Objektivna ali krivdna odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave?

Prva stališča o objektivni ali subjektivni naravi odškodninske odgovornosti države v našem pravnem prostoru segajo še v čas pred osamosvojitvijo. Ko je bil pred nekaj več kot desetimi leti izdan eden izmed dveh najvidnejših slovenskih zbornikov o odškodninski odgovornosti države, se avtorji glede tega instituta niso povsem poenotili.

Še danes je v praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča možno zaslediti nekoliko različne pristope pri navajanju predpostavk odškodninske odgovornosti države. Zdi se, da na polemično vprašanje, ali je krivdo možno šteti kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti države, zares ni možno podati povsem zanesljivega odgovora.

Prispevek ni namenjen le predstavitvi nakazanih dilem in osvetlitvi problematike razmerja med krivdnim in objektivnim konceptom odgovornosti države. Temu vprašanju se danes ne posveča več takšne pozornosti na račun dileme, katera pravila je treba uporabiti pri presoji odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave. Izkazalo se je, da splošna pravila civilnega prava, ki so v temelju predvidena za reševanje sporov med prirejenimi subjekti, ne morejo vselej nuditi zadovoljivih rešitev tudi pri presoji odgovornosti države kot hierarhično nadrejenega subjekta v razmerju s posamezniki. Po drugi strani ni bil sprejet poseben zakon o odškodninski odgovornosti države, zato vsebino ustavne določbe v svoji sodni praksi v največji meri določa Ustavno sodišče. Do neizbežnih vprašanj, kaj je vsebina ustavne določbe in kako daleč lahko sežejo odstopanja od civilnega prava, se v pričujočem prispevku ne nadejam opredeliti, vendarle pa se zdi pomembno opozoriti na neko podrobnost.

Domet 26. člena Ustave

Uvodoma je treba navesti, da se pričujoči prispevek nanaša le na obravnavo odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave. Gre za tiste položaje, v katerih država v razmerjih s posamezniki nastopa kot organ oblasti (ex iure imperii), in sicer kot subjekt z močnejšo voljo. Kadar se volji posameznika in države ne skladata, tedaj vselej prevlada oblastna volja države, ki se ji mora posameznik kljub morebitnemu nasprotovanju podrediti.

Kar pomeni, da ugotovitve tega prispevka niso neposredno uporabljive za presojo razmerij, v katerih država nastopa kot pravno-poslovni subjekt (ex iure gestionis), kot tudi ne razmerij, v katerih ni podan element protipravnosti ravnanja države. Razmejitev ni vselej enostavna, saj se tudi v pravno-poslovnih razmerjih na neki točki lahko pojavijo ravnanja organov oblasti (denimo odločbe Državne revizijske komisije). Podobno tudi obstoj povrnitvenih shem, pri katerih element protipravnosti ni predpostavka odgovornosti države, sam po sebi še ne izključuje možnosti protipravnega ravnanja države.

Predpostavke v teoriji

Eden izmed trdnejših argumentov zagovornikov krivdnega koncepta odškodninske odgovornosti države temelji na primerjavi položaja države s položajem civilnopravnih subjektov, ki praviloma odškodninsko odgovarjajo po krivdnem načelu. Če bi država vselej odgovarjala objektivno, bi to pomenilo razmeroma strogo obravnavo države, saj bi s tem izgubila možnost izpodbijanja domneve in dokazovanja, da je ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti, ter se na ta način razbremenila svoje odgovornosti. Možina in Bukovec štejeta krivdo kot izrecno predpostavko, medtem ko Cigoj in Jadek Pensa zagovarjata tezo o prepletanju elementov protipravnosti in krivde.

Po drugi strani zagovorniki objektivnega koncepta odgovornosti države utemeljujejo zlasti, da položaj države ni povsem primerljiv s položajem zasebnopravnih subjektov, zato naj bi bilo treba splošna pravila civilnega prava uporabiti prilagojeno, kadar se uporabljajo pri presoji odgovornosti države. Pirnat zato v luči merila skrbnosti namesto presoje odgovornosti države priporoča uporabo vrednostnega merila jasne in očitne napake. Zdi se, da med zagovornike objektivnega koncepta lahko štejemo tudi Šinkovca in Viranta, čeprav avtorja sprejemata element krivde v omejenem obsegu.

Navedene razlike v pogledih ne pridejo do posebnega izraza pri presoji položajev, v katerih država odgovarja zaradi nepravilnega ravnanja posameznega uslužbenca. Tako uporaba merila skrbnosti kot tudi uporaba merila jasne in očitne napake namreč vodita do primerljivih rešitev, saj gre pri obeh pristopih za vrednotenje oziroma tehtanje, ali je bilo z ravnanjem uslužbenca, za katerega odgovarja država, prekomerno poseženo v pravno zavarovani položaj posameznika.

Nadaljevanje: Jan Gantar: Objektivna ali krivdna odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave?, Pravna praksa, 2018, št. 6.