Dokazovanje vzročne zveze pri odškodninski odgovornosti z izvedencem

VSL sodba I Cp 2919/2016, 15.03.2017

Sodišče brez pomoči izvedenca ne more presoditi, ali je tožnica ob padcu res utrpela zlom (kot izhaja iz prijave poškodbe pri delu oziroma druge medicinske dokumentacije) in ali je vzrok za krvavitev ter kasnejšo anksiozno depresivno motnjo res padec ali ne oziroma v kakšnem obsegu. Enako velja za ugotavljanje obsega škode. Na takšno presojo tudi ne more vplivati dejstvo, da so nekatere od listin sestavljene s strani medicinsko usposobljenih oseb. Na prvi pogled se sicer zdi, da bi sodišče lahko brez sodelovanja izvedenca presojalo vsaj zatrjevano materialno škodo, vendar tudi tega v konkretnem primeru ni moglo. Dokler (s pomočjo izvedenca) ne razreši vprašanja, kakšne posledice sploh izvirajo iz škodnega dogodka oziroma v kakšnem obsegu, tudi o višini te škode ni mogoče presojati, saj so stroški prevoza, tuja pomoč in zmanjšanje dohodka lahko posledica zdravljenja bolezni oziroma je delovna nezmožnost lahko posledica bolezni in ne zatrjevane poškodbe.

Obrazložitev:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženka plača 97.648,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje ter zahtevek, da ji od 1. 10. 2014 dalje plačuje mesečno rento v znesku 210,23 EUR (točka I izreka). Tožnici je glede na takšno odločitev naložilo, da toženki povrne 2.867,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka). S sklepom je dovolilo spremembo tožbe.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Izpodbija odločitev, s katero je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek in odločilo o stroških postopka (to je odločitev pod točko I in II izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo o podlagi zahtevka odločeno z vmesno sodbo oziroma zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče prve stopnje tretji odstavek 153. člena ZPP nepravilno uporabilo oziroma ga ni uporabilo in je s tem storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V točki 13 obrazložitve je samo navedlo, da bi morala tožnica založiti predujem za izvedenca ali dokazati, da zaradi svojih finančnih sredstev tega ni sposobna. Meni, da je to izkazala. V nadaljevanju se sklicuje na sklep, s katerim jo je sodišče oprostilo plačila sodne takse ter na ugotovitve v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, da tožnica ne more plačati predujma, ker denarja nima. Sodišču je znano, da je bil predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjen zato, ker je ob odločanju povprečni mesečni dohodek prosilke in njene družine znašal 614,59 EUR na družinskega člana, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Do tega je prišlo zato, ker je tožnica v obdobju odločanja prejela varstveni dodatek, izplačana pa ji je bila tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnica zato ni mogla vložiti nove prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči, saj je tožnica varstveni socialni dodatek prejemala devet mesecev. Pritožbe ni vložila, saj bi bila neuspešna. Enako velja za upravni spor. Tožnica predujma ni plačala iz opravičljivega razloga. Sodišče tožnici krši človekove pravice in temeljne svoboščine po 22. členu Ustave, to je pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem ter pravico do povračila škode ne podlagi 25. člena Ustave.

Opozarja, da toženka višini zahtevka ni oporekala v celoti. Tudi ne drži, da sodišče nima strokovnega znanja, saj lahko uporabi spletni portal sodstva, v katerem je za vse vrste poškodb na voljo obsežno medicinsko-pravno strokovno znanje. Sodišče ima na voljo tudi strokovno pravno - medicinsko literaturo, ki jo našteje. Meni, da bi sodišče pravila o dokaznem bremenu lahko uporabilo šele v položaju spoznavne krize, do katere bi prišlo kljub vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj in kljub upoštevanju uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je spoznavna kriza posledica neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V nadaljevanju opozarja, s katerimi predloženimi listinami je izkazana vzročna zveza (prijava poškodbe pri delu, medicinska dokumentacija UKC ..., strokovni psihiatrični medicinski izvid T., d. o. o. zdravstveni karton osebnega zdravnika, potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 19. 6. 2012 in drugo). Na podlagi te dokumentacije bi sodišče lahko ugotovilo premoženjsko škodo zaradi prevozov k zdravniku, škodo zaradi nujne nege in pomoči med zdravljenjem, izgubo na zaslužku in višino rente. Vzročna zveza in obseg nepremoženjske škode izhajata tudi iz podrobne izpovedi tožnice. Zatrjevanih dejstev, kakšne poškodbe je tožnica utrpela ter posledično nastalo škodo, po mnenju pritožnice ni mogoče ugotavljati le z izvedencem medicinske stroke, pač pa je mogoče zaključke narediti tudi z upoštevanjem drugih dokazov. Upoštevati je treba tudi to, da so medicinsko dokumentacijo sestavile osebe s strokovnim specialističnim medicinskim znanjem.

