženčev zagovornik ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni pravni kvalifikaciji obdolženca za izvršitev kaznivega dejanja 9. 1. 2016 obtožbe oprostiti, ne pa navedenega dejanja zgolj izpustiti iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Gre namreč za dve kaznivi dejanji, zato je med njima podan realni stek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je le-ta obdolžencu v korist, zato jo lahko v pritožbenem postopku uveljavlja le državni tožilec, ne pa tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik. Ker državna tožilka tega ni storila in ker ne gre za kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), pritožbeno sodišče v izrek izpodbijane sodbe ni poseglo. Sodišče se je pri odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika posledično omejilo zgolj na dogodek iz izreka sodbe, to je očitano dejanje z dne 22. 1. 2016.

VSL Sodba II Kp 26789/2015 - Višje sodišče v Ljubljani

Thu, 12/06/2018 - 13:53
Upravičen interes v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, ne glede na to, ali se pri tem pričakuje uspeh, sprememba pravnega položaja tistega, katerega upravičene koristi se ščitijo, pomembno je namreč le to, da je uveljavljen na primeren način, četudi ne na edino možen način.

UPRS Sodba II U 302/2018-8 - Upravno sodišče

Wed, 12/05/2018 - 15:30
Aktivna legitimacija za vložitev ugovora v zvezi z nepravilnostmi v postopkih kandidiranja je omejena le na kandidate in predstavnike kandidatur, ki so v istem postopku kandidiranja (kandidirajo za isto funkcijo).

UPRS Sodba II U 265/2018-8 - Upravno sodišče

Wed, 12/05/2018 - 15:30
Stečajni upravitelj ne pridobi univerzalnega pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zastopanje je omejeno na primere določene v drugem odstavku 97. člena ZFPPIPP, ki se nanašajo na izvajanje stečajnega postopka. Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se omeji, da se prepreči zmanjšanje stečajne mase, to pa ni podlaga za zaključek, da stečajni dolžnik nima pravdne sposobnosti za procesna dejanja, s katerimi se stečajna masa lahko poveča, posledično mu zato ni mogoče odrekati upravičenosti do brezplačne pravne pomoči.

Pages