Izročitev dela zapuščine, dediščinska tožba, zastaranje, začetek teka zastaralnega roka, ugovor zastaranja, prekluzija, pritožbena obravnava, dokazovanje, pravni interes, poštenost dediča

VSRS Sodba in sklep II Ips 202/2016

Jedro: Zakon tek subjektivnega roka za vložitev tožbe veže na vprašanje, kdaj je dedič zvedel za svojo pravico, in ne na trenutek, ko bi bila njegova pravica pravno formalno ugotovljena, zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik zapustnikov sin, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval ter se je v njem tudi priglasil kot dedič, odločitev izpodbijane sodbe glede poteka zastaralnega roka materialnopravno pravilna. Zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD namreč veljajo tako za dediščinsko tožbo kot tudi za tožbo, ki jo vloži stranka po napotitvi zapuščinskega sodišča na pravdni postopek.

Na tožniku je breme dokazovanja morebitne nepoštenosti dedičev.

Izrek:

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženkam povrniti stroške revizijskega odgovora v znesku 1.554,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev:

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev, da je Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjen med tožnikom in A. A. v obliki notarskega zapisa SV ... z dne 6. 5. 2008, pri notarki Ireni Florjančič Cirman ničen (v nadaljevanju sporazum), in za ugotovitev, da je sporazum neveljaven in nima pravnega učinka javne listine (1. in 2. alineja II. točke izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik do 1/5 poslovnega deleža v gospodarski družbi B., d. o. o., nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev, ki so bila predmet zapuščinskega postopka, ter da sta mu prva toženka in drugi toženec dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnega premoženja in kot lastnik 1/5 poslovnega deleža v omenjeni družbi (1. alineja III. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v celoti lastnik nepremičnin parc. št. 1055/0 k. o. ... in parc. št. 1056/0 k. o. ... in da mu je drugi toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik navedenega nepremičnega premoženja (2. alineja III. točke izreka), in tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik skupaj s toženci dedič po pokojnem A. A. (IV. točka izreka). Odločilo je še, da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je dedni dogovor z dne 21. 12. 2012, ki so ga sklenili toženci v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A., ničen (V. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožnik dolžan prvi, tretji in četrti toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.384,98 EUR (VI. točka izreka), drugemu tožencu pa stroške v znesku 1.967,25 EUR (VII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku 1. alineje III. točke izreka (v odločitvi, da je tožnik lastnik do 1/5 premoženja) in v IV. točki izreka (v odločitvi, da je tožnik dedič po pokojnem A. A.) razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Tožnik je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožencem. Na revizijo so po skupnem pooblaščencu odgovorile prva, tretja in četrta toženka. Navajajo, da revizija ni utemeljena, zato predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške revizijskega odgovora.

5. Revident je na odgovor toženk odgovoril z repliko, ki je Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Odgovarjanje revidenta na navedbe iz odgovora na revizijo zakonsko ni predvideno, hkrati pa so dopolnitve revizije podvržene roku iz prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Replika tožnika je bila vložena po poteku 30-dnevnega roka za vložitev revizije, zato je ni mogoče šteti za pravočasno.

Glede uporabe ZPP

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno relevantno (procesno) dejansko stanje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- prva toženka je vdova po zapustniku A. A., druge pravdne stranke pa so njegovi otroci;

- toženci in tožnik so se v zapuščinskem postopku po pokojnem zapustniku priglasili kot dediči;

- zapuščinski postopek se je končal s sklepom o dedovanju z dne 21. 12. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 604/2013 z dne 14. 8. 2013; tožniku je bil sklep vročen 28. 8. 2013;

- zapuščinsko sodišče je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, ugotovilo, da so dediči (toženci) sklenili dedni dogovor, da zapustnikovo premoženje pripade kot dedičema prvi toženki in drugemu tožencu, ter dogovor o delitvi podedovanega premoženja med njima;

- zapuščinsko sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dedič po zapustniku, ker se je v sporazumu z zapustnikom odpovedal dediščini, ki bi mu šla po njegovi smrti;

- tožnik je v zapuščinskem postopku uveljavljal neveljavnost sporazuma, zato ga je zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo z zahtevkom za ugotovitev, da je sporazum, ki ga je sklenil z zapustnikom, neveljaven in da mu po njem pripada oporočni oziroma zakoniti dedni delež;

- tožnik je 12. 2. 2013 (še pred pravnomočnostjo navedenega sklepa o dedovanju) vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da je sporazum, sklenjen med njim in zapustnikom v obliki notarskega zapisa z dne 16. 5. 2008, ničen, podredno pa ugotovitev, da je sporazum neveljaven in nima pravnega učinka javne listine;

