Omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč

Iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča izhaja, da člen 128 Zakona o dedovanju določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Po prvem odstavku tega člena se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma last občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Tretji odstavek istega člena omogoča, da sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena odloči, da dedujejo dediči vso zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Republika Slovenija oziroma občina iz proračuna katere se je pomoč financirala ima v zavarovanje svoje terjatve iz prejšnjega odstavka do celotnega poplačila zakonsko zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino (četrti odstavek 128. člena Zakona o dedovanju - ZD). Za pomoč v skladu s predpisom o socialnem varstvu se šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (peti odstavek 128. člena ZD). Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči vrne družbi, ne pa da ga dobijo dediči. Potreba po takšni odločitvi sodišča izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 214. člena ZD (vsebina sklepa), ki glasi, da če gre za omejitev dedovanja po 128. členu tega zakona, navede sodišče v sklepu o dedovanju tudi vse bistvene podatke o tem, ter morebitno obvezo o povračilu pomoči in ugotovi obstoj zakonite zastavne pravice (tretji in četrti odstavek 128. člena) (iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 671/2016, z dne 05. 01. 2017).

Obrazložitev:

1. S sklepom D 168/2015 z dne 22. junija 2016 je sodišče prve stopnje sklenilo, da obsega zapustničino premoženje nepremičnine parc. št. 512/3, 509/0, 510/0, 512/4, *216/1, 497/0, *94/0, 506/0, 511/0, 498/4, 498/5, 498/6, 505/5, 505/6 in 505/7 k.o. ... v vrednosti 28.363,00 EUR ter denarna sredstva na TRR banke. Vrednost čiste zapuščine je ocenilo na 18.864,54 EUR. Nato pa je dedovanje omejilo v korist Republike Slovenije (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) do višine 5.075,39 EUR. Glede ostalega premoženja je sklenilo, da pride v poštev za dedovanje zapustničina hčerka S. R., rojeni 1984, ker se je dedinja priglasila k dedovanju in sprejela zapuščino. Kot dedinjo I. dednega reda je na podlagi zakona zato razglasilo S. R. Glede denarnih sredstev je odločilo tako, da je z njimi upravičena razpolagati Republika Slovenija v določenem delu, v preostalem delu teh denarnih sredstev pa dedinja. V točki VIII izpodbijanega sklepa pa je odredilo vpise glede na prejšnjo odločitev o omejitvi in o preostalem dedovanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je Republika Slovenija priglasila k dedovanju in je uveljavljalo omejitev dedovanja v skladu s prvim odstavkom 128. člena Zakona o dedovanju, ker je pokojna uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu in je RS zahtevala omejitev do višine vrednosti prejete pomoči. Ker ni sporno, da je zapustnica prejela varstveni dodatek, prav tako ni prerekana priglašena višina varstvenega dodatka (prerekana je le pravna podlaga za vračilo varstvenega dodatka), je sodišče ugotovilo, da je znašala vrednost prejete pomoči 7.613,09 EUR, upnica pa je upravičena do omejitve dedovanja do višini 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnica prejela iz naslova varstvenega dodatka, kar znaša 5.075,39 EUR. Ker pa ni bilo soglasja Republike Slovenije in dedinje, da se omejitev izvede le na posameznih nepremičninah oziroma denarnih sredstvih, je sodišče omejitev dedovanja izvedlo na celotni zapuščini v alikvotnem deležu, na kar je pred tem že opozorilo obe stranki. Sodišče je dedinji še pojasnilo, da dokler zakon obstaja, ga je dolžno spoštovati v takšni vsebini, kot je zapisan. Če se dedinja s takšno odločitvijo ne strinja, lahko sproži ustrezne postopke pred Ustavnim sodiščem. Odmerilo je še sodno takso.