Opozarja še na to, da je predlagala izdajo vmesne sodbe, saj bi bila na njeni podlagi mogoča poravnava. Ker je sodišče prve stopnje po temelju ugotovilo popolno odškodninsko odgovornost, predlaga, da vmesno sodbo izda pritožbeno sodišče.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami, da je 14. 2. 2010 padla na poledeneli dovozni poti na parkirišču ... v L. in utrpela zlom tretjega ledvenega vretenca, udarnino kolka, ginekološko krvavitev, naknadno pa je prišlo tudi do razvoja anksiozno depresivne motnje. V posledici teh poškodb ji je nastala tako nematerialna (telesne bolečine in nevšečnosti, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševne bolečine zaradi skaženosti in strah) kot materialna škoda (stroški za prevoze, tujo nego in pomoč, izguba zaslužka v času zdravljenja in po upokojitvi).

6. Tožnica je torej podala navedbe, ki lahko utemeljujejo odškodninsko odgovornost po krivdnem principu, urejeno v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je bilo na toženki breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde, ostale elemente pa bi morala dokazati tožnica (212. člen ZPP).

7. V konkretnem primeru sta bili med pravdnima strankama sporna (tudi) vzročna zveza med škodnim dogodkom (nedopustnim dejanjem oziroma opustitvijo) ter zatrjevano škodo in škoda ter njen obseg. Toženka je oporekala, da bi bila tožničina depresivna anksiozna motnja in ginekološka krvavitev posledica poškodbe z dne 14. 2. 2010. Ugovarjala je tudi trditvi, da je tožnica ob padcu utrpela zlom vretenca ter posameznim oblikam zatrjevane škode.

8. Tožnica je za dokazovanje spornih dejstev, ki se nanašajo na vzročno zvezo ter škodo in njen obseg, predlagala (tudi) postavitev izvedenca medicinske stroke (oziroma več izvedencev različnih strok), vendar pa ni založila zneska, potrebnega za stroške, ki bi nastali z izvedbo tega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato njegovo izvedbo opustilo (prvi in tretji odstavek 153. člena ZPP). Zahtevek je, saj samo s potrebnim strokovnim znanjem, ki je za ugotovitev določenih spornih dejstev potrebno, ni razpolagalo, zato zavrnilo.

9. Pritožnica v pritožbi meni, da je v konkretnem primeru sporna dejstva mogoče dokazovati ne le z izvedencem, ampak tudi z drugimi dokazi in da sodišče razpolaga tudi s potrebnim strokovnim znanjem, ki je za to potrebno.

10. Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice mogoče pripisati tožničinemu padcu ali ne oziroma v kakšnem obsegu, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem. Stališču pritožnice, da ima sodišče dovolj strokovnega znanja, da bi lahko samo (brez izvedenca) ugotavljalo vsa v tej pravdi sporna dejstva, ni mogoče slediti. Res je sicer, da ima sodišče na voljo različne baze podatkov o sodni praksi s področja odškodnin ter literaturo, a manjkajočega strokovnega znanja s področja medicinske stroke s tem ni mogoče nadomeščati. Izvedbe dokaza z izvedencem tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo drugih dokazov (to je z vpogledom v medicinsko in drugo dokumentacijo v spisu), saj dodatno strokovno znanje sodišče potrebuje ravno v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki naj bi izhajala (tudi) iz predloženih listin in drugih izvedenih dokazov (izpovedbe tožnice). Povedano drugače: sodišče brez pomoči izvedenca ne more presoditi, ali je tožnica ob padcu res utrpela zlom (kot izhaja iz prijave poškodbe pri delu oziroma druge medicinske dokumentacije) in ali je vzrok za krvavitev ter kasnejšo anksiozno depresivno motnjo res padec ali ne oziroma v kakšnem obsegu. Enako velja za ugotavljanje obsega škode. Na takšno presojo tudi ne more vplivati dejstvo, da so nekatere od listin sestavljene s strani medicinsko usposobljenih oseb. Na prvi pogled se sicer zdi, da bi sodišče lahko brez sodelovanja izvedenca presojalo vsaj zatrjevano materialno škodo, vendar tudi tega v konkretnem primeru ni moglo. Dokler (s pomočjo izvedenca) ne razreši vprašanja, kakšne posledice sploh izvirajo iz škodnega dogodka oziroma v kakšnem obsegu, tudi o višini te škode ni mogoče presojati, saj so stroški prevoza, tuja pomoč in zmanjšanje dohodka lahko posledica zdravljenja bolezni oziroma je delovna nezmožnost lahko posledica bolezni in ne zatrjevane poškodbe.

11. Ker je za ugotavljanje dejstev, ki bi sodišču omogočala presojo vzročne zveze in škode ter njenega obsega torej potrebno ne le pravno ampak tudi strokovno znanje, je spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkljivega strokovnega znanja (ne pa pomanjkljive dokazne ocene) pravilno pripisalo v škodo tožnici, na kateri je bilo dokazno breme in je tožbeni zahtevek zavrnilo(1).

12. Sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe dokaza z izvedencem in odločitvijo o zavrnitvi zahtevka tudi ni poseglo v pravice tožnice po 22. in 25. členu Ustave. Možnosti, da bi sodišče stranko, ki je šibkega premoženjskega stanja, oprostilo plačila stroškov postopka, ZPP ne daje več, ampak lahko stranka oprostitev stroškov za izvedbo dokazov (in za zastopanje po odvetniku) doseže le v postopku, ki se (ločeno od pravde) vodi po Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Te poti se je, kot sama priznava, pritožnica tudi poslužila, a je bila neuspešna. Na takšno odločitev je bilo sodišče prve stopnje vezano in tudi ni imelo zakonskih možnosti, da bi pri odločitvi o (ne)izvedbi dokaza z izvedencem in presoji utemeljenosti zahtevka upoštevalo morebiti opravičene razloge za neplačilo predujma. Podatki o premoženjskem stanju, na katere pritožnica opozarja v pritožbi, zato na presojo utemeljenosti pritožbe ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi morala pritožnica svoje očitke o kršitvi ustavnih pravic uveljaviti v okviru postopka za brezplačno pravno pomoč in v tem okviru izkoristiti vse pravne možnosti, ki jih je imela na voljo.

13. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje predlagala izdajo vmesne sodbe, vendar je sodišče prve stopnje s tem, ko predlogu ni sledilo, ravnalo pravilno. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev glede višine pa je prepuščena končni sodbi. Glede na tako naravo vmesne sodbe, spada pri odškodninski tožbi v postopek odločanja o temelju odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, torej ne le odločitev o nedopustnem ravnanju, ampak tudi o škodi(2), vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornosti (krivda povzročitelja škode(3)). Ker tožnica že vzročne zveze ni dokazala, izdaja vmesne sodbe ni bila mogoča, ampak je bilo treba odločiti s končno sodbo in zahtevek zavrniti.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženi stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj tudi odločbe II Ips 4/2004, VSL I Cp 2821/2009, VSL II Cp 1567/2010, VSL I Cpg 1310/2011, VSL I Cpg 815/2014 in druge.

Op. št. (2): Ugotovljena mora biti vsaj minimalna škoda. O tem glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 66 in 67.

Op. št. (3): A. Galič, že navedeno delo, stran 64 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/99, II Ips 491/2000 in II Ips 375/2010.