Vrhovno sodišče

Subscribe to Vrhovno sodišče feed
Updated: 2 hours 15 min ago

VSL Sklep I Cp 2108/2018 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 06/10/2019 - 15:00
Udeleženci so lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov.

VSRS Sklep I Up 13/2019 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 15:00
Čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite. Razlogi o odločilnem dejstvu, torej o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju (oziroma njegovemu delu), na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo, niso jasni. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede pojma samovoljnega nasilja pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

UPRS Sodba I U 51/2018-60 - Upravno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:15
Po presoji sodišča ima tožnica prav, ko ugovarja, da odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na postavitev kot skrbnice za posebni primer, zlasti, da odločba ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih njena postavitev ne nasprotuje v 181. členu ZZZDR določenim izključevalnim razlogom.

UPRS Sodba I U 1793/2017-6 - Upravno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:15
Organ, ki je navedel, da je izpolnjen pogoj za odpravo odločbe po prvem odstavku 42. člena ZKme-1 "nepravilno ugotovljeno dejansko stanje", bi moral navesti dejstva, ki so bila v prvem postopku napačno (nepravilno) ugotovljena, kar je vplivalo na odločitev in potrebo po odpravi in nadomestitvi z novo odločbo. Le taka obrazložitev omogoča uspešen preizkus sodišču in vložitev pravnih sredstev stranki, ki niso zgolj navidezna. Republika Slovenija ni mogla v Uredbi o shemah neposrednih plačil postaviti drugih (ali drugačnih) pogojev ali meril, kot so določena v prvem in drugem odstavku 50. člena Uredbe (EU) 1307/2013, zato naj organ vprašanje, ali je šteti tožnika za "mladega kmeta" v smislu 50. člena Uredbe (EU) 1307/2013, presodi na podlagi teh določb (načelo neposrednega učinka evropskega prava). Status mladega kmeta glede na pogoj "ali ga je vzpostavil v petih letih pred prvo predložitvijo vloge na podlagi sheme", ima tudi fizična oseba, ki je vzpostavila kmetijsko gospodarstvo ne prej kot pred petimi leti, ko z vlogo, ki je predmet obravnave, prvič zahteva plačilo na podlagi sheme plačila ali sheme enotnega plačila na površino iz člena 72(1) Uredbe (EU) 1306/2013. Pri citiranem pogoju (ki je alternativa pogoju "ki prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo) je bistveno, da fizična oseba ni vzpostavila kmetijskega gospodarstva, za katerega zahteva plačilo, pred več kot petimi leti in, da je to njena prva zahteva za tovrstno plačilo.

VSL Sodba II Cp 1945/2018 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 06/10/2019 - 13:15
Obveznost izpolnitve nosi tisti pravni subjekt, ki se je k njej zavezal (ali jo naknadno prevzel ali pristopil k njeni izpolnitvi).

VSM Sodba II Kp 22470/2011 - Višje sodišče v Mariboru

Mon, 06/10/2019 - 13:15
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 12. 3. 2009, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 12. 3. 2019 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 29. 4. 2019). Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

UPRS Sodba in sklep I U 2587/2018-7 - Upravno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Podano nasprotje o odločilnih dejstvih, in sicer med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini poteka seje občinskega sveta pri obravnavi pritožnikove pritožbe (prepoznost pritožbe), in med samo vsebino poteka seje, kot izhaja iz predloženega zvočnega posnetka seje (neutemeljenost pritožbe). To pa je kršitev pravil postopka za izdajo izpodbijanega sklepa, ki je mogla vplivati na odločitev v zadevi.

VDSS Sklep Pdp 952/2018 - Višje delovno in socialno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Prepis zvočnega posnetka je namenjen dobesednemu prepisu izpovedi. Pripombe na zvočni posnetek niso namenjene vsebinski obravnavi izpovedi. Nestrinjanje z vsebino izpovedi se lahko uveljavlja s pritožbo zoper končno odločbo.

VSRS Sklep X Ips 16/2018 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Revident si z revizijo v okviru pomembnega pravnega vprašanja o neustavnosti uporabljene pravne norme, ob odsotnost izrecnih tožbenih ugovorov o neustavnosti uporabljene zakonske ureditve v postopku pred Upravnim sodiščem oziroma ob odsotnosti argumentov v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem, da je uporabljena zakonska norma skladna z ustavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja (doseči razveljavitve izpodbijane sodbe). Drugačno stališče bi pomenilo spregled materialne neizčrpanosti tožbe v upravnem sporu in bi reviziji odvzelo pomen strankinega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, izdano v sporu z nasprotno stranko in v okvirih, določenih s tožbenimi navedbami. Rezultat tega bi bil nedopusten, saj bi revizija po vsebini (formalni pogoj pravnomočno zavrnjene tožbe bi bil sicer izpolnjen) postala izredno pravno sredstvo mimo (ne zoper) pravnomočne sodne odločitve, a z možnostjo vpliva nanje.

