Sodediči so tisti, ki morajo dokazati, da je nujni dedič v celoti dedno odpravljen

VSC sklep Cp 702/2013, z dne 06. 03. 2013

Kadar sodediči nujnemu dediču ne priznavajo nujnega dednega deleža, ker ga naj bi že v celoti prejel z darili, nujnidedič pa daril ne priznava, so sodediči tisti, ki morajo dokazati, da je nujni dedič v celoti dedno odpravljen na račun prejetih daril.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zakonito dedinjo A. M. napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa vloži zoper zakoniti dedinji T. Š. in R. K. W. tožbo, da sta obe dedinji že dedno odpravljeni po pokojnem J. K. in jima zato na račun njunega nujnega deleža na podarjenem premoženju dedinji A. M. z darilno pogodbo za primer smrti ... z dne 27. 1. 2009, to je na nepremičnini ½ posameznega dela št. ... v stavbi št. ... k.o. V., ne pripada ničesar več. Sklenilo je še, da mora na pravdo napotena dedinja o vložitvi tožbe obvestiti zapuščinski oddelek in da se zapuščinski postopek prekine s pravnomočnostjo tega sklepa in se bo nadaljeval, ko bo pravdni postopek glede zatrjevane dedne odpravljenosti obeh zakonitih dedinj pravnomočno končan. V kolikor na pravdo napotena zakonita dedinja v danem roku tožbe ne bo vložila, bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek in zatrjevanj na pravdo napotene dedinje ne bo upoštevalo. 

Zoper sklep se je pravočasno pritožila dedinja A. M. po pooblaščeni odvetniški družbi iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče štelo pritožničino pravico za manj verjetno z utemeljitvijo, ki ni prepričljiva. Sodišče ocenjuje, da v zapuščinskem postopku ni bilo razčiščeno, ali sta dedinji T. Š. in R. K. W. dejansko prejeli darilo od zapustnika, in da je posledično tudi to dejstvo potrebno dokazovati v pravdi. Ta ugotovitev sodišča je protispisna, saj dedinji nista osporavali prejema zneska po darilni pogodbi z dne 1. 5. 2005, temveč osporavata pravno naravo tega naklonila. Zato je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v zapuščinskem postopku subsidiarno uporabiti na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Argumentacija sodišča o manj verjetni pravici je povsem neprepričljiva, saj iz listine, ki jo je predložila dedinja A. M., izhaja, da gre za darilo. Sodišče ni upoštevalo določila 46. člena ZD, da se vračunava vsako darilo, razen če je zapustnik izrecno navedel, da se ne vračuna. Predložena listina in pravilna uporaba 46. člena ZD izkazujeta, da je pravica dedinje A. M. bolj verjetna. Sodišče mora v prvi vrsti uporabiti zakon, za tem pravila logike, sodno prakso pa, če je relevantna za posamezni primer. Darilo je v konkretnem primeru sporno, vendar se zelo jasno vidi, da je pravica dedinje M. A. bolj verjetna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dedinji T. Š. in R. K. W., podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. 

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 213. členom ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Če sodišče prekine postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo oziroma upravni postopek. Če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler ni pravda oziroma dokler ni upravni postopek pravnomočno končan. Če se stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek. 

V postopku sta nujni dedinji T. Š. in R. K. W. zatrjevali, da je njun nujni dedni delež prikrajšan, saj zapuščino predstavlja le premično premoženje manjše vrednosti, ker je zapustnik z darilno pogodbo za primer svoje smrti podaril solastniški delež na stanovanju svoji izvenzakonski partnerki. Dedinja A. M. je te navedbe osporavala in trdila, da sta bili nujni dedinji v celoti dedno odpravljeni že za časa življenja zapustnika in da njun nujni dedni delež zato ni bil prikrajšan. Pri tem se je sklicevala na darilno pogodbo iz leta 2005, po kateri naj bi nujni dedinji prejeli od zapustnika vsaka po 3.000.000,00 SIT. Zahtevala je torej, naj se nujnima dedinjama vračunajo darila v nujni dedni delež (46. člen ZD).

V postopku ni sporno, da sta T. Š. in R. K. W. zapustnikovi hčeri. Potomci zapustnika so nujni dediči, ki jim pripada polovico tistega deleža, ki bi jim šel po zakonitem dednem redu (drugi odstavek 26. člena ZD). nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine in zapustnik s tem delom zapuščine ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD). Ob tem, ko zapuščino predstavljajo le denarna sredstva manjše vrednosti, je zato šteti trditve nujnih dedinj za verjetnejše od trditev pritožnice, saj zapustnik z darili za časa življenja niti z oporoko nujnih dedičev ne sme prezreti, ker nujnim dedičem v vsakem primeru pripada del zapuščine. Prav ima sicer pritožba, ko trdi, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način prejel v dar od zapustnika, razen če je zapustnik ob daritvi ali pozneje izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja (46. člen ZD). Vendar imajo v skladu z 58. členom ZD pravico zahtevati vračunanje darila v dedni delež sodediči in ga zato ne opravi sodišče po uradni dolžnosti. 

Ker sta torej T. Š. in R. K. W. hčeri zapustnika in zato nujni dedinji in ker se vračunanje darila v dedni delež opravi samo na podlagi zahteve sodediča, je pravica nujnih dedinj verjetneje izkazana kakor ugovor vračunavanja darila v njun dedni delež, ki ga nujni dedinji tudi nista priznavali, saj sta trdili, da so si z zapustnikom s tem darilom razdelili zgolj zapuščino po pokojni materi in ženi zapustnika. Pritožnica A. M. bo zato v pravdnem postopku morala dokazovati, da sta bili nujnidedinji s prejetima dariloma v celoti dedno odpravljeni in da od njej podarjenega premoženja nista upravičeni zahtevati ničesar več. V nasprotnem primeru bo sodišče prve stopnje o zadevi odločalo, kot da trditve o dedni odpravljenosti dedinja A. M. ni podala.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo prvi odstavek 213. člena ZD in za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge. Pri tem pa ni zagrešilo pritožbeno očitane protispisnosti, saj je v 2. točki obrazložitve pravilno povzelo zatrjevanji obeh nujnih dedinj v postopku (na list. št. 23 in 26 v spisu) in jih v nadaljevanju tudi pravilno interpretiralo, saj sta trdili, da denar, ki sta ga prejeli, ni bil očetovo darilo, ampak izplačilo zapuščine po pokojni materi. Sodišče prve stopnje se je zgolj dodatno oprlo tudi na stališče, zavzeto v sodni praksi, ki sicer ne predstavlja formalnega vira prava, ima pa zaradi moči argumentov vendarle tudi vpliv na odločanje sodišč v konkretnih primerih.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v skladu z drugim odstavkom 350. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).