Novosti na področju prava družb EU s poudarkom na sodni praksi Sodišča EU

Novosti na področju prava družb EU s poudarkom na sodni praksi Sodišča EU

V času, ko sta pozornost javnosti in sodna praksa Sodišča EU usmerjeni v pravo in politiko azila, evropski nalog za prijetje in pravo zasebnosti, se pogosto pozablja na tradicionalnejša pravna področja, s katerimi se slovenski pravniki, predvsem sodniki, srečujejo vsakodnevno. Mednje spada tudi pravo družb Evropske unije, na katerem je bilo v preteklem letu ali dveh izdanih kar nekaj pomembnih sodb.

S temi sodbami se nadaljuje tradicija Sodišča EU, razvita v zadevah 81/87, Daily Mail (iz leta 1988); C-212/97, Centros (iz leta 1999); C-208/00, Überseering (iz leta 2002); C-167/01, Inspire Art (iz leta 2003); C-210/06, Cartesio (iz leta 2008); C-378/10, VALE Építési kft (iz leta 2012) in drugih, s katerimi je to sodišče načeloma olajšalo bodisi prenos sedeža iz ene države članice v drugo bodisi ustvarilo ugodne pogoje za čezmejne združitve ali spremembe pravne oblike. Omeniti je treba tudi dokaj pomemben skupek predlogov pravnih aktov s področja prava družb, v praksi pogosto imenovan "paket prava družb", ki ga je Komisija objavila letos spomladi in je namenjen uvedbi jasnejših in enostavnejših pravil za ustanovitev družb in njihove čezmejne transakcije, pa tudi nova pravila s področja insolvenčnega prava. Paket obsega dva predloga, in sicer predlog Direktive o spremembi Direktive 2017/1132 glede uporabe digitalnih orodij in postopkov na področju prava družb in predlog Direktive o spremembi Direktive 2017/1132 glede čezmejnih preoblikovanj, združitev in delitev.

Svoboda ustanavljanja: razlaga primarnega prava

Poleg številnih direktiv, ki jih je zakonodajalec sprejel na področju prava družb (nekatere od njih bomo obravnavali v nadaljevanju), so temelji svobode ustanavljanja v EU urejeni v členih 49 in 50 PDEU. Člen 49 prepoveduje kakršnekoli omejitve svobode ustanavljanja tako za pravne kot za fizične osebe, poleg tega pa razlikuje tudi med primarno in sekundarno svobodo ustanavljanja. Na podlagi primarne svobode ustanavljanja lahko fizična ali pravna oseba ustanovi podjetje ali prenese njegov sedež v drugo državo članico EU; sekundarna svoboda ustanavljanja pa podjetju omogoča ustanovitev poslovne enote v drugi državi članici EU. Kot primer prenosa sedeža v drugo državo članico EU lahko navedemo zadevo C-106/16, Polbud - Wykonawstwo izdano oktobra 2017, v kateri je Sodišče EU na podlagi vprašanj za predhodno odločanje poljskega vrhovnega sodišča dalje razvilo svojo prejšnjo sodno prakso o prenosu sedeža. Ker je ta sodna praksa tako bogata, da se je dolgo časa zdelo, da ni mogoče dodati več ničesar novega, je generalna pravobranilka Kokott v tej zadevi dokaj humorno navedla izjavo Karla Valentina, bavarskega humorista in kabaretista: "Povedano je že vse, samo še ne o vsem."

Polbud je družba z omejeno odgovornostjo s sedežem na Poljskem, ki se je odločila, da statutarni sedež prenese v Luksemburg in se tako preoblikuje v družbo luksemburškega prava, ne da bi pri tem izgubila pravno osebnost. Na podlagi sklepa skupščine družbenikov je družba vložila predlog za vpis začetka postopka likvidacije in po prenosu sedeža v Luksemburg predlog za izbris iz poljskega poslovnega registra pri registrskem sodišču, ki je izbris zavrnilo. Po pritožbah Polbuda je poljsko vrhovno sodišče na Sodišče EU naslovilo tri vprašanja, natančneje: ali je za to dejansko stanje mogoče uporabiti določbe o svobodi ustanavljanja, ali gre za omejitev svobode ustanavljanja in ali je to omejitev mogoče upravičiti.

V argumentaciji je Sodišče EU izhodiščno pojasnilo, da pravo EU zagotavlja svobodo ustanavljanja družbam, ki so ustanovljene v skladu z zakonodajo posamezne države članice in imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v EU. Na svobodo ustanavljanja se tovrstne družbe lahko sklicujejo tudi v primeru preoblikovanja v družbo po pravu druge članice, če zadostijo zahtevam zakonodaje te članice, zlasti merilu naveznih okoliščin. Ob spoštovanju naveznih okoliščin države članice prenosa se svoboda ustanavljanja uporablja tudi v primeru, ko družba ne prenese svojega dejanskega sedeža. Kot izhaja že iz prejšnje sodne prakse, omejitev svobode ustanavljanja Sodišče EU ponovno opredeli kot vsakršen ukrep, ki prepoveduje, moti ali zmanjšuje privlačnost uresničevanja te svobode.