- tožnik je 3. 12. 2014 spremenil (razširil) tožbo z zahtevkoma, da je lastnik do 1/5 nepremičnega in premičnega premoženja, denarnih sredstev in poslovnega deleža, ki sta si ga v zapuščinskem postopku razdelila prva toženka in drugi toženec in da sta mu dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnega premoženja oziroma mu izstaviti ustrezno listino, da se bo vknjižil kot lastnik 1/5 poslovnega deleža v družbi B., d. o. o.;

- tožnik je 29. 1. 2015 razširil tožbo še z ugotovitvenim zahtevkom, da je skupaj s toženci dedič po pokojnem A. A.;

- tožnik je z vlogo 16. 2. 2015 razširil svojo tožbo še z zahtevkom za ugotovitev, da je dedni dogovor, ki so ga sklenili toženci, ničen in da se navedeni dedni dogovor razveljavi.

Povzetek revizijskih navedb

7. Revident graja materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da je bil dediščinski zahtevek vložen prepozno. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da zapuščinsko sodišče tožnika ni štelo za dediča po pokojnem očetu, določilo 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pa nastop začetka zastaranja veže na trenutek, ko dedič izve za svojo pravico. S tem ko sta sodišči tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti in pravne neučinkovitosti sporazuma obravnavali kot posledico zavrnitve njegovega lastninskega zahtevka, sta tožnika onemogočili v uveljavljanju njegovih pravic. Zahtevke bi namreč morali obravnavati kronološko, kot so bili postavljeni. Tožnik meni, da bi šele z ugotovitvijo ničnosti sporazuma in ugotovitvijo, da je dedič po očetu, izvedel za svojo pravico, da lahko zahteva dediščino, s čimer bi bilo vzpostavljeno njegovo upravičenje po 141. členu ZD. To razmerje s sklepom o dedovanju ni bilo vzpostavljeno, saj je bilo z njim odločeno, da tožnik dedne pravice nima. Stališče izpodbijane sodbe je zato protispisno in nejasno (kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prepozen je tudi toženčev ugovor zastaranja, ker je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo, sklepčnih trditev, ki bi se nanašale na ugovor zastaranja, pa do prvega naroka ni bilo. Sodišče je kršilo tožnikove ustavne pravice do poštenega in pravičnega sojenja; tožnik namreč izkazuje več kot jasen pravni in dejanski interes za dedovanje po pokojnem očetu. Tožbeni zahtevek je lastninski, ki kot tak ne zastara, utemeljen pa je tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

8. Revident graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da so bili toženci pošteni. Kljub vedenju, da je tožnik pokojnikov sin, so sklenili dedni dogovor in si del zapuščine, ki bi moral pripasti tožniku, razdelili med seboj. Gre za dejstvo, ki bi ga skladno z 212. členom ZPP morali zatrjevati in dokazati toženci in ne tožnik, sodišče pa ga je zmotno presojalo po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) Ker tega niso dokazali, so nepošteni, zato zanje enoletni zastaralni rok ne velja.

9. Pritožbeno sodišče je brez razpisa glavne obravnave ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo (npr. da se je tožnik odpovedal dedovanju), s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka (347. in 348. člen ZPP). Sodišči nižjih stopenj se kljub trditvam o pravni neveljavnosti odpovedi neuvedenemu dedovanju v svoji odločbi glede očitno ničnega pravnega posla ni opredelilo. To dejstvo je bistveno, saj šele po ugotovitvi, da tožnikova odpoved ni veljavna, oživijo in nastopijo tožnikova dednopravna upravičenja.

Povzetek odgovora na revizijo

10. Toženke v odgovoru pritrjujejo materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje, da je tožba z dediščinskim zahtevkom prepozna. Revident je ves čas zapuščinskega postopka vedel za svoj status dediča in ga tudi uveljavljal (to je sam trdil celo v pritožbi). Zmotni so tudi očitki revidenta, da je bil ugovor zastaranja dan prepozno. Dediči so pošteni posestniki, saj so bili za dediče razglašeni na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Predmet obravnavane zadeve je zahtevek za izročitev dela zapuščine oziroma dediščinska tožba (hereditatis petitio). Tožnik aktivno legitimacije temelji na trditvah, da ima dedno pravico oziroma položaj dediča po pokojnem očetu A. A., nima pa dejanskega položaja dediča. Na temelju zatrjevane dedne pravice (titulo universali) kot dedič zahteva del zapuščine od oseb, ki imajo to premoženje v posesti (tudi) na temelju svoje dedne pravice (possessor pro herede). Interes, ki ga zasleduje v tej pravdi, je, da se (tudi) zanj vzpostavi dejanski položaj dediča z izročitvijo dela zapuščine. Za povsem neutemeljene se zato izkažejo (sicer tudi pavšalne) navedbe revidenta, da v obravnavani pravdi ne gre za dediščinsko tožbo, ampak za klasičen lastninskopravni oziroma obogatitveni zahtevek. Tožnik želi s sklicevanjem na te predpise le obiti prisilne določbe ZD in v njih določene roke.

