Tožnica ni uspela dokazati, da je toženka trčila v vozilo oškodovanke s tako hitrostjo, ki bi lahko povzročila nihajne poškodbe vratne hrbtenice, kot sta jih opisovali oškodovanki.

Iz sodbe in sklepa VSL opr. št. II Cp 1862/2013z 10. 04. 2014

Obrazložitev:
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133881/2009 z dne 9. 9. 2011 v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 4.186,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2009 dalje in v 3. odstavku izreka za znesek 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2009 dalje (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da toženka vozila pred trkom ni ustavila in da je posledično trčila v vozilo oškodovanke s hitrostjo, pri kateri je lahko nastala s strani tožnice zatrjevana škoda. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je zasnovano očitno hipotetično in alternativno. Glede na to, da ni bilo mogoče niti s stopnjo verjetnosti ugotoviti, da toženka svojega vozila predhodno ni ustavila, ni mogoče zaključiti, da izvedensko mnenje izkazuje nastanek škode. Sodišče je zmotno navedlo, da je toženka v prekrškovnem postopku izpovedala, da vozila v kritičnem trenutku ni ustavila. V skladu z načelom neposrednosti bi sodišče moralo pridati večjo težo izpovedbi toženke v tem postopku. Iz izpovedbe oškodovank in fotografij oškodovankinega vozila izhaja, da na vozilu ni bilo (novih) poškodb oziroma so te na fotografijah komaj vidne. Nekonsistentnost tožnice, ki je sprva trdila, da je toženka svoje vozilo ustavila in nato speljala, nato pa, da vozila pred trkom ni ustavila, je pomemben kazatelj verodostojnosti in resnicoljubnosti oškodovank. Obrazložitev sodišča, da tožnica ni bila udeležena v nesreči in da je zato navedeno razhajanje povsem korektno, ni sprejemljiva. Glede na izvedene dokaze tako ni mogoče sklepati, da je v obravnavanem dogodku nastala kakršnakoli premoženjska ali nepremoženjska škoda. V nadaljevanju izpodbija višino prisojene odškodnine. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi nastala škoda, zlasti ne v višini, kot jo je ugotovilo sodišče. Sodišče je spregledalo pojasnila sodnega izvedenca medicinske stroke, da so pri oškodovankah izražene poškodbe podaljšane in pretirane. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedencev, zato je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka sklep izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ker je zoper sodbo vložena pritožba, je sklep napačen oziroma preuranjen. O stroških postopka bo lahko odločeno šele po odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

4. Tožnica na pritožbi toženke ni odgovorila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka kritičnega dne s prednjim delom vozila trčila v zadnji del vozila voznice S. N., ki je stalo v koloni vozil pred prehodom čez železniško progo. Sporno in za odločitev v zadevi ključno vprašanje je, na kakšen način oziroma s kakšno hitrostjo je toženka trčila v vozilo pred njo. Tožnica je trdila, da sta oškodovanki pri trku utrpeli nihajno poškodbo vratne hrbtenice in da je na vozilu nastala materialna škoda. Po ugotovitvah sodnih izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke je zatrjevana (materialna in nematerialna) škoda lahko nastala le v primeru, če je toženka trčila v vozilo S. N., ne da bi pred tem s svojim vozilom ustavila, pri čemer je njeno vozilo ob trčenju lahko doseglo hitrost največ 18 km/h. V primeru, da je toženka s svojim vozilom najprej ustavila in nato ob speljevanju trčila v vozilo pred njo (kot je v postopku trdila toženka), pa s strani tožnice zatrjevana škoda ni mogla nastati. V tem primeru je imelo toženkino vozilo ob trčenju hitrost največ 4,9 km/h, pri tej hitrosti pa so sile na telo/avto premajhne, da bi lahko prišlo do zatrjevanih poškodb. Izvedenec cestnoprometne stroke je torej obravnaval obe možni verziji dogodka, vendar decidirano pojasnil, da sam ne more ugotoviti, na kakšen način je prišlo do trčenja in da bo to moralo presoditi sodišče.

7. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je toženka trčila v vozilo S. N., ne da bi predhodno s svojim vozilom ustavila, in se pri tem oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke ter na zagovor toženke v postopku o prekršku. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje navedene dokaze napačno ocenilo.

8. Toženka je v postopku PR 11508/2005 res povedala, da je vozila 20 m, ker je mama želela, da „avto preparkira za železniško progo, ker sama ni mela časa“ (zapisnik o zaslišanju z dne 4. 10. 2006), vendar te izjave ni mogoče interpretirati tako enoznačno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ki je zapisalo, da „to pomeni, da vozila ni ustavila“ (1). Povsem logična je tudi razlaga, ki jo ponuja pritožba in sicer, da je toženka (2) v postopku za prekrške želela le marginalizirati svoje dejanje in zato izpovedala, da je vozila (le) 20 metrov, nenazadnje pa pritožba utemeljeno opozarja, da v postopku za prekrške sploh ni bilo govora o tem, kako je do trka prišlo (3).

