IZ SODNE PRAKSE: Določitev preživnine

IZ SODNE PRAKSE: Določitev preživnine

Pri določitvi preživnine ni dovolj, da sodišče upošteva zgolj prihodke vsakega od staršev, stroške otrok in staršev za lastno preživljanje, temveč tudi dejstva, komu so otroci zaupani v varstvo in vzgojo, ki tako prevzema večji del starševske skrbi, in ki je v vzgojo otrok bolj vpet. Uporabiti je treba vrednostni in ne zgolj matematični pristop.

Višje sodišče (VSL sodba št. IV Cp 1081/2018) je odločalo o višini preživnine, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Toženka – mati otrok, za katere se je določala preživnina, je zoper odločitev nižjega sodišča vložila pritožbo zaradi neobrazloženosti odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena med zavezanca, ter posledično o višini preživnine. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da mora mati glede na višino njene plače prispevati dobrih 60 odstotkov stroškov za otroke, oče pa slabih 40 odstotkov, pri čemer pa naj ne bi upoštevalo, da otroka živita pri materi, kot tudi ne večjega dela starševskih skrbi, ki jih to prinaša.

Višje sodišče je potrdilo, da se določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, odrazi v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec, in nenazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri kateremu otrok ne živi. Pri razporeditvi bremena se upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki ga nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen. Pri določanju višine preživnine je torej treba uporabiti vrednostni in ne matematični pristop.

Številčno vrednotenje je okvirno, pri določanju pa so predvsem pomembne preživninske zmožnosti (materialne in pridobitne) enega in drugega starša. To pomeni, da sodišču ni treba z matematično natančnostjo pojasnjevati deleža, ki ga nosi eden oziroma drug starš, temveč zadostuje ustrezna argumentacija. Višje sodišče je potrdilo, da se je nižje sodišče pravilno oprlo na višino dohodkov staršev, je pa napačno porazdelilo breme preživljanja med zavezanca.

Po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da sta deklici zaupani v varstvo in vzgojo materi, ki tako prevzema večji del starševske skrbi in je v vzgojo otrok bolj vpeta. Sodišče prve stopnje je dalo velik poudarek času, ki ga hčerki preživljata z očetom. Ta čas je natančno izračunalo in ga pri odločitvi o porazdelitvi preživninskega bremena poudarjeno upoštevalo. Ni pa pri tem priznalo kvalitativne razlike v zahtevnosti obdobja, ko sta hčerki pri enem ali drugem staršu. Tožnik ima hčerki med tednom le dvakrat po dve uri popoldan in dva vikenda na mesec ter polovico počitnic oziroma praznikov. Vikendi, počitnice in prazniki so čas, ki omogoča umiritev in umik iz vsakodnevne naglice, ki jo narekuje delovni teden. V tem obdobju je lahko preživljanje časa z otrokom bolj sproščeno, saj ni vsakodnevnih (stresnih) obveznosti. Toženka pa skrbi za hčerki predvsem v času, ko so zahteve zaradi službenih, šolskih in drugih vsakdanjih obveznosti večje. To pa se mora odraziti tudi pri porazdelitvi preživninskega bremena, zato razmerje, ki ga je vzpostavilo prvo sodišče, ni ustrezno. Seveda pa se morajo v porazdelitvi preživninskega bremena odraziti tudi stroški, ki jih ima tožnik s kritjem dnevnih potreb deklic med izvrševanjem stikov.

Pri ugotavljanju višine preživnine je sodišče upoštevalo tako število dni, ki jih otroka preživita pri očetu oziroma materi, mesečne potrebe otrok ter stroške, ki jih ima oče pri izvajanju stikov, kot tudi stroške, ki jih imata oba starša z lastnim preživljanjem. Dodatno je višje sodišče pri odmeri preživnine upoštevalo tudi materin višji angažma ter ga finančno ovrednotilo. Na podlagi vsega navedenega je tako višje sodišče delno ugodilo zahtevi tožnice po zvišanju preživnine ter le-to nekoliko zvišalo, vendar ne v višini, kot je to predlagala tožnica.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč na https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/237890