Napoved tožbe pred Sodiščem EU

Postopki na podlagi 259. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ko ena država članica EU toži drugo na Sodišču EU, so zelo redki. Le eden doslej je bil uspešen za tožečo članico. Posebne statistike o trajanju postopkov ni. V zadnjem primeru tožbe Madžarske proti Slovaški je ta trajal približno 27 mesecev, so pojasnili na Sodišču EU.

Slovenija namerava na Sodišču EU tožiti Hrvaško zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe o meji med državama. Danes je o tem seznanila Evropsko komisijo, kar mora storiti v skladu z 259. členom, ki je podlaga za takšno ukrepanje.

259. člen PDEU določa, da lahko članica, ki meni, da druga članica ni izpolnila obveznosti iz pogodb, zadevo predloži Sodišču EU.

Preden članica zaradi domnevne kršitve obveznosti iz pogodb vloži tožbo proti drugi članici na Sodišču EU, mora zadevo predložiti komisiji. Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko obe vpleteni članici dobita priložnost, da se ustno in pisno izrečeta.

Če komisija mnenja ne poda v treh mesecih po datumu, ko ji je članica predložila zadevo, to ne preprečuje predložitve zadeve Sodišču EU.

Doslej le šest postopkov, le štiri sodbe, le ena tožnica uspešna

Sprožitev tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na pobudo članice je izjema. Zelo redki so primeri sprožitve postopka, še redkejši so primeri, ko je sodišče dejansko presodilo, ker so članice spor raje rešile dvostransko po diplomatski poti, pojasnjujejo na sodišču. Če sodišče ugotovi neizpolnitev obveznosti, mora kršiteljica sodbo čim prej upoštevati, še dodajajo.

Na podlagi razpoložljivih podatkov je bila doslej uspešna le ena članica, in sicer Francija, ko je tožila Združeno kraljestvo zaradi incidenta na morju. Britanske oblasti so namreč nezakonito ukrepale proti francoski ribiški ladji, ker niso o ukrepu vnaprej obvestile drugih članic in Evropske komisije. Sodišče je sodbo podalo leta 1979. Komisija se je v postopek vključila v podporo Franciji.

Na sodišču navajajo še pet primerov tožb članice proti članici: v treh tožnice niso bile uspešne, v enem sta vpleteni državi pred koncem postopka našli sporazumno rešitev, v enem pa je tožnica odstopila od tožbe. V vseh primerih se je komisija postavila na stran zmagovalne strani.

Madžarska je na primer neuspešno tožila Slovaško, ker je zavrnila vstop madžarskemu predsedniku Laszlu Solyomu, ki se je želel udeležiti odkritja spomenika v čast Svetemu Štefanu, prvemu madžarskemu kralju, ki je sovpadala z obletnico posega varšavskega pakta ob sodelovanju Madžarske v Češkoslovaški. Postopek je trajal od julija 2010 do oktobra 2012.

Dvakrat je Španija neuspešno tožila Združeno kraljestvo; enkrat v povezavi z Gibraltarjem, drugič v povezavi z dajatvami za španski šeri. V prvem primeru je sodišče leta 2006 presodilo v korist Londona, v drugem pa sta strani leta 1992 dosegli sporazumno rešitev.

Četrti primer je tožba Belgije proti Španiji zaradi španskih predpisov glede vin z zaščiteno označbo porekla. V tem primeru so Belgijo podprli Danska, Nizozemska, Finska in Združeno kraljestvo, Španijo pa Italija, Portugalska in Evropska komisija. Sodišče je presodilo leta 2000.

Peti in kronološko sploh prvi primer, ki ga navajajo na sodišču, je tožba Irske proti Franciji zaradi ovčjega mesa. Postopek ni bil končan, ker je Irska leta 1978 odstopila od tožbe.

Edini odprt primer Avstrija proti Nemčiji zaradi cestnin

Edini odprt primer na podlagi 259. člena je tožba Avstrije proti Nemčiji zaradi nemškega sistema cestninjenja, sprožena oktobra lani, so sporočili na sodišču.

Avstrija izpostavlja posredno diskriminacijo na podlagi nacionalnosti ter navaja konkretne člene pogodbe, ki jih po njeni oceni krši Nemčija.

Sodba je ugotovitvena; če je članica ne spoštuje, na potezi komisija

Sodba na podlagi 259. člena je ugotovitvena in sodišče od članice ne more zahtevati določenega ukrepanja. Je pa na podlagi prvega odstavka 260. člena članica dolžna sprejeti ukrepe, potrebne za spoštovanje sodbe, so pojasnili v tiskovni službi sodišča.

Če članica ne ukrepa v roku, ki ga določi Evropska komisija, lahko komisija sproži nov postopek proti članici na podlagi drugega odstavka 260. člena, pri čemer določi tudi finančno kazen, ki jo mora članica plačati, če še naprej ne spoštuje sodbe. Komisija v začetni fazi določi, kateri ukrepi so potrebni za spoštovanje sodbe sodišča.

Če sodišče odloči, da članica krši obveznosti v skladu s pravom EU, se pojavi vprašanje, ali je neka oseba oziroma ali so vse osebe, ki jih kršitev zadeva, upravičene do pritožbe, še pojasnjujejo v tiskovni službi sodišča.

Ob tem navajajo primer Factortame III, v katerem je lahko oškodovan posameznik pod določenimi pogoji zahteval odškodnino na nacionalnih sodiščih članice. Ti pogoji so, da kršena določba dodeljuje posamezniku določene pravice, da je kršitev dovolj resna in da obstaja neposredna vzročna povezava s škodo, ki jo je utrpel posameznik.

Kot še izpostavljajo na sodišču, se lahko zgodi, da v skladu z načelom prevlade v primeru, ko Sodišče EU ugotovi, da članica krši obveznosti z uporabo nacionalne določbe, ki ni v skladu s pravom EU, nacionalna sodišča ne smejo uporabiti te nacionalne določbe v sporih, o katerih presojajo.

V primeru nespoštovanja ugotovitvene sodbe lahko sicer Slovenija po neuradnih informacijah tudi še enkrat toži Hrvaško na podlagi 259. člena.

Vir: STA, Bruselj, 16. marca 2018