Novosti v nepravdnem postopku

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) je ključni procesni zakon, ki bo omogočil, da bo v praksi zaživela reforma družinske zakonodaje, ki je bila začrtana v začetku leta 2017 s sprejetjem Družinskega zakonika (DZ). Ta je na novo uredil družinska materialnopravna razmerja in v celoti prenesel pristojnost za odločanje v družinskih zadevah s centrov za socialno delo na sodišča, z ZNP-1 pa se določajo pravila sodnega postopka, po katerih se bodo po 15. aprilu 2019 ta razmerja urejala.

Glavnina sprememb in novosti v primerjavi z veljavnim Zakonom o nepravdnem postopku (ZNP) je tako namenjena procesni ureditvi postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij. ZNP-1 v teh postopkih omogoča učinkovitejšo zaščito pravic vseh udeležencev postopka, zlasti pa otrok in drugih oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese. Z ureditvijo v ZNP-1 se izboljšuje položaj otroka v postopku. Tako z določbami, ki urejajo njegovo pravico, da izrazi svoje mnenje, kot npr. z ustrezno umestitvijo instituta zagovorništva otroka. Zakon daje ključno procesno vlogo v teh postopkih tudi centrom za socialno delo, ki morajo že po Družinskem zakoniku izvesti vsa potrebna dejanja, ki jih zahteva varstvo otrokovih pravic in koristi. To svojo vlogo bodo udejanjali prek podaje svojih strokovnih mnenj, kot predlagatelji postopkov ali kot zakoniti udeleženci postopkov.

Nova procesna ureditev bo omogočila, da se bo o družinskih razmerjih odločalo po istih postopkovnih pravilih, pred istim stvarno pristojnim sodiščem in praviloma tudi pred istim pristojnim sodnikom. S tem se odpravlja dosedanja delitev, da o nekaterih družinsko pravnih vprašanjih odločajo sodišča splošne pristojnosti po pravilih pravdnega ali nepravdnega postopka, o nekaterih pa po pravilih upravnega postopka centri za socialno delo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in kasneje Upravno sodišče. 

Zakon vsebuje tudi druge prilagoditve veljavne ureditve postopka, ki so se izkazale za potrebne, bodisi zaradi spremenjene ureditve v veljavni materialnopravni zakonodaji, ki vpliva na ureditev posameznih nepravdnih postopkov, bodisi gre za spremembe, ki odpravljajo neenotno sodno prakso pri izvajanju zakona.

Ureditev v splošnih določbah zakona daje večji poudarek večjemu vsebinskemu odločanju v nepravdnih postopkih. Poudarjena je vloga sodnika, ki mu nove procesne možnosti omogočajo, da glede na konkretne okoliščine in v luči varstva oseb, ki jih je sodišče dolžno varovati po uradni dolžnosti, sprejeme najprimernejšo rešitev. Reformirajo se izredna pravna sredstva, s čimer se daje ustrezno mesto vlogi Vrhovnega sodišča, ki bo imelo po novem prek dopuščene revizije tudi v nepravdnih postopkih možnost poenotenja sodne prakse in skrbi za njen razvoj.

V razpravi v Državnem zboru so bila podana opozorila glede pomanjkanja sodnih izvedencev klinične psihologije, pedopsihiatrije in druge ustrezne stroke. Ministrstvo za pravosodje se zaveda te problematike, zato je že pripravilo potrebne ukrepe sistemske narave in druge organizacijske ukrepe. Ključni sistemski ukrep je povečevanje števila specializacij za to področje in posledično povečanje nabora potencialnih strokovnjakov za sodne izvedence. Ministrstvo za pravosodje je že dobilo zagotovilo Ministrstva za zdravje, da je že razpisanih 50 novih specializacij s tega področja, dodatne specializacije pa načrtujejo tudi v nadaljnjih petih letih. 

Zavedajoč se, da gre za ukrep, ki ne bo prinesel rezultatov na kratki rok, pa je Ministrstvo za pravosodje pripravilo tudi druge ukrepe oziroma nadaljevalo z izvajanjem v preteklosti že začetih ukrepov. Na Ministrstvu za pravosodje sta ravno danes že zaprisegla 2 nova sodna izvedenca klinične psihologije. Poleg tega je Strokovni svet za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje sprejel stališče, da se v obdobje zakonsko zahtevanih let delovnih izkušenj za imenovanje sodnega izvedenca klinične psihologije šteje tudi obdobje specializacije iz klinične psihologije. Takšno stališče olajša izpolnjevanje pogojev za nove kandidate za sodne izvedence, posledično pa torej omogoča, da bo srednjeročno lahko na seznamu sodnih izvedencev klinične psihologije potencialno uvrščeno večje število novih izvedencev. 

