Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja

VSRS Sklep II Ips 301/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.301.2017

Jedro

Že zakonska sistematika kaže, da je vstopna pravica institut zakonitega dedovanja. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja.

Stališče, da ima tožnik pravni interes za tožbo, nima pa pravnega interesa po materialnem pravu, je notranje protislovno in nelogično, odločitev, ki temelji na tem stališču, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporočni dedič J. G. dedno nevreden po zapustnici M. G..

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. S sklepom II DoR 81/2017 je Vrhovno sodišče 15. 6. 2017 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 127. člena Zakona o dedovanju (ZD), da posledice dedne nevrednosti oporočnega dediča nimajo pravnih posledic za zakonite dediče zapustnika in zato tožnik nima interesa za ugotovitev dedne nevrednosti oporočnega dediča, ki je umrl med zapuščinskim postopkom? - in

2. Ali je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče druge stopnje v izreku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev dedne nevrednosti oporočnega dediča, čeprav ga je na pravdo napotilo zapuščinsko sodišče s sklepom, s čimer izkazuje interes za to pravdo?

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožencev zavrne in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski in pravni okvir spora

6. Tožnik je nečak pokojne M. G. in njen zakoniti dedič. Njen oporočni dedič je njen brat J. G., ki je med zapuščinskim postopkom umrl. Tožnik je bil v zapuščinskem postopku napoten na pravdo, da zoper zakonite dedinje J. G. (sicer nečakinji in svakinja pokojne) vloži tožbo za ugotovitev, da je J. G. dedno nevreden po zapustnici M. G.. V zapuščinskem postopku sta bili razglašeni dve oporoki, prva 22. 9. 2008, druga pa 20. 5. 2013. Gre za pisni oporoki pred (istimi) pričami, obe je M. G. podpisala dvakrat in obe nosita datum 24. 10. 2007. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1/2012 z dne 27. 9. 2012 je pravnomočno odločeno, da je prva razglašena oporoka neveljavna, ker ni bila prebrana na glas. Izvedenec, ki je bil postavljen v tej zadevi, pa je ugotovil, da prve razglašene oporoke ni podpisala zapustnica M. G.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi, s katero je razsodilo, da je oporočni dedič J. G. dedno nevreden po zapustnici M. G., zaključilo, da je podpis M. G. na prvi razglašeni oporoki ponarejen. Besedilo obeh oporok se razlikuje, gre tudi za različna oblikovna zapisa, zato ne gre zgolj za dva izpisa (printa) iste oporoke. Vsebinska razlika je v končnem zapisu, ki pri drugi razglašeni oporoki vsebuje dostavek „ter ob enem navajam, da dokument stopi v veljavo z dnem zapisa“, in v tem, da po prvi razglašeni oporoki J. G. deduje (vse) premičnine in nepremičnine, po drugi pa le parcele. Vse v zvezi s prvo razglašeno oporoko je organiziral J. G. (matičarju je sporočil, da je oporoka pri njem, izročil jo je sodišču), zato je izpolnjen zakonski stan iz 126. člena ZD, upoštevajoč tudi definicijo kaznivega dejanja ponareditve listine.

8. Sodišče druge stopnje je uvodoma pojasnilo, da je glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča sicer podan pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev ugotovitvene tožbe, ni pa podan pravni interes po materialnem pravu, saj od vložene tožbe tožnik ne more pričakovati pravne koristi. Po prvem odstavku 127. člena ZD posledice dedne nevrednosti trpi samo dedno nevredni. Njegovi potomci dedujejo, kot da bi dedno nevredni umrl pred zapustnikom, kar velja za zakonito dedovanje (potomci nevrednega dedujejo na podlagi vstopne pravice) in oporočno dedovanje(potomci nevrednega dedujejo namesto nevrednega). Od presoje dedne nevrednosti J. G. je odvisen le krog dedičev po njem (samo potomci ali tudi žena), na dedni delež tožnika kot zapustničinega nečaka to nima vpliva. V primeru zakonitega dedovanja po zapustnici bo dedoval njemu pripadajoč dedni delež ne glede na to, kateri od dedičev bo dedoval J. G. pripadajoč dedni delež. Ker torej nima interesa za ugotovitev dedne nevrednosti J. G., je ugodilo pritožbi tožencev, sodbo prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzetek revizijskih navedb