VSRS Sodba I Up 14/2018 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da je prosilec mladoletna oseba, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Neposredno zaslišanje prosilca in na tej podlagi sprejete dokazne ocene o njegovi mladoletnosti je namreč le dodaten (ne pa edini argument, kot to poskuša utemeljiti toženka v pritožbi) argument, zakaj je sodišče verjelo tožniku. Ob taki ugotovitvi, ki je pomembna tako z vidika vodenja postopka (in s tem povezanimi procesnimi garancijami) kot z vidika vsebinske obravnave prošnje za mednarodno zaščito, pa je pravilna tudi materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožniku zaradi njegove mladoletnosti v specifičnih okoliščinah obravnavanega primera v primeru vrnitve v Afganistan grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v skladu s 15. členom ZMZ-1 upošteva načelo otrokove največje koristi. Varnostno situacijo v okraju kamor bi se vračal prosilec (Jaghuri) je treba v povezavi z okoliščinami obravnavanega primera ocenjevati celovito. V obravnavanem primeru je ravno okoliščina odsotnosti stikov mladoletnega pritožnika s starši tista, ki je ključna pri odločitvi o priznanju subsidiarne zaščite. Ta okoliščina namreč že po naravi stvari povečuje tveganje nevarnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost mladoletnega prosilca zaradi samovoljnega nasilja v notranjih oboroženih spopadih, in tako dosega stopnjo ogroženosti, ki je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite v obravnavanem primeru.

VSL Sklep Rg 68/2019 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Tožeča stranka, ki je v predlogu za izvršbo (tožbi) poleg imena in priimka označena še z oznako N.D.D.K., je fizična oseba (nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji) in ni oseba iz 481. člena Zakona o pravdnem postopku.

VSRS Sklep I Up 46/2019 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Dovoljena je pritožba zoper sodbo, s katero Upravno sodišče odloči o potrditvi mandata (izvoljenega) člana občinskega sveta, kateremu občinski svet na podlagi pritožbe (neizvoljenega) kandidata za člana občinskega sveta ni potrdil mandata.

VSL Sodba in sklep IV Cp 1880/2018 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da 14 in 12 letnega fanta ni izpostavljalo dodatnemu zaslišanju na sodišču, ampak je njuno mnenje pridobilo s pomočjo izvedenca klinične psihologije. Izvedenka je to znala narediti tako, da nista bila še dodatno izpostavljena in travmatizirana v zvezi z neugodnostmi, ki sta jih trpela doma zaradi odvisnosti svojih staršev od iger na srečo.

VSRS Sklep I Up 9/2019 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Pritožba zoper sklep v upravnem sporu je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. ZPP, ki se ga v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).

VDSS Sklep Pdp 933/2018 - Višje delovno in socialno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).

VSL Sklep II Cp 2131/2018 - Višje sodišče v Ljubljani

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Tožnica je postavila ugotovitveni zahtevek, da denarna sredstva spadajo v zapuščino. Zgolj z ugotovitvenim zahtevkom do cilja, ki ga zasleduje s tožbo, tj. da kot dedinja pridobi del teh sredstev, ne more priti. Tožnica bi poleg ugotovitvenega morala postaviti tudi dajatveni zahtevek po vračilu denarnih sredstev v zapuščino. Če ga ni postavila, bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva na navedeno opozoriti, ne glede na to, da jo je zastopal odvetnik, ki je strokovnjak na pravnem področju. Šele s pravilno oblikovano tožbo bo tožnica lahko uveljavila svoj pravni in ekonomski interes. Sodišče prve stopnje je v izreku ugotovilo, da v zapuščino spadajo zgoraj navedena denarna sredstva, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, ker za prehod premoženja zapustnice v sfero šeste toženke ni podlage. Tak premik utemeljuje zapustničino terjatev nasproti šesti toženki iz naslova neupravičene pridobitve in terjatev predstavlja sestavni del zapuščine. Ob priznanju ugotovitvenega zahtevka v izreku, sodišče v obrazložitvi govori o terjatvi nasproti šesti toženki, kar utemeljuje dajatveni zahtevek. Tako gre ugotoviti, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, s tem pa absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

