Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - dedič mora dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost

Zakon o dedovanju - ZD v prvem odstavku 142. člena določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Iz tega materialnopravnega pravila izhaja, da mora tožnik poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati tudi, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec pa se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno (ali v celoti) razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora trditi in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost (VSM sklep I Cp 1651/2008).

IZREK:
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugi senat oziroma drugemu sodniku.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. 

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim sta tožnika od tožencev kot pravnih naslednikov po pokojnem V.D., zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti zunajzakonskega partnerja oziroma očeta vsak po 5.693,88 EUR, prvotožnica pa še odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova nakupa črnine, pogrebnih storitev, postavitve nagrobnega spomenika ter za vzdrževanje groba v skupnem znesku 1.168,42 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da sta dolžna tožnika tožencem povrniti nastale pravdne stroške v znesku 3.716,37 EUR, v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Proti taki sodbi sta se tožnika po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišču prve stopnje očitata storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa izpodbijana sodba neutemeljeno gradi svoje zaključke o vrednosti zapuščine po umrlem V.D. na podatkih spisa Okrajnega sodišča ... opr. št. D 11/96, saj v njem ni najti relevantnega podatka o višini vrednosti zapustnikove zapuščine in ne relevantnega načina ugotavljanja njene vrednosti, ki bi ga bilo mogoče povzeti za potrebe tega postopka. Zato je prvostopenjski zaključek, da po pokojnem V.D. ni bilo aktivne zapuščine, v dejanskem in materialnopravnem pogledu napačen. Iz zapuščinskega spisa izhaja, da je pokojni V.D. zapustil premično in nepremično premoženje, ki je bilo predmet dedovanja in je zagotovo imelo veliko vrednost, če ga je lahko obremenil za takratnih 275.000,00 DEM. Zapustnikovi dediči so to premoženje tudi dedovali. Sam sklep o dedovanju po pokojnem V.D. vsebuje le ugotovitveni del o tem, kaj spada v zapuščino in kdo so dediči, v obrazložitvi pa je naveden dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili o dedovanju zapustnikovega premoženja. Pritožba še izpostavlja napačno odločanje sodišča prve stopnje o ugovorih posameznih tožencev, ki niso navajali enotnih ugovorov, nekateri pa sploh niso podali nikakršnih navedb. Meni da je zato, ker niso enotni sosporniki, moč zadevo rešiti različno glede posameznega toženca, kar še posebej velja glede tretjetoženke, ki je v postopku povsem pasivna. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izvajati dokaze tudi o temelju in višini uveljavljanega tožbenega zahtevka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na materialnopravno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno za pravilno rešitev vprašanja o plačilni odgovornosti tožencev za dolg njihovega pravnega prednika, se sodišče prve stopnje pač ni ukvarjalo z ostalimi vprašanji, ki bi sicer izkazovala obstoj ali neobstoj civilnega delikta. Zato mu ni mogoče očitati pomanjkljivih ali napačnih razlogov. Pregled zadeve po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP), pa prav tako ni pokazal kakšne druge uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritrditi pa je pritožbi, da je izpodbijana prvostopenjska odločitev materialnopravno zmotna.
V ZPP je poudarjeno razpravno načelo, katerega vsebina se kaže v tem, da je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva le v rokah strank. S tem je določena tudi njihova odgovornost za pravočasno navajanje vseh pomembnih dejstev in pravočasno predlaganje dokazov o njih. Sodišče namreč ne sme (razen v z zakonom določenih primerih) upoštevati nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla in tudi ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale (člen 7 ZPP). Zato mora vsaka stranka navesti dejstva na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (člen 212 ZPP). Osnovno pravilo je, da materialno pravo pove, katera so tista pomembna dejstva, ki jih morajo stranke zatrjevati in o njih predlagati dokaze. S tem pravilom je povezano tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tistega, v čigar korist je določeno dejstvo, ker utemeljuje zahtevek ali ugovor.
Zakon o dedovanju - ZD v prvem odstavku 142. člena določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Iz tega materialnopravnega pravila izhaja, da mora tožnik poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati tudi, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec pa se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno (ali v celoti) razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora trditi in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je namreč določena v njegovo korist, zato je na njem trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, kakor je napačno sklepalo sodišče prve stopnje, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve, ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnitvenih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov (tako tudi v Komentarju ZPP, GV Založba 2005, prva knjiga, strani 343 do 356 in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 329/2005).
V obravnavani zadevi so toženci M.D., K.D., G.D., M.D. in K.B. med postopkom na prvi stopnji s pripravljalno vlogo z dne 20.11.2002 postavili ugovor omejitve svoje odgovornosti zaradi pravila vsebovanega v prvem odstavku 142. člena ZD, na naroku za glavno obravnavo dne 20.11.2002 se jim je s povzemanjem njihovih navedb, pridružil še R.D., ki je med to pravo prav tako umrl in so zato vanjo vstopile kot njegove dedinje 7., 8. in 9. toženka. Svoje trditve, da je pasiva presegla aktivo zapustnikovega premoženja so dokazovali s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča ... opr. št. D 11/96 z dne 08.05.1996 in z vpogledom v zapuščinski spis. Pri tem so tudi navajali, da so znašale v zapuščinskem postopku priglašene terjatve zapustnikovih upnikov več kakor 275.000,00 DEM, kar je močno preseglo vrednost premoženja, ki so ga dediči podedovali, ter, da so do višine vrednosti podedovanega premoženja upnikom obveznosti že poravnali. Že slednja navedba tožencev, razen tretjetoženke, ki je že od vstopa v pravdo pasivna, bi utegnila kazati na to, da so vendar podedovali nekaj zapustnikovega premoženja. Sicer pa je bilo dokazno breme o tem, da niso ničesar podedovali, kakor izhaja že iz spredaj navedenega, na strani tožencev, še posebej, ko sta tožnika ves čas trdila, da ne sklep o dedovanju in ne podatki spisa Okrajnega sodišča ... opr. št. D 11/96, česa takega ne dokazujeta in čemur je pritrditi, saj ne v navedenem zapuščinskem spisu in ne v sklepu o dedovanju vrednost stvari in pravic, ki sestavljajo zapuščino, ni ocenjena. Namreč, usoda ugovora tožencev glede obsega njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove je odvisna od odgovora na vprašanje, kolikšna je bila vrednost zapustnikovih dolgov in njegovega premoženja v trenutku njegove smrti. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel ob svoji smrti. Tako kot pravice tudi obveznosti preidejo na dediča ipso iure, brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič prevzel obveznosti. Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove kot ena od pravnih posledic, ki izhajajo iz ZD oziroma iz pridobitve dedne pravice in lastnosti dediča, nastane v času smrti zapustnika (132. člen ZD). Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja (glej sklep VS RS II Ips 365/2005 z dne 30.08.2007). Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino vrednosti zapustnikovih dolgov v tem času, torej v trenutku zapustnikove smrti. Kasnejša sprememba na eni strani ali na drugi strani na to oceno ne vpliva. Tako na to ne vpliva morebitno kasnejše znižanje vrednosti zapuščine zaradi poravnanja dolgov le nekaterim upnikom ali zaradi njene odtujitve. Prav tako na oceno vrednosti ne vpliva kasnejše povečanje dolga (na primer zaradi nateklih obresti).