9. Tožnik trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe nelogični, med seboj v neskladju in v nasprotju z odločitvijo v izreku. Če je pravni interes za tožbo podan, ni logično, da ni podan pravni interes za materialnopravno presojo. Ali ni podan pravni interes za tožbo ali pa je podan in mora sodišče o zadevi meritorno odločiti. Sodišče je tožnika prikrajšalo za vsebinsko odločitev, tožbe pa ni zavrglo, ampak je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev, da oporočni dedič ni dedno nevreden, je tako postala pravnomočna, čeprav sodišče tega sploh ni presojalo. Izrek je v nasprotju z odločitvijo, saj pomanjkanje pravnega interesa narekuje zavrženje tožbe. S tako odločitvijo je sodišče druge stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva. Tožnik opozarja na pravno mnenje občne seje iz leta 1994, po katerem tožnik pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazuje s pravnomočnim napotitvenim sklepom. Pravdno sodišče je protizakonito prevzelo vlogo zapuščinskega sodišča in presodilo, da – neodvisno od vprašanja dedne nevrednosti oporočnega dediča – ne bo dedoval, kar je v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni. Pri utemeljevanju svojega materialnopravnega stališča se revident sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-3/93, uvodna pojasnila k ZD ter Kreč-Pavićev komentar zakona2. Enako izhaja iz dela ZD, ki oporočitelju omogoča postavitev več dedičev in substituta dediču. Posledica pravne fikcije, da je nevredni umrl pred zapustnikom, ki bi potomcem oporočnega dediča podeljevala vstopno pravico, je v primeru dedovanja na podlagi oporoke v nasprotju z oporočiteljevo voljo, ki bi za tak primer postavil drugega dediča. Ker svoboda testiranja omogoča zapustniku, da odstopi od zakonitega dednega reda in ga modificira, bi drugačno tolmačenje izvotlilo zapustnikovo pravico svobodnega testiranja, kar bi bilo v nasprotju s 33. členom Ustave. Po prepričanju tožnika zato tedaj, kadar je pravni naslov za dedovanje oporoka, vstopne pravice ni in po 127. členu ZD sproščeni del zapuščine praviloma (če ni na podlagi 79. člena ZD oporočitelj določil nadomestitve) dedujejo potomci zapustnika, potomci dedno nevrednega pa le kot morebitni nadomestni dediči zapustnika. Vprašanje dedne nevrednosti med zapuščinskim postopkom umrlega oporočnega dediča je odločilno za odločitev o dedovanju po zapustniku. Na podlagi 132. člena ZD je namreč zapuščina že prešla na oporočnega dediča, ki je bil ob smrti zapustnika še živ in le v primeru ugotovitve njegove dedne nevrednosti, podedujejo zapuščino potomci zapustnika (zakoniti dediči).

Odločitev o reviziji

10. Revizija je utemeljena.

11. Pravni interes pri ugotovitveni tožbi je zakon povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko. Sodišče druge stopnje ga v obrazložitvi tožniku uvodoma priznava. To je v skladu z ustaljeno sodno prakso in pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča, ki ga navaja revident3. Po njem je pravni interes za ugotovitveno izkazan z napotitvenim sklepom, s katerim zapuščinski sodnik eno stranko napoti na pravdo, ker so v zapuščinskem postopku med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica. Nadalje pa v obrazložitvi kljub temu utemeljuje „interes po materialnem pravu“, v okviru katerega presoja, ali in kako bi ugoditev tožbenemu zahtevku lahko vplivala na tožnikovo dedno pravico. Takšna argumentacija sodišča druge stopnje je napačna: najprej nasprotuje osnovnemu namenu (cilju), zaradi katerega je bil tožnik na pravdo napoten (ne/ugotovitvi dedne nevrednosti oporočnega dediča), nadalje pa tudi vsebinsko napačno rešuje materialnopravna vprašanja, za katera revident med drugim pravilno trdi, da so v presoji zapuščinskega sodišča. Vrhovno sodišče torej pritrjuje pravilni argumentaciji revizije glede obeh dopuščenih revizijskih pravnih vprašanj. Ker je sodišče druge stopnje neobstoj „materialnopravnega“ interesa utemeljilo z določili ZD o dedni nevrednosti in zato zahtevek zavrnilo, tudi Vrhovno sodišče najprej odgovarja na prvo dopuščeno vprašanje. Glede tega revident zatrjuje neobstoj prakse Vrhovnega sodišča in različno prakso višjih sodišč.4

12. Vstopno pravico ZD opredeljuje v 12. členu. Določilo je umeščeno v drugo poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona. Kaj podobnega v tretjem poglavju, ki ureja dedovanje na podlagi oporoke, zakon ne določa. Dedna nevrednost (126. in 127. člen) je urejena v okviru poglavja o prehodu zapuščine in dela o uvedbi dedovanja. Že zakonska sistematika potrjuje navedbe revidenta, da gre za institut zakonitega dedovanja.