VSC Sklep Cp 407/2015 - Višje sodišče v Celju

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Ker se obračunska vrednost zapuščine pri dedovanju zaščitene kmetije ugotavlja zgolj zaradi izračuna vrednosti nujnega deleža zakonitih dedičev, ki niso prevzemniki zaščitene kmetije, po metodologiji izračuna vrednosti nujnega deleža, kot to določa 28. člen ZD, pa je vrednost premoženja samih zakonitih dedičev upoštevna zgolj kot vrednost darila, ki jim ga je zapustnik na kakršenkoli način dal in ga je pri izračunu vrednosti nujnega deleža (po četrtem odstavku 28. člena ZD) potrebno upoštevati, sklenitev in zapis takšnega dogovora zakonitih dedičev nedvoumno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje tudi o dogovoru dedičev o vštetju vrednosti teh nepremičnin kot darilo pritožniku. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je v smislu takšnega dogovora sodišče prve stopnje izvedencem tudi naložilo kako in katere nepremičnine naj cenijo, s cenitvami izvedencev, ki so cenitve opravili v skladu s takšnimi napotili, pa so se vsi dediči (tudi pritožnik) izrecno strinjali. Ker o zmanjšanju nujnega deleža sodišče odloča zgolj na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, iz zgoraj predstavljenega (in iz preostalih podatkov spisa) pa izhaja, da pritožnik takšne zahteve ni podal, sodišče prve stopnje utemeljeno o zmanjšanju nujnih deležev Ja. U. in M. T. ni odločalo.

VSRS Sklep I Up 6/2019 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Sklep, s katerim je bilo odločeno o tem, da se postopek za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku zaradi tam navedenih kaznivih dejanj, predstavlja zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika. Edini pravni učinek takega sklepa je v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje. Tako sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 (prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu; 5. člen ZUS-1).

VSRS Sklep I Up 198/2018 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Okoliščina, da je pooblaščenec za vročitve po tem, ko mu je bila odločba pravilno vročena, odločbo vrnil prvostopenjskemu organu z navedbo, da ni pooblaščen, ne spreminja dolžnosti stranke, da organ seznani s preklicem oziroma odpovedjo pooblastila. Organ je ravnal pravilno, ko je odločbo drugostopenjskega davčnega organa vročil subjektu, za katerega je imel v spisu v času vročitve izkazano, da je pooblaščenec pritožnika. Vročitev je bila torej opravljena pravilno (pooblaščencu za vročitve), da pa pooblaščenec za vročitve ni izpolnil svoje obveznosti po tretjem odstavku 89. člena ZUP in dokumenta ni nemudoma poslal stranki, pa ne vpliva na pravilnost opravljene vročitve, ampak sodi v sfero mandatnega razmerja med pritožnikom in pooblaščencem za vročitve.

UPRS Sklep I U 441/2019-7 - Upravno sodišče

Mon, 06/10/2019 - 13:14
Izpodbijani dopis, s katerim je toženka obvestila tožnico, da glede na zgolj eno vloženo prijavo na javni poziv za imenovanje predsednika Komisije RS za varstvo pacientovih pravic ne bo posredovala Vladi RS predloga za imenovanje tožnice na ta položaj, ne izpolnjuje pogojev za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1. S tem dopisom namreč ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava, ampak je bila tožnica (zgolj) seznanjena z odločitvijo državnega organa v zadevi imenovanja predsednika Komisije RS za varstvo pacientovih pravic (torej v kadrovski zadevi), kjer državni organ (toženka) ne nastopa kot nosilec upravne funkcije, ampak kot delodajalec. S tem pa tožnici ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj do imenovanja predsednika Komisije še ni prišlo. Povedano drugače: rezultat javnega poziva, ko toženka vladi ni posredovala predloga za imenovanje predsednika zaradi po njenem mnenju neuspelega javnega poziva, še ne pomeni odločitve o tožničini pravici ali pravni koristi. Tožnica sicer svojo pravico oziroma pravno korist izpeljuje iz dejstva, da je kot edina kandidatka (in ki tudi izpolnjuje vse pogoje) vložila prijavo za to mesto, vendar pa zakon (torej 64. člen ZPacP) toženki ne nalaga obveznosti posredovanja predloga za imenovanje predsednika Vladi RS (tudi ne v takem primeru, kot je obravnavani, ko je prispela na javni poziv le ena prijava), kar pa tudi pomeni, da se tožnica na to ne more sklicevati, saj to ni njena izključna pravica (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018).

Pages