2. Zoper odločitev vsebovano v točki III, IV, VI, VII in VIII se pritožuje dedinja. Vlaga laično pritožbo. Dedinja odločitev sodišča o omejitvi dedovanja odločno zavrača, ker sodišče ni upoštevalo nobenega njenega predloga o načinu vračila pomoči, ki ga je prejela zapustnica, ki so bila podana in obrazložena v odgovorih na pozive sodišča, nazadnje dne 16. 6. 2016, ko je predlagala začasno ustavitev in prekinitev zapuščinskega postopka, do takrat da pridobi denarna sredstva iz drugih postopkov. Ne strinja se z zakonom, ki ni pravičen. V pritožbi še navaja, da sicer pa sedaj soglaša, da se samo tri parcele do 1/2 omejijo in izvzamejo iz dedovanja.

3. Pritožba je bila vročena RS po pravobranilstvu. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da naj sodišče prve stopnje samo spremeni svojo odločitev glede omejitve dedovanja, saj s tem ne bodo prizadete pravice in koristi drugih oseb.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje dedinji, da določba 128. člena Zakona o dedovanju ni v nasprotju z Ustavo RS in je sodišče prve stopnje v tej zvezi nepravilno dedinjo napotilo na Ustavno sodišče. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010 že odločilo, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 128. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list, št. 67/01), zavrne. Iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi hkrati bil pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. Glede na to pobudnica po oceni ustavnega sodišča ni izkazala, da bo izpodbijana zakonska ureditev pomenila nedopusten poseg v pravico iz 33. člena Ustave.

6. Je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju zmotno odločilo, ker je uporabilo le določbo prvega odstavka člena 128 Zakona o dedovanju, in ker ni sledilo ostalim zakonskim določbam iz 128. člena Zakona o dedovanju, prav tako ne stališču Ustavnega sodišča iz prej omenjene ustavne odločbe, prav tako ni sledilo že ustaljeni sodni praksi v tej zvezi.(1)

7. Iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča izhaja, da člen 128 Zakona o dedovanju določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Po prvem odstavku tega člena se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma last občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Tretji odstavek istega člena omogoča, da sodišče ne glede na prvi odstavek tega člena odloči, da dedujejo dediči vso zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Republika Slovenija oziroma občina iz proračuna katere se je pomoč financirala ima v zavarovanje svoje terjatve iz prejšnjega odstavka do celotnega poplačila zakonsko zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino (četrti odstavek 128. člena Zakona o dedovanju - ZD). Za pomoč v skladu s predpisom o socialnem varstvu se šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (peti odstavek 128. člena ZD). Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi družbene pomoči vrne družbi, ne pa da ga dobijo dediči. Potreba po takšni odločitvi sodišča izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 214. člena ZD (vsebina sklepa), ki glasi, da če gre za omejitev dedovanja po 128. členu tega zakona, navede sodišče v sklepu o dedovanju tudi vse bistvene podatke o tem, ter morebitno obvezo o povračilu pomoči in ugotovi obstoj zakonite zastavne pravice (tretji in četrti odstavek 128. člena).

8. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker pri izdaji sklepa ni upoštevalo vseh teh zakonskih določil, ob sicer ugotovljenem dejstvu, da dedinja ni prerekala višine prejete denarne socialne pomoči pokojne, ni spoštovalo in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti omejitev dedovanja premoženja pokojne ob uporabi celotne določbe člena 128 ZD(2) in ne ob uporabi zgolj prvega odstavka 128. člena temveč mora upoštevati vse prej citirane določbe ZD, kot to izhaja iz zgornje obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tako sklep VSL I Cp 2788/2014 z dne 10. 2. 2014, VSL sklep II Cp 3085/2015 z dne 27. 1. 2016, VSL sklep I Cp 1294/2016 z dne 24. 8. 2016, VSRS sodba II Ips 278/2000 z dne 7. 12. 2000 ter sodba VSRS VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015.

Op. št. (2): Ta člen je bil sicer spremenjen z objavo v Uradnem listu 63/2016. Ker pa je veljavnost od 22. 10. 2016 mora sodišče prve stopnje uporabiti materialno pravo, ki je veljalo v času smrti zapustnice.