Nadalje bo Ministrstvo za pravosodje o naslednjem nameravanem javnem pozivu kandidatom za nove sodne izvedence posebej obvestilo Ministrstvo za zdravje, ki bo lahko nadalje poskrbelo za širše ozaveščanje o tej možnosti, zlasti namenjeni vsem kliničnim psihologom v Sloveniji, ki delujejo v javnih zavodih (skupaj jih je 93). Ni pa odveč dodati, da odgovore na določena strokovna vprašanja v postopkih lahko sodiščem podajo tudi sodni izvedenci dveh novih področij, in sicer področja socialnega dela in psihologije družine, prav tako pa lahko sodniki kot strokovnjaka za pomoč pri razjasnitvi stvari v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku postavijo osebo, ki ni imenovana za sodnega izvedenca.

Enega izmed pomembnejših vzvodov pa prinaša tudi nova procesna ureditev v ZNP-1, ki omogoča sodišču, da uporabi procesno gradivo, pripravljeno s strani centrov za socialno delo. V postopkih za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka se navedbe centra v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Sodna praksa pa se je že do sedaj večkrat izrekla, da je kakovostno mnenje centra enako izvedenskemu mnenju oziroma ga lahko nadomesti. Prav tako ZNP-1 omogoča uporabo izvidniškega mnenja iz drugega sodnega postopka, če sodnik oceni, da bi ponovna postavitev izvedenca v tem postopku pomenila hujši in z vidika varstva koristi otrok težko popravljiv zastoj v postopku ter je izvedeniško mnenje iz drugega postopka relevantno tudi za ta postopek (gre predvsem za primere, ko iz kazenskega postopka izvira še civilni postopek, v katerem se odloča o omejitvi ali odvzemu pravic staršu, ki je v postopku zaradi kaznivega dejanja zoper otroka), s tem pa omogoča hitrejšo, cenejšo in za udeležence manj obremenjujočo izvedbo postopka.

Zaključno pa je bila v razpravi v Državnem zboru izpostavljena ureditev, ki določa položaj otroka v postopkih za varstvo koristi otrok in njegovo pravico izraziti svoje mnenje, ter podana ocena, da je zakonska ureditev, ki sodišču omogoča, da staršem ne razkrije vsebine mnenja otroka, prestroga.

Ureditev procesnega položaja otroka in vloge mnenja, ki ga v tem postopku lahko izrazi, je bilo eno izmed ključnih strokovnih vprašanj, ki mu je bilo ob pripravi namenjeno veliko strokovne razprave. Skrb in zagotavljanje najboljših pogojev in načinov, da lahko otrok, ki je sposoben izraziti svoje mnenje v postopku, takšno mnenje tudi izrazi, je eden izmed glavnih ciljev, ki jih mora zagotoviti procesna zakonodaja, ko se odloča o pravicah, dolžnostih in drugih okoliščinah, ki lahko vplivajo na življenje otroka. Otrok namreč ni objekt sodnega odločanja, pač pa subjekt, ki ga mora sodišče kot takega tudi obravnavati. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji otrok je izražena volja otroka eden od bolj pomembnih vidikov odločanja. Volje otroka sodišče ne sme prezreti. To zavezuje Republiko Slovenijo Evropska konvencija o otrokovih pravicah v 6. in 7. členu. Nadalje pravico izjaviti se glede vprašanj, ki bodo bistveno vplivala in spremenila položaj otroka in njegovo družinsko življenje, otrokom, ki so dovolj stari in zreli, da to pravico lahko uresničujejo, zagotavlja tudi 22. člen Ustave Republike Slovenije. 

Prav tako 12. člen Evropske konvencije o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do njihovega svobodnega izražanja v vseh zadevah v zvezi z njim, o njihovi tehtnosti pa se presoja v skladu s starostjo in zrelostjo otroka. Za zagotavljanje tega namena ima otrok v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim še posebej možnost biti zaslišan. Pravica otroka izraziti mnenje v postopku ima temelj tudi v spoštovanju osebnega dostojanstva otrok (34. člen Ustave Republike Slovenije). V praksi se večkrat zgodi, da lahko seznanitev udeležencev (staršev) z izraženim mnenjem otroka že tekom postopka povzroči ravnanja, ki niso v korist otroka in lahko pomenijo poseg v otrokovo telesno in duševno celovitost. Zato otrok v že tako težki situaciji svojega mnenja sploh ne izrazi. 

Nova določba 95. člena ZNP-1 sodniku zgolj omogoča, da udeležencem ne dopusti vpogleda v izjavo oziroma mnenje otroka v primeru obstoja konflikta pravice do izjave drugih udeležencev z otrokovimi koristmi in pravico do izjave otroka. Vsebino pravnega standarda »v skladu s koristmi otroka« določi sodišče v vsakem posameznem primeru. Poudarjamo, da bodo starši tudi po novi ureditvi seznanjeni z bistvenimi elementi otrokove izjave v obrazložitvi odločbe sodišča in jim bo v pritožbenem postopku omogočeno, da se do teh okoliščin, če so v korist otroka, tudi izrečejo, hkrati pa bo v vmesnem času na podlagi odločbe sodišča zavarovan položaj otroka do končne odločitve.

Vir: Ministrstvo za pravosodje RS