13. Sodišči nižjih stopenj sta glede na podani ugovor zastaranja pravilno najprej odločali o vprašanju pravočasnosti vložitve dediščinske tožbe. Zahtevek po določbi 141. členu ZD zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih. Zakon tek subjektivnega roka za vložitev tožbe veže na vprašanje, kdaj je dedič zvedel za svojo pravico, in ne na trenutek, ko bi bila njegova pravica pravno formalno ugotovljena, zato je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik zapustnikov sin, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval ter se je v njem tudi priglasil kot dedič, odločitev izpodbijane sodbe glede poteka zastaralnega roka materialnopravno pravilna. Zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD namreč veljajo tako za dediščinsko tožbo kot tudi za tožbo, ki jo vloži stranka po napotitvi zapuščinskega sodišča na pravdni postopek.1 Tožniku je bil sklep o dedovanju, s katerim je bil napoten na pravdo, vročen 28. 8. 2012, (dajatveni) dediščinski zahtevek pa je vložil šele 3. 12. 2014, kar je prepozno. S tem se za neutemeljene izkažejo tudi očitki o protispisnosti izpodbijane sodbe in njenih nejasnih razlogih.

14. Neutemeljen je očitek revidenta, da je bil ugovor zastaranja dan prepozno. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodiščna namreč je, da so po določbi 286. člena ZPP stranke časovno omejene pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ne pa tudi samega ugovora zastaranja, saj gre za ugovor materialnega prava.2 V zvezi z zastaranjem se kot sporno dejstvo lahko izkaže trenutek začetka teka zastaranja (zlasti kadar je ta začetek vezan na subjektivne okoliščine) ali dejstva, povezana s pretrganjem ali zadržanjem zastaranja. V obravnavanem primeru je tožena stranka še pred prvim narokom navajala, da je bila tožba vložena prepozno ter v pripravljalnih vlogah z dne 21. 1. 2015 in 4. 2. 2015 navedla dejstva, potrebna za presojo ugovora zastaranja (t. j. da je tožnik aktivno sodeloval v zapuščinskem postopku ter datume izdaje in vročitve pravnomočnega sklepa o dedovanju).

15. Pravilno je bilo obravnavano tudi vprašanje (ne)poštenosti dedičev. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj namreč izhaja, da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi bili toženci nepošteni posestniki. Ne drži stališče revidenta, da bi morali toženci svojo poštenost dokazovati; ta se domneva, na tožniku pa je breme dokazovanja morebitne nepoštenosti. Tega bremena tožnik ni zmogel.

16. Neutemeljeni so tudi očitki kršitve 347. in 348. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče dejstva, da se je tožnik odpovedal dedovanju, ni ugotavljalo. V 5. alineji 5. točke svoje obrazložitve je namreč le povzelo ugotovitev iz sklepa o dedovanju, ki je bil v skladu z dokaznim sklepom sodišča prve stopnje ena od listin, ki jo je sodišče prebralo v dokaznem postopku.

17. Ob pravilnem materialnopravnem zaključku, da je tožnik (dediščinsko) tožbo vložil po poteku zastaralnega roka, torej prepozno, je pravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe za ugotovitev ničnosti in neveljavnosti sporazuma. Vprašanje ničnosti oziroma neveljavnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju v obravnavani pravdi namreč pomeni predhodno vprašanje za odločanje o dedni pravici tožnika. Ker je tožnik zahtevek za izročitev zapuščine zaradi poteka zastaralnega roka izgubil, mu posledično ni mogoče priznati niti pravnega interesa za ugotovitev neveljavnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, saj si z odločitvijo o tem zahtevku v ničemer ne bi izboljšal svojega dednega položaja. Z vsebinsko presojo tega zahtevka se zato sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Odločitev o reviziji

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

19. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Tožnik mora prvi, tretji in četrti toženki povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT.

20. Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika pooblaščenca prve, tretje in četrte toženke je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške prvi, tretji in četrti toženki priznalo skupno 1.274,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) in 22 % DDV, kar znaša skupno 1.554,28 EUR.

-------------------------------
1 K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana: Uradni list RS, 2009, str. 286-287.
2 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 269/2013 z dne 19. 11. 2015, II Ips 9472014 z dne 4. 2. 2014, II Ips 174/2009 z dne 23. 8. 2012 idr.