13. Dedna nevrednost onemogoča osebi, ki je sicer dedno sposobna, da bi dedovala po določenem zapustniku. Dedno nevredni ne more dedovati niti po zakonu niti po oporoki, torej se dedna nevrednost upošteva tako v primeru zakonitega kot tudi oporočnega dedovanja. Iz razlogov, ki jih za dedno nevrednost določa 126. člen ZD, je razvidno, da gre za zavržna ravnanja v odnosu do določenega zapustnika, zaradi katerih dedič ne zasluži (ni vreden), da bi po njem dedoval. Razlogi torej kažejo na varovanje zapustnika (njegovega življenja, življenjske eksistence in svobode testiranja) v razmerju do dediča in izhajajo iz domnevne oporočiteljeve volje, da ne bi dopustil dedovanja osebi, ki se je zoper njega pregrešila na kakšnega od predpisanih načinov. Posledice dedne nevrednosti trpi samo dedno nevredni. Njegovi potomci dedujejo, kakor da bi dedno nevreden umrl pred zapustnikom (prvi odstavek 127. člen ZD). To v primeru zakonitega dedovanja pomeni, da dedujejo njegovi potomci po vstopni pravici (12. člen ZD), v primeru oporočnega dedovanja pa pride do situacije, kot da oporočni dedič ni preživel zapustnika.

14. Zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti. Ker gre za dedovanje na podlagi volje zapustnika, ima to dedovanje prednost pred zakonitim (predpisanim, po volji zakonodajalca določenim) dedovanjem. Načeloma5 zapustnik z oporoko odloča prosto o svojem premoženju z primer smrti (svoboda testiranja); ima tudi možnost, da določi substituta dediču, določi torej osebo, kateri naj gre dediščina, če določeni dedič umre pred njim, če se odpove dediščini, ali če postane nevreden, da bi dedoval (79. člen ZD). Stališče, da potomci (tudi po fikciji) pred zapustnikom umrlega oporočnega dediča dedujejo po vstopni pravico, bi v takem primeru prišlo v kolizijo z oporočiteljevo voljo, izraženo z določitvijo druge osebe kot dediča njegovega premoženja. Kadar torej oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja. Tako je stališče tudi v literaturi, na katero pa se izpodbijani sklep napačno sklicuje.6 Zato ni pravilno stališče, da na tožnikov zakoniti delež morebitna dedna nevrednost oporočnega dediča ne more imeti vpliva. Konkreten odgovor na to vprašanje pa je pridržan zapuščinskemu sodniku.7

15. Navedena zmotna uporaba kaže tudi na napačno stališče o pomanjkanju tožnikovega interesa za ugotovitev dedne nevrednosti J. G.. Sicer pa gre tudi pri odgovoru na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje pritrditi argumentom revidenta. Stališče, da ima tožnik pravni interes za tožbo, nima pa pravnega interesa po materialnem pravu, je notranje protislovno in nelogično, odločitev, ki temelji na tem stališču, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (127. člena ZD) je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V čem so kršitve, je razvidno že iz dosedanje obrazložitve.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

 

-------------------------------
1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
2 Milan Kreč in Đuro Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb, 1964.
3 Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1994, Pravna mnenja I/94, stran 7.
4 Drugačno od v tej zadevi sprejetega stališča je višje sodišče zavzelo v sklepu VSL I Cp 3019/2013, kjer je zapisalo, da v primeru oporočnega dedovanja namesto dedno nevrednega dedujejo zakoniti dediči oporočitelja.
5 Omejitev sicer predstavlja institut nujnega deleža, obstajajo pa tudi splošne omejitve, ki sicer veljajo za pravnoposlovno razpolaganje, kar pa za obravnavano zadevo ni relevantno.
6 V knjigi Karla Zupančiča in Viktorije Žnidaršič, Dedno pravo (Ljubljana 2009, stran 78) je namreč zapisano, da pri oporočnem dedovanju dedujejo namesto nevrednega zakoniti dediči oporočitelja (med temi so lahko potomci nevrednega, ni pa nujno), če oporočitelj ni za primer, da oporočni dedič odpade, določil kaj drugega npr. substitucijo (79. člen ZD).Enako stališče je v Kreč-Pavićevem komentarju (stran 425 in 429), na katerega opozarja revident.
7 O dednopravnih zahtevkih se praviloma odloča v zapuščinskem postopku, razen glede vprašanj, glede katerih mora zapuščinski sodnik postopek prekiniti in stranko napotiti na pravdo (210. in 212. člen ZD). Po rešitvi teh vprašanj zapuščinski sodnik postopek nadaljuje in konča; če je dedičev več, določi tudi njihov dedni delež.