Poljska ureditev tako omejuje svobodo ustanavljanja s tem, ko izbris iz poslovnega registra družbe, ki želi prenesti svoj statutarni sedež v drugo DČ, pogojuje z likvidacijo družbe, s čimer ovira ali preprečuje čezmejno preoblikovanje družbe. S teoretičnega vidika je treba dodati, da svoboda ustanavljanja poleg omejevanja te svobode prepoveduje tudi diskriminacijo med domačimi in tujimi družbami, kar je bilo pomembno predvsem v zgodnejši sodni praksi. Kasnejša sodna praksa je to dokaj ozko opredelitev razširila tudi na vse ukrepe, ki svobodo ustanavljanja omejujejo. To stališče je Sodišče EU v sodni praksi zavzelo do vseh temeljnih svoboščin in na ta način preprečilo ukrepe držav članic, s katerimi bi lahko bilo njihovo izvajanje manj privlačno za naslovnike.

Omejitev svobode ustanavljanja je v skladu s prakso Sodišča EU sicer mogoče upravičiti, vendar zgolj z nujnimi razlogi v splošnem interesu, pri čemer mora biti omejitev primerna in nujna za dosego cilja, torej skladna z načelom sorazmernosti. V zadevi Polbud - Wykonawstwo je Sodišče obravnavalo dva možna razloga za omejitev svobode ustanavljanja, in sicer varstvo upnikov, manjšinskih družbenikov in delavcev prenesene družbe ter preprečevanje zlorab. Glede prve možnosti Sodišče EU poudari, da v skladu s sodno prakso sicer gre za nujen razlog v splošnem interesu, vendar tovrstna omejitev ni sorazmerna, saj na splošno določa obveznost likvidacije, brez potrebe po upoštevanju dejanskih tveganj za interese družbenikov in brez možnosti izbire manj omejevalnih ukrepov za zavarovanje teh interesov. Glede druge možnosti, preprečevanja zlorab, se Sodišče EU opira na sodno prakso, po kateri ustanovitev statutarnega ali dejanskega sedeža v določeni državi članici zaradi ugodnejše zakonodaje sama po sebi ni zloraba, prav tako pa prenos sedeža v drugo državo članico ne upravičuje splošne domneve zlorabe, na kar po mnenju Sodišča EU namiguje splošna obveznost likvidacije. Poljska ureditev je torej po mnenju tega sodišča nesorazmerna in posledično prepovedana.

Sodba Polbud je torej še dodaten kamen v mozaiku sodne prakse o prepovedih omejitev svobode ustanavljanja. Družba, ustanovljena po pravu države članice, lahko torej v skladu z zakonodajo druge države članice vanjo prenese statutarni sedež brez obveznosti prenosa dejanskega sedeža. Pogojevanje izbrisa družbe iz poslovnega registra z likvidacijo pri tem omejuje svobodo ustanavljanja. Pri obravnavanju pomena te sodbe je treba izpostaviti pomembno razliko s sodbo C-378/10, VALE Építési kft, izdano julija 2012. V zadevi VALE Építési kft je istoimenska italijanska družba predlagala izbris iz registra zaradi prenosa sedeža in dejavnosti na Madžarsko, pri čemer je zahtevala, naj se v registru na Madžarskem doda navedba, da je novoustanovljena družba pravna prednica družbe VALE.

Sodišče EU je menilo, da razlikovanje med čezmejnimi ter notranjimi preoblikovanji glede vpisa "pravne prednice" ni skladno s pravom Unije, predvsem z načelom enakovrednosti, ki pomeni, da nacionalna postopkovna pravila (v primeru VALE Építési kft madžarska pravila) za zaščito pravic, ki so jih deležne osebe na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od pravil, ki veljajo za podobne notranje položaje. V tej zadevi je torej omejitev uvedla država, v katero je družba želela prenesti sedež. V zadevi Polbud - Wykonawstwo pa je, nasprotno, oviro predstavljala pravna ureditev države izvora, iz katere je družba prenesla sedež. Poljska zakonodaja ni dopuščala izbrisa poljske družbe Polbud iz poslovnega registra, ki bo ohranila pravno osebnost kot luksemburška družba, ne da bi prej poljska družba prenehala v postopku likvidacije.

Nadaljevanje: dr. Maja Brkan, Aljoša Aleksovski: Novosti na področju prava družb EU s poudarkom na sodni praksi Sodišča EU ali na portalu Pravna praksa, 2018, št. 45-46