Kaj je predmet dedovanja in za katere obveznosti odgovarjajo dediči

Sklep II Ips 265/2011

Zapuščino vselej sestavlja le aktiva, torej pravice, ki imajo neko denarno vrednost. Predmet dedovanja namreč ni čista zapuščina, torej razlika med aktivo in pasivo, zato sodišče v sklepu o dedovanju tudi ne ugotovi zapustnikovih dolgov. Ti predstavljajo le breme tistega, ki postane dedič. To pomeni, da kakor hitro obstaja neko premoženje, obstaja tudi zapuščina, ne glede na višino obveznosti. Zato pripade dediču v celoti, je pa dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Vrednost zapuščine se ocenjuje v trenutku zapustnikove smrti, takrat ko preide v last dediča, kasnejše spremembe v vrednosti zapuščine pa se ne upoštevajo. 

Napačno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da v primeru, če je dedič obenem tudi upnik zapustnika, njegova terjatev zaradi konfuzije ugasne. Do združitve ne pride prav zato, ker je učinek odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove omejen. Dedič zato lahko poplača terjatev, ki jo ima do zapustnika, iz podedovanega premoženja, drugim upnikom pa odgovarja še za razliko med vrednostjo svoje poplačane terjatve in vrednostjo podedovanega premoženja. Opozoriti je treba, da dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov ali/in svojo terjatev do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja. Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja pa je seveda na dediču. Vse povedano v celoti velja tudi za državo v primeru kaducitete.

IZREK:
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:
1. Upnik F. Š. je zoper prvotnega dolžnika E. S. dne 15. 11. 2004 predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in je s sklepom z dne 30. 11. 2004 izvršbo dovolilo. Med izvršilnim postopkom je dolžnik umrl in sodišče je 26. 5. 2010 izdalo sklep, da se postopek nadaljuje zoper novo dolžnico Republiko Slovenijo do višine podedovanega premoženja. Na predlog upnika je obenem sklenilo, da se izvršba nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom - rubežem dolžničinih nematerializiranih vrednostnih papirjev.

2. Republika Slovenija je zoper ta sklep vložila ugovor. Navedla je, da je kot upnica v letu 2007 v zapuščinskem postopku po pokojnem dolžniku E. S. prijavila svoje terjatve iz naslova stroškov kazenskih postopkov po treh pravnomočnih odločbah v skupnem znesku 684,56 EUR in davčne terjatve v skupnem znesku 23.525,23 EUR. Navedla je, da je v zavarovanje teh terjatev na podlagi 143. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predlagala tudi ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Ker sta se zakonita dediča dedovanju odpovedala, je sodišče na podlagi 9. člena ZD zapuščino preneslo na Republiko Slovenijo, v obrazložitvi sklepa o dedovanju pa pojasnilo, da o predlogu Republike Slovenije za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ni odločalo, ker je tak predlog brezpredmeten glede na to, da je zapuščina ostala brez dedičev ter je tako ali tako prešla nanjo. Republika Slovenija je v ugovoru pojasnila, da je delnice, ki so predmet izvršbe, dne 21. 8. 2008 prodala za skupni znesek 1.026,37 EUR, s čimer je poplačala del svoje terjatve do pokojnega dolžnika E. S. Meni, da zato, ker je prejete delnice, ki so predmet izvršbe, prodala in s kupnino poplačala del svoje terjatve do pokojnega zapustnika, upniku ni dolžna plačati ničesar več.

3. Sodišče prve stopnje je ugovor Republike Slovenije zavrnilo. Navedlo je, da je na podlagi 9. člena ZD zapuščina brez dedičev postala lastnina Republike Slovenije, da pa vsa določila, ki veljajo za dediče, analogno veljajo tudi za državo, tako tudi določbe o obveznosti dedičev za zapustnikove dolgove. Navedlo je, da so bili s sklepom o dedovanju vrednostni papirji pokojnika preneseni na državo, da je z združitvijo (konfuzijo) upnika in dolžnika v eni osebi terjatev države do pokojnega dolžnika v celoti prenehala (328. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in je zato neutemeljen njen ugovor, da upniku ni dolžna ničesar plačati, ker je s kupnino od prodanih delnic, ki so predmet izvršbe, poplačala del svoje terjatve do zapustnika.

