Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, zaradi česar že po naravi stvari ni mogoče opraviti ex post facto analize in obračuna vrednosti opravljenih prevzemnikovih storitev

VSRS Sodba II Ips 324/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.324.2016

Jedro

Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, zaradi česar že po naravi stvari ni mogoče opraviti ex post facto analize in obračuna vrednosti opravljenih prevzemnikovih storitev.

Posameznik (v obravnavnem primeru preužitkar) ima vso pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja. Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju, lahko "na veliki nogi". Kot si želi, kar mu ustreza, ga osrečuje in izpolnjuje. Vse to posamezniku zagotavlja ustavno jamstvo svobode na premoženjskem področju (33. in 67. člen Ustave) in tudi jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave).

Preužitkarica bi zato lahko s premoženjem razpolaga tudi tako, da bi temeljito spremenila svoj življenjski slog. Lahko bi vse svoje prihranke in drugo premoženje vložila v nepojmljivo razkošje in nerazumno zapravljivost. Če bi to storila z "zlobnim" namenom prikrajšati dediče, bi si morda lahko kdo mislil, da je njeno ravnanje nespodobno, za koga lahko celo nemoralno. Vendar bi bilo pravno povsem dopustno. Dopustno zato, ker bi za njim stale omenjene ustavne garancije svobode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o preužitku z dne 22. 11. 2012, sklenjene med pokojno A. A. kot preužitkarico in B. B. kot prevzemnikom, da naj bi ta pogodba prikrivala darilno pogodbo, da taka darilna pogodba nima pravnega učinka proti tožnici glede solastninskega deleža v višini 7/32 v tožbenem zahtevku opredeljenih nepremičnin ter da se ta solastninski delež vrne v zapuščino po pokojni A. A. (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije lastne pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter povračilo revizijskih stroškov, ki pa jih ni opredelila.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja bistvena dejstva:

- Pravdni stranki sta brat in sestra, vnuka pokojne A. A.. Tožnica je po pokojnici nujna dedinja.

- A. A. (kot preužitkarica) in B. B. (kot prevzemnik) sta 22. 11. 2012 sklenila Pogodbo o preužitku, s katero je preužitkarica nanj prenesla vse svoje nepremično premoženje v skupni vrednosti cca. 200.000,00 EUR, prevzemnik pa se ji je zavezal nuditi nego, oskrbo, zdravniško pomoč, urejanje zadev pred različnimi organi ter poskrbeti za domsko oskrbo, če bi bila ta nujno potrebna.

- Ob sklenitvi pogodbe je bila A. A. stara 80 let in je bila (že od leta 2010) nepokretna, trpela je za več kroničnimi obolenji, poškodbami in drugimi zdravstvenimi težavami, ki pa niso bile življenje ogrožajoče, treba ji je bilo pripravljati hrano in menjati plenice, tri mesece pred smrtjo pa jo je ponovno zadela možganska kap in jo je bilo treba umetno hraniti ter ji nastavljati kateter in aspirator.

- Toženec je s svojo partnerico zanjo vsakodnevno skrbel od leta 2010 do njene smrti 11. 8. 2014.

Presoja sodišč nižjih stopenj

6. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da sklenjena pogodba ne prikriva darilne pogodbe, temveč da gre za tipično preužitkarsko pogodbo, ob sklenitvi katere njenega trajanja in (maksimalnega) obsega toženčevih obveznosti ni bilo mogoče določiti. Pri pogodbi o preužitku tudi ni odločilna objektivno neenaka vrednost dajatev, četudi je do neke mere predvidljiva. Zato ne pride v poštev metoda poračunavanja medsebojnih dajatev. Pomembna je namreč subjektivna vrednost dajatev. Fraudolozni namen zapustnice, da bi tožnico izločila iz kroga dedičev, ni bil izkazan.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

7. Revidentka vztraja, da naj bi šlo za fiktivno pogodbo, ki naj bi prikrivala darilno pogodbo, sklenjeno s fraudoloznim namenom onemogočitve tožničinega dedovanja. Obstoj dopustne pogodbene podlage naj bi ne izključeval uporabe določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ) o nedopustnem nagibu. Prav ta nagib naj bi bil bistven za sklenitev pogodbe, toženec pa naj bi zanj vedel. Pri preužitkarski pogodbi naj bi bilo dopustno primerjati objektivno vrednost medsebojnih dajatev. V konkretni zadevi naj bi bili ti očitno nesorazmerni. Sodišču druge stopnje očita pomanjkanje opredelitve do številnih pritožbenih navedb (o zavedanju pogodbenih strank glede nesorazmernosti dajatev, pričakovani kratki življenjski dobi preužitkarice ter zadostnosti njenih sredstev za preživljanje).

O utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijske navedbe so nestrukturirane, nesistematične in razpršene. Vlagatelj revizije nepregledno in med seboj pomešano uveljavlja tako kršitve določb postopka, kot zmotno uporabo materialnega prava, oboje pa prepleta še s kritiko ugotovljenega dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z očitki, ki gredo v smeri zmotne ugotovitve preužitkaričinega zdravstvenega stanja (in v tej zvezi s potrebo po ugotavljanju, kakšne so bile zdravstvene razmere v njeni družini, za katerimi boleznimi so bolehali njeni ožji sorodniki, kdaj so umirali in kaj so bili vzroki njihovih smrti ter podobno), predvidljivosti trajanja in obsega prevzemnikovih (toženčevih) pogodbenih obveznosti, in tudi ne s trditvami, da naj bi se stranki pogodbe o preužitku zavedali nesorazmernosti med svojimi obveznostmi.

Presoja očitkov o bistvenih kršitvah postopka

10. Razpršeno in nesistematično navedene revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče strnilo v dve točki.

a) Revidentka pritožbenemu sodišču najprej očita, da se ni opredelilo do njenih trditev o dejstvih, ki naj bi dokazovala, "da sta se toženec in zapustnica že ob sklepanju preužitkarske pogodbe zavedala, da bo vrednost med danim in prejetim po tej pogodbi očitno nesorazmerna." Pri tem izpostavlja vrednost nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, in jo primerja s prevzemnikovimi nasprotnimi dajatvami, sodišču druge stopnje pa očita, da je upoštevnost teh dejstev zavrnilo "z argumentom, da zgolj zaradi starosti in kroničnih zdravstvenih težav zapustnice ni mogoče slediti pritožnici, da je bil trenutek smrti predvidljiv dogodek", ter "z argumentom, da obseg toženčevih obveznosti po pogodbi sploh ni bistven, saj jih je lahko preužitkarica vrednotila subjektivno". Revidentka si je s tem že sama odgovorila. Njeno vsebinsko nestrinjanje z odgovorom sodišča na njene navedbe in stališča namreč ne pomeni, da teh njenih navedb in stališč sodišče ni obravnavalo. To velja tudi glede očitkov, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene navedbe, "da so bili ob sklenitvi pogodbe zapustničini bratje in sestre že pokojni in niso dočakali njene takratne starosti, da je njena edina hči (mati pravdnih strank) preminila zaradi raka že v srednjih letih, da je zapustnica takrat opustila zdravila za pljuča ter da so njena pokojnina (800 EUR/mesec), prihranki (vsaj 10.000 EUR) in lastno stanovanje (hiša) zadoščali za njeno preživljanje". O nebistvenih in pravno neupoštevanih pritožbenih navedbah se namreč pritožbenemu sodišču ni treba vsebinsko opredeljevati. Odgovori na njih so že zajeti v ugotovitvah, da je bila preužitkarica ob podpisu pogodbe stara 80 let ter da je bilo kljub nepokretnosti in kljub več kroničnim boleznim njeno zdravstveno stanje stabilno, da "ni želela v dom, temveč si je hotela zagotoviti vnukovo nadaljnjo pomoč, ki jo je že izvajal" (gl. točko 5. obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da starost 80 let in kronične zdravstvene težave še ne pomenijo, da je bil trenutek smrti predvidljiv dogodek (gl. točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe in še posebej sprotno opombo št. 1).

b) Zgrešeno je tudi revidentkino stališče, po katerem naj bi toženec z neprerekanjem njene trditve, o njegovem védenju za preužitkaričin nagib prikrajšati tožnico za nujni delež, to njeno trditev priznal. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, izhaja toženčev namen zanikanja te trditve že iz njegovih siceršnjih navedb. Celotna procesna aktivnost strank in sodišča sta namreč osredotočena na vprašanje navideznosti sporne preužitkarske pogodbe. Nagib, ki ga izpostavlja tožnica, bi zato pomenil kvečjemu zaostritev tistega, kar je toženec vse od odgovora na tožbo vztrajno in uspešno zanikoval, namreč, tožničine trditve, da naj bi bila pogodba o preužitku darilna pogodba, da naj bi torej on od preužitkarice v resnici prejel darilo. In ko je bilo ves čas postopka sporno prav to dejstvo, je tožencu toliko manj (po sklepanju z več na manj - argumentum a maiore ad minus) mogoče pripisati priznanje v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2015 navržene tožničine trditve, da naj bi imela preužitkarica (s prikritim darilom) namen izigrati tožničin nujni delež ter da naj bi toženec za to vedel (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Kolikor revidentka svoji trditvi o preužitkaričinem nagibu (tožnici onemogočiti dedovaje po njej) in toženčevem védenju za ta nagib pripisuje lastnost pravno odločilnega dejstva, ker da naj bi bil tak nagib nedopusten, bo v nadaljevanju pojasnjeno, zakaj tak nagib, tudi če bi v resnici obstajal, ne more biti nedopusten.