Dejstvo pa je, da v konkretni zadevi toženci niso navajali konkretnih dejstev o vrednosti zapuščine in ne katero dolžnikovo premoženje jo sestavlja, razen posredno s sklicevanjem na dokaz, ki ga predstavlja sklep o dedovanju po pokojnem V.D.. Vendar sodišče prve stopnje tega dejstva sploh ni ocenjevalo, ker je zaradi napačnega materialnopravnega razumevanja prvega odstavka 142. člena ZD napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ki ga to določilo vsebuje, namreč da dediče zadene dokazno breme, da višina vrednosti podedovanega premoženja, ne dosega vrednosti zapustnikovih dolgov. Zaradi tako napačnega materialnopravnega izhodišča v pravo smer sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni izvajalo dokazov, zato je tudi po ponovljenem sojenju ostalo dejansko stanje o višini obveznosti, s katero toženci odgovarjajo za dolg svojega pravnega prednika, nepopolno ugotovljeno.

Po obrazloženem je bilo odločiti tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa (člen 355 ZPP v zvezi s členom 356 ZPP, slednje zaradi zagotovitve prave materialnopravne obravnave predmetne pravdne zadeve).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovornost tožencev za morebiten dolg V.D. do obeh tožnikov, ki je izražen v obliki uveljavljanega tožbenega zahtevka, presojati prav z vidika spredaj izpostavljenega pravila o dokaznem bremenu, ki ima svojo materialnopravno podlago v določbah prvega odstavka člena 142 ZD in nalaga dolžnost trditvenega in dokaznega bremena o obsegu premoženja, ki so ga podedovali in o njegovi vrednosti, dedičem oziroma v konkretni zadevi tožencem. V tej zvezi ne sme prezreti dejstva, da je trenutek zapustnikove smrti tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in vrednostjo pasive in, da zapustnikovo aktivo predstavlja vse premoženje, ki ga je imel v trenutku svoje smrti in prav tako vsi dolgovi, ki jih je imel v trenutku smrti, kar pomeni, da bi med dolgove bilo treba šteti tudi dolg do obeh tožnikov, vendar obstoja tega dolga sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Zato bo treba v novem sojenju najprej oceniti, kakšna je vsebina pravočasnih navedb in ugovorov pravdnih strank (tudi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP) glede na vse materialnopravne vidike, ki jih je treba upoštevati pri obravnavanju te pravdne zadeve in seveda, kakšne dokaze sta pravdni stranki v dokaz utemeljenosti svojih navedb predlagali. Preučilo bo tudi tista izvajanja pritožbe, ki se nanašajo na vprašanje neenotnih ugovorov posameznih tožencev, saj od tedaj dalje, ko se zapuščina razdeli, dediči niso več enotni sosporniki.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 165 ZPP.