9. Sodišče je zgoraj opisano (neprepričljivo) ugotovitev v nadaljevanju dokazne ocene podkrepilo z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki je pojasnil, da sta sprememba hitrosti 12,6 km/h in srednji pojemek 3,6 že tista, ki lahko povzročita znake nihajne poškodbe vratne hrbtenice in da se mu glede na opisane klinične znake poškodb oškodovank zdi taka sprememba hitrosti ob trku verjetnejša ali povedano drugače, da je verjetnejše, da je prišlo do trčenja tako, da toženka svojega vozila ni prej ustavila. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da je izvedenec medicinske stroke hkrati pojasnil, da ni imel na voljo nobenih objektivnih raziskav oziroma dokazov, ki bi jasno kazali na to, da sta (domnevni) oškodovanki dejansko utrpeli nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Oceno poškodb je izvedenec podal zgolj na podlagi njunih izjav, le-te pa je vsaj v opisovanju težav, ki jih imata, ocenil za pretirane.

10. V regresni pravdi mora zavarovalnica dokazati, da je bila zavarovalna pogodba kršena in da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino. S tem, ko toženka zanika svojo odškodninsko odgovornost (pravi, da škoda ni nastala), trdi, da je bila odškodnina plačana neutemeljeno. Dokazno breme glede predpostavk odškodninskega delikta (z izjemo krivde), tudi glede obstoja (pravno priznane) škode, je bilo na strani tožnice (131. člena OZ (4)) (5), tega bremena pa tožnica v obravnavani zadevi ni zmogla. Že pri opisu poteka škodnega dogodka ni bila konsistentna, saj je v tožbi trdila, da je toženka z vozilom ustavila, nato pa speljala in trčila v vozilo pred njo (kar bi po ugotovitvah izvedencev pomenilo, da do zatrjevane škode ni moglo priti), po prejemu izvedenskega mnenja pa začela trditi, da je toženka trčila, ne da bi svoje vozilo predhodno ustavila (kar bi pomenilo, da je prišlo do trčenja pri hitrosti, ki lahko povzroči zatrjevano škodo). Da je toženka trčila v avto oškodovanke na način, kot to po prejemu izvedenskega mnenja trdi tožnica, ni potrdila niti sama oškodovanka, ki je povedala le, da ni bila pozorna na to, kaj se dogaja zadaj. Toženkine verzije dogodka tudi z ostalimi izvedenimi dokazi ni mogoče ne izključiti ne potrditi. Izvedenec cestno prometne stroke je ponudil le izračune hitrosti za obe verziji dogodka, izvedenec medicinske stroke pa je na hitrost ob trčenju sklepal na podlagi subjektivnega opisa kliničnih znakov, ki ni objektivno preverljiv.

11. Ob takem trditvenem in dokaznem gradivu v spisu pa ni mogoče ugotoviti drugega, kot, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženka trčila v vozilo oškodovanke s tako hitrostjo, ki bi lahko povzročila nihajne poškodbe vratne hrbtenice, ko sta jih opisovali oškodovanki. Posledično ni uspela dokazati, da je oškodovankama utemeljeno izplačala odškodnino in je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Po pooblastilu iz druge alineje prvega odstavka 358. člena ZPP (6)) je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi tudi v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica z zahtevkom ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je upravičena do priglašenih stroškov v znesku 354,88 EUR (sodna taksa za pritožbo z dne 2. 11. 2009 v višini 100,00 EUR, nagrada za ugovor z dne 8. 10. 2009 v višini 106,20 EUR, nagrada za pritožbo z dne 2. 11. 2009 v višini 106,20 EUR in 20 % DDV na odvetniške storitve). Višje sodišče je zato ugodilo tudi pritožbi zoper sklep o stroških in ga ustrezno spremenilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za postopek v višini 254,40 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 329,28 EUR. Priznane stroške je tožnica dolžna povrniti toženki v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Celoten zapis v sodbi se glasi:“V navedenem postopku je tožena stranka zatrjevala, da je vozilo vozila 20 metrov, kar pomeni, da vozila ni ustavila, ter slednje ni zgolj zdrsnilo naprej.“.

(2) Ki je bila v času škodnega dogodka mladoletna in ni imela vozniškega dovoljenja.

(3) Toženka je povedala le, da ni prišlo do pravega trčenja in da se je na oškodovankin avto le naslonila.

(4) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(5) V regresni pravdi zavarovalnica vstopi v pravni položaj oškodovanca.

(6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).