Presoja očitkov o zmotni uporabi materialnega prava

11. O preužitkarski pogodbi, predvsem o njeni naravi in podlagi ter razmejitvi od neodplačnih razpolaganj obstaja obsežna ter v zadnjih letih tudi ustaljena sodna praksa.1 Na njo sta se sklicevali in ju pri razlagi pravilno uporabili obe sodišči. Čeprav je zato odveč, da bi jo ponavljalo in za njima znova povzemalo še revizijsko sodišče, velja vlagatelja revizije opozoriti na dvoje. Najprej, pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, zaradi česar že po naravi stvari ni mogoče opraviti ex post facto analize in obračuna vrednosti opravljenih prevzemnikovih storitev.2 Tudi če je kmalu po sklenitvi pogodbe preužitkar umrl, in je zato vrednost dejansko opravljenih prevzemnikovih storitev in dajatev v izrazitem nesorazmerju z vrednostjo pridobljenega premoženja, pogodbe samo zaradi tega ni mogoče opredeliti kot darilne - tako kot izplačilo dobitka na loteriji, ki je izrazito nesorazmeren vplačani vrednosti loterijskega listka, nesporno ni darilo.

12. Nadaljnja značilnost pogodbe o preužitku so iz narave prevzemnikovih obveznosti (nega, oskrba, osebna skrb), ki so neločljivo (po)vezane z medsebojno emocionalno pripadnostjo strank, izvirajoče intimnost, zaupnost in osebnost. Ta, v bistvo preužitkarske pogodbe vraščena lastnost, ki se ne da izraziti v denarju, dodatno onemogoča čisti ekonomski obračun vrednosti pogodbenih zavez, sicer značilen za tipične dvostranske ekonomske posle, temelječe na načelu enake vrednosti dajatev.

13. Enakovrednost izpolnitev, ki naj bi po mnenju revidentke v tem primeru izostala, ima zato drugačen pomen in drugačno vsebino kot pri tipičnih dvostranskih odplačnih pogodbah. Čeprav gre za dvostransko odplačno pogodbo, s podlago, ki spada v kategorijo causa aquirendi, ko se vsaka od pogodbenih strank zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo, bo v primerih preužitkarskih pogodb kršitev načela enakovrednosti dajatev prišla v poštev samo v res izjemnih primerih: "tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi)."3 V takih primerih gre v resnici za pomanjkanje prvine aleatornosti. Če obe stranki dobro vesta, da je skorajšnja preužitkarjeva smrt neizbežna (ker so npr. preužitkarju, ki je na smrtni postelji, šteti dnevi), potem tveganja ni in zaradi umanjkanja tega bistvenega elementa tudi ne preužitkarske pogodbe.

14. Za tak primer v obravnavani zadevi ni šlo. Sodišči sta namreč ugotovili, da sta imeli obe stranki namen skleniti pristno preužitkarsko pogodbo, kar pomeni odplačno tvegano pogodbo, s katero je prevzemnik (toženec) prevzel celotno oskrbo preužitkarice, ki je bila sicer nepokretna in s kroničnimi zdravstvenimi težavami, vendar je bilo njeno zdravstveno stanje stabilno in nobena od kroničnih zdravstvenih težav, ki so ji grenile življenje, ni bila življenje ogrožajoča ali taka, ki bi kazala na smrt v bližnji prihodnosti. Te dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, tako izključujejo neodplačnost in zatrjevano prikrajšanje nujnega deleža.