4. Zoper takšno odločitev je Republika Slovenija vložila pritožbo. Navedla je, da se zapustnikovo premoženje, ki je preneseno na državo na podlagi kaducitete, ne spoji z njenim siceršnjim premoženjem, pač pa ima status posebne premoženjske mase, iz katere se lahko vsaj deloma poplačajo zapustnikovi upniki. Poudarila je, da ni utemeljenega razloga, da ne bi sama smela iz te mase poplačati svojih terjatev, zlasti, ker te temeljijo na izvršilnih naslovih in ker je zaradi njihovega poplačila v skladu s 143. členom ZD predlagala ločitev zapuščine od premoženja dedičev, o kateri pa sodišče zaradi kaducitete ni odločilo.

5. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da izpodbijana odločitev ne nasprotuje načelu, da ima država, ki je premoženje zapustnika prejela v last, na podlagi kaducitete po 9. členu ZD pri poplačilu zapustnikovih dolgov pravico do ločitve zapuščine od ostalega lastnega premoženja. Meni, da je sklep v skladu s tem načelom, saj je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo na delnicah, ne pa na vsem premoženju dolžnice, kar pomeni da je pravilno upoštevalo, da pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev. Meni pa, da dejstvo, da je dolžnica navedene delnice prodala, na odločitev nima vpliva, saj bo tretji, če je delnice pridobil v dobri veri, na podlagi 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) do konca izvršilnega postopka lahko vložil ugovor tretjega.

6. Zoper takšno odločitev Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju VDT) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Opozarja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odgovor na vprašanje, ali predstavlja vrednost zapuščine brez dedičev, do katere odgovarja Republika Slovenija za zapustnikove dolgove, vrednost zapustnikovega premoženja, zmanjšanega za terjatve Republike Slovenije, zaradi združitve po prvem odstavku 328. člena OZ. Opozarja, da glede tega pravnega vprašanja obstaja različna sodna praksa Višjega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Ljubljani, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Poudarja, da sta si sodna praksa in teorija enotni, da se za odgovornost Republike Slovenije uporablja 142. člen ZD, da pa nista enotni glede vprašanja, ali Republika Slovenija odgovarja le s podedovanim premoženjem, ali pa z vsem premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja. Opozarja, da je v zvezi s tem vprašanjem VDT vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v drugi zadevi, da pa je ne glede na to, povsem jasna določba prvega odstavka 142. člena ZD, da dedič oziroma Republika Slovenija kot lastnica zapuščine brez dedičev ne odgovarja za zapustnikove dolgove nad višino vrednosti tako prevzetega premoženja. Opozarja, da ZD v 28. členu določa kako se ugotovi vrednost zapuščine (na podlagi katere se izračuna nujni delež). Navaja, da je v tretjem odstavku te določbe določeno, da se od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, odbijejo zapustnikovi dolgovi. To pomeni, da se od vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, odbijejo dolgovi, ki jih je imel zapustnik od Republike Slovenije, prištejejo morebitna darila in se šele potem ugotovi vrednost zapuščine. Meni, da ima enake posledice prenehanje obveznosti zaradi združitve po prvem odstavku 328. člena OZ. V trenutku smrti, ko pride do združitve upnika in dolžnika, se istočasno do višine prenehane upnikove obveznosti zmanjša vrednost zapuščine in s tem vrednost, do katere Republika Slovenija odgovarja zapustnikovim upnikom. Meni, da lahko pravne posledice združitve primerjamo s pravnimi posledicami pobotanja, ki je prav tako ena izmed oblik prenehanja obveznosti, vendar pa morajo biti za pobotanje izpolnjeni drugačni pogoji. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče, da zaradi združitve upnika in dolžnika v eni osebi, terjatev prvotnega upnika ne obstaja več in ne more biti poplačana iz premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Poudarja, da bi bila po takem stališču Republika Slovenija dvakrat oškodovana; zaradi združitve bi edina od upnikov izgubila svojo terjatev do zapustnika zaradi prenehanja, istočasno bi pa drugim zapustnikovim upnikom odgovarjala še za poplačilo njihovih terjatev do višine svoje prenehane terjatve in to ob dejstvu, da se prevzemu zapuščine brez dedičev, ki je običajno prezadolžena, ne more odpovedati. Meni, da tako stališče pomeni kršitev načela enake vrednosti dajatev iz 8. člena OZ, dolžnosti izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Opozarja, da je drugačno stališče zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cpg 769/2010. Meni, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede vrednosti zapuščine in višine zapustnikovega dolga do Republike Slovenije nepopolno ugotovljeno in zato predlaga, da Vrhovno sodišče tej zahtevi ugodi tako, da v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP v celoti razveljavi sklep sodišča prve in druge stopnje, ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je sodišče vročilo upniku, ta pa nanjo ni odgovoril.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

9. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je v sklepu opr. št. II Ips 115/2011 z dne 29.8.2013 na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti že odločilo o vprašanju, ali država v primeru kaducitete za dolgove zapustnika odgovarja le s podedovanim premoženjem (cum viribus hereditatis), ali pa z vsem svojim premoženjem vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja (pro viribus hereditatis). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je položaj države, kar zadeva odgovornost za zapustnikove dolgove, v bistvenih lastnostih podoben položaju dediča. Poudarilo je, da je namen prehoda zapuščine brez dedičev na državo zlasti v varovanju javnega interesa, ki je tudi v tem, da se prepreči razlikovanje med zapustnikovimi upniki oziroma da se prepreči, da terjatve zapustnikovih upnikov ne bi ostale nepoplačane, če zapuščina ostane brez dediča. Vrhovno sodišče je odločilo, da država odgovarja pro viribus hereditatis in ne cum viribus hereditatis – torej omejeno do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar ne samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem. 

10. VDT nima prav, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da bi sodišče pri ugotavljanju odgovornosti države za zapustnikove dolgove moralo izračunati vrednost zapuščine tako, kot je to določeno pri izračunanju nujnega deleža. Zapuščino vselej sestavlja le aktiva, torej pravice, ki imajo neko denarno vrednost. Predmet dedovanja namreč ni čista zapuščina, torej razlika med aktivo in pasivo, zato sodišče v sklepu o dedovanju tudi ne ugotovi zapustnikovih dolgov. Ti predstavljajo le breme tistega, ki postane dedič. To pomeni, da kakor hitro obstaja neko premoženje, obstaja tudi zapuščina, ne glede na višino obveznosti. Zato pripade dediču v celoti, je pa dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Vrednost zapuščine se ocenjuje v trenutku zapustnikove smrti, takrat ko preide v last dediča, kasnejše spremembe v vrednosti zapuščine pa se ne upoštevajo(1). 

11. Res pa je napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da v primeru, če je dedič obenem tudi upnik zapustnika, njegova terjatev zaradi konfuzije ugasne. Do združitve ne pride prav zato, ker je učinek odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove omejen.(2) Dedič zato lahko poplača terjatev, ki jo ima do zapustnika, iz podedovanega premoženja, drugim upnikom pa odgovarja še za razliko med vrednostjo svoje poplačane terjatve in vrednostjo podedovanega premoženja. Opozoriti je treba, da dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove preneha šele, ko dejansko poplača terjatve upnikov ali/in svojo terjatev do višine vrednosti vsega podedovanega premoženja(3). Dokazno breme o obstoju terjatev, o njihovem poplačilu in o višini vrednosti podedovanega premoženja pa je seveda na dediču. Vse povedano v celoti velja tudi za državo v primeru kaducitete. 

12. Vrhovno sodišče je tako zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v povezavi s 391. členom ZPP in je sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevati vse navedeno in oceniti, ali je dolžnica izkazala obstoj svojih terjatev in njihovo višino, njihovo dejansko poplačilo in tudi to, da je s tem poplačilom že dosegla vrednost podedovanega premoženja, ki pa, kot izhaja iz listin v spisu (B1) ni obsegalo le vrednostnih papirjev. Upoštevati pa bo moralo tudi, da država za zapustnikove dolgove sicer odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar ne samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v nov postopek, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 690/2003.
Op. št. (2): Primerjaj M. Kreć, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 504.
Op. št. (3): A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6/2003, str. 1778.