Ugled in avtoriteta sodstva ter zagovornikova pravica do izražanja

Ob otvoritvi letošnjega sodnega leta je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) pripravilo seminar z naslovom Avtoriteta sodstva, s katerim je naslovilo različna vprašanja, kot so pomen delitve oblasti, odgovornost sodišč in sodnikov, protiukrepi sodišč ter odnosi sodišč z javnostjo in mediji. Dan pred tem je predsednik sodišča Guido Raimondi predstavil statistiko sodišča za leto 2017.

ESČP je v letu 2017 v desetih primerih proti Sloveniji ugotovilo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v letu 2016 v dveh primerih). Letos pa je že odmevala prva sodba, in sicer v zadevi Čeferin proti Sloveniji, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena (svoboda izražanja) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ne pa tudi očitane kršitve nepristranskosti Ustavnega sodišča (očitana kršitev 6. člena EKČP). Sodba že sproža odzive v medijih in razprave med pravniki. S tem je sodba ESČP pravzaprav dosegla svoj namen: opozorila je na pomen ustrezne obrazložitve sklepov o kaznovanju zaradi žalitve sodišča ali udeležencev.

Pri tem pa se ne moremo izogniti vprašanju, kako ESČP iz Strasbourga v zadevi Čeferin vidi sprejemljivo vedenje in (ne)kulturo pravne argumentacije v slovenskih sodnih dvoranah in kako jo vidimo sami. Ne oziraje na to, ali se ta kultura krade skozi sodni "glavni vhod" ali "vhod za služinčad".

Sodba nas opozarja na pomembno vlogo, ki jo imajo tako sodniki kot ostali udeleženci v sodnem postopku pri presoji (ne)sprejemljivega oziroma žaljivega govora in vedenja v sodni dvorani.

Ustavno sodišče RS je v zadevi Čeferin odločalo leta 2008 in izpostavilo pomen in kriterije tehtanja med ukrepi za zagotavljanje zaupanja v sodstvo, ugled in avtoriteto sodstva na eni strani ter svobodo izražanja odvetnika v funkciji obrambe obdolženca na drugi strani.

Ustavno sodišče je potrdilo ustreznost denarne kazni zagovorniku zaradi žalitve izvedenca na glavni obravnavi na okrožnem sodišču. Ustavne pritožbe zaradi druge kazni zaradi žalitve sodišča, izvedencev in tožilca v pritožbenem postopku pa Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

Po mnenju ESČP 78. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustrezno ureja denarno kazen za zagovornika, če slednji žali sodišče ali druge udeležence kazenskega postopka, in zasleduje legitimen cilj ohranjanja avtoritete sodstva in zaščite ugleda in pravic udeležencev postopka (točka 46), zato je sodišče presojalo, ali je bil poseg v svobodo izražanja "nujen v demokratični družbi".

ESČP je med pomanjkljivostmi izpostavilo, da se sodišča niso opredelila glede konteksta in oblike spornih izjav zagovornika (točki 55 in 62) ter da so meje sprejemljive kritike višje v primeru tožilcev (javnih uslužbencev). ESČP je posebej zbodlo stališče okrožnega sodišča, da strokovnost izvedencev, ki jih je potrdilo Ministrstvo za pravosodje, ne more biti vprašljiva (ali kritizirana) (točka 57), še posebej, ker tega stališča ni ocenilo niti višje niti Ustavno sodišče. Po oceni ESČP bi morali izvedenci kot pomočniki sodišča trpeti kritiko glede izvajanja svojih nalog (točka 58). ESČP je ocenilo, da bi se ne glede na "obžalovanja vredno pomanjkljivo preudarnost izjav" domača sodišča morala opredeliti tudi glede utemeljenosti izjav in kritik glede na dejstva v zadevi (točka 63).
Domače sodišče se prav tako ni odzvalo na sporne ustne izjave med glavno obravnavo oziroma v pritožbenem postopku, ampak je kazen izreklo šele naknadno (točka 64).

ESČP je zaključilo, da domača sodišča niso zagotovila "ustreznih in zadostnih" razlogov za poseg v svobodo izražanja zagovornika, ki v okviru funkcije obrambe uživa višji nivo zaščite. Domača sodišča zato niso ustrezno razmejila (na podlagi oblikovanih kriterijev ESČP) med ciljem ohranjanja avtoritete sodstva in ugleda udeležencev v postopku na eni strani ter ciljem zaščite svobode izražanja zagovornika obdolženega v kazenskem postopku na drugi strani (točke 47, 48, 66 in 67). Sodišče je menilo še, da denarna kazen, četudi ni pretirana, pomeni tveganje za zadržanost "chilling effecta" glede uveljavljanja svobode izražanja, kar je še toliko bolj nesprejemljivo, če gre za zagovornika, ki mora zagotavljati učinkovito obrambo svoje stranke (točka 68).

Ne gre pa spregledati pomislekov, ki sta jih v ločenih mnenjih izrazila sodnik Egidijus Küris in ad hoc sodnik Aleš Galič. Sodnik Küris v sicer pritrdilnem ločenem mnenju izraža nelagodje zaradi svoje podpore večinski odločitvi in razumevanje za pomisleke sodnika Galiča v sicer zavrnilnem ločenem mnenju. Küris namreč meni, da (žaljiv) pomen besed v svojem jeziku najbolje presojajo domača sodišča, zato bi morala biti mednarodna sodišča zelo previdna, kadar ne sledijo taki presoji domačih sodišč. Meni tudi, da bi v primeru neustreznega prevoda morala reagirati vlada, medtem ko kaže, da je sodnik Galič senat vendarle opozoril na bolj negativne konotacije nekaterih (prevedenih) izrazov. Sodbo o tem, ali ima sodišče ESČP prav, zato prepušča slovenski pravni skupnosti in javnosti v (edino kompetentno) presojo.

ESČP je tehtnico v tem konkretnem primeru in glede na konkretno izrečene besede ob upoštevanju svoje dotedanje prakse nagnilo v korist svobode izražanja zagovornika v funkciji obrambe na račun spoštovanja avtoritete sodstva in ugleda udeležencev v postopku. Kot že omenjeno zgoraj, je takšno tehtanje tudi s sklicevanjem na sodno prakso ESČP že opravilo "domače" Ustavno sodišče, ki pa je tehtnico (obrazloženo) nagnilo na stran ugleda udeležencev v sodnem postopku ...

Nadaljevanje: mag. Robert Golobinek: Ugled in avtoriteta sodstva ter zagovornikova pravica do izražanja, Pravna praksa, 2018, št. 6.