Nedopusten nagib

15. Revidentka posebej izpostavlja tezo, da naj bi jo hotela preužitkarica prikrajšati za nujni delež ter da naj bi tožnik za to vedel. Tak nagib opredeli kot nedopusten in iz tega izpelje sklep, da je pogodba nična. Res je pogodba nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti (2. odstavek 40. člena OZ). Vendar preužitkaričin nagib, ki ga zatrjuje revidentka, tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten. Vsakdo ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ki ga ustavnosodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju.4 V jedru te svobode je prav svoboda razpolaganja z lastnino, torej s stvarmi in premoženjskimi pravicami.5 Vsakršno omejevanje te svobode, ki presega z lastnino neločljivo povezane omejitve za dosego njene gospodarske, socialne in ekonomske funkcije (prvi dostavek 67. člena Ustave), pomeni vmešavanje države v ustavno varovano premoženjsko svobodo. Posameznik (v obravnavanem primeru preužitkar) ima vso pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja. Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju, lahko "na veliki nogi". Kot si želi, kar mu ustreza, ga osrečuje in izpolnjuje. Vse to posamezniku zagotavlja tudi ustavno jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave). Od nedotakljivosti zasebnega življenja bi ostalo bore malo, če bi se država vmešavala v njegove odločitve, kako naj ravna s svojim premoženjem, kaj si lahko privošči, ali za koga naj varčuje.

16. Premisa, na kateri gradi revidentka, ko preužitkarici očita, da je na razpolaganje s premoženjem odločilno vplival njen nagib prikrajšati jo za dedni delež, je zato v neskladju z omenjenimi ustavnimi jamstvi. A. A. bi lahko s premoženjem razpolagala tudi tako, da bi temeljito spremenila svoj življenjski slog. Lahko bi vse svoje prihranke in drugo premoženje vložila v nepojmljivo razkošje in nerazumno zapravljivost. Če bi to storila z "zlobnim" namenom prikrajšati dediče, bi si morda lahko kdo mislil, da je njeno ravnanje nespodobno, za koga lahko celo nemoralno. Vendar bi bilo pravno povsem dopustno. Dopustno zato, ker bi za njim stale omenjene ustavne garancije svobode. Njena svoboda na premoženjskem področju ji je omogočala, da je lahko svobodno in odgovorno, v očeh drugih lahko tudi neodgovorno, oblikovala svoje življenje. Edina omejitev je tista, ki je bila v jedru tega spora. To je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi tega prikrajšan nujni delež. Vendar velja omejitev samo za neodplačna razpolaganja - in še ta je lahko, kolikor presega socialno funkcijo varovanja socialne ogroženosti nujnega dediča, ustavno sporna. Ker v obravnavanem primeru preužitkarska pogodba ni bila neodplačna, sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Odločitev o reviziji

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Revizijski stroški

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku, vendar pa se o povrnitvi stroškov odloča le na določeno zahtevo stranke, v kateri mora ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). Revidentka je v predlogu odločitve o reviziji le pavšalno navedla, naj revizijsko sodišče tožencu naloži, "da v 15 dneh plača spodaj specificirane stroške revizijskega postopka", pri čemer teh stroškov v nadaljevanju ni nikjer specificirala. Revizijsko sodišče zato o njih ni odločalo.

 

-------------------------------
1 Med številnimi judikati Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju VS RS) velja v tej zvezi posebej izpostaviti sklep II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015, kjer so jasno, pregledno in izčrpno obdelana vsa vprašanja, ki jih revidentka v tej zadevi ponovno načenja. Gre za vprašanja o naravi pogodbe o preužitku, o podlagi te pogodbe, za vprašanje kršitve načela enake vrednosti terjatev ter za problem neodplačnosti.
2 Poleg sklepa, navedenega v prejšnji opombi, gl. npr. sodbe VS RS št. II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014, t. 8. obrazložitve, št. II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013, t. 6 obrazložitve, št. II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2013, t. 6. obrazložitve, II Ips 558/2007 z dne 13. 5. 2010, t. 13. obrazložitve in številne druge.
3 Gl. sklep VS RS št. II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015, točka 23. VS RS se tu sklicuje na svojo sodbo št. II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014.
4 Glede te opredelitve gl. temeljno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju US RS) št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Ur. l. 56./98, OdlUS VII, 150, t. 22, 23 obrazložitve. Gl. tudi odločbo št. U-I-28/11 z dne 24. 10 2013, t. 11 obrazložitve, odločbo ter številne druge. Gl. Gregor Virant, Lovro Šturm, v: Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Predoslje 2002, str. 345.
5 Gl. odločbo US RS št. U-I-60/98, kjer je v t. 22 obrazložitve med drugim rečeno:"Jamstvo zasebne lastnine kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Lastnina je elementarna človekova pravica, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Njena funkcija je, da zavaruje svobodno ravnanje posameznika na premoženjskem področju in tako omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje. Kot taka je sestavni del ustav demokratičnih držav." US RS nato v 23. točki nadaljuje: "Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in pa družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Da je bistven element te svobode razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine, je odločilo že Evropsko sodišče za človekove pravice (sodba v zadevi Marckx proti Belgiji z dne 13.6.1979, Publications, A.31, str. 27).