Izločitveni zahtevek potomca (32. čl. Zakona o dedovanju) - izločitev iz zapustnikovega premoženja - skupnost - znatnejša pomoč - obračun vlaganj in koristi - vrednotna metoda

VSL0071932

Datum odločbe:
05.09.2012

Jedro

Premoženje, ki ga upravičenci izločajo, ne sodi v zapuščino marveč gre za izločanje iz zapustnikovega premoženja

V pravdi po tožbi na podlagi 32. člena ZD sodišče odloča o bistvenih in znatnejših prispevkih tako zapustnika kot potomca v dvogeneracijsko skupnost. Obračuna takšne skupnosti se je treba lotiti na vrednoten način. Takšno izhodišče pa sodišča ne odvezuje dolžnosti, da se s pravo mero opre na objektivna (merljiva) dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo še o izločitvenem zahtevku tožnika glede premoženja zapustnice R. K. Zavrnilo je ugotovitveni zahtevek, da je tožnik do deleža 4050/10000 nepremičnine – parc. št. 97/4 in parc. št. 97/5, oboje k. o. X, solastnik teh dveh nepremičnin. Zavrnilo je tudi zahtevek, da navedeni stvarnopravni delež ne spada v zapuščino po R. K.

2. V nadaljevanju je zavrnilo tudi podredni zahtevek, vendar se tožnik proti tej odločitvi ne pritožuje in je torej že postala pravnomočna.

3. Sodišče je v stroškovnem delu odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati 6.128,72 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

4. Proti odločitvi v 1. in 3. točki izreka (odločitev o primarnem zahtevku ter odločitev o stroških) vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj po opravljeni pritožbeni obravnavi sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Podredno pa predlaga vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče bo bistvene pritožbene navedbe povzelo v kasnejšem delu obrazložitve, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

Splošno o naravi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD:

7. Pritožbeno sodišče zaradi preglednosti sodbe uvodoma povzema materialnopravno razlago 32. člena ZD (1), ki je bila sicer predstavljena že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča v tej pravdi (2).

8. Besedilo 32. člena ZD se glasi: Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

9. Minimalni skupni imenovalec raznotere pravne teorije in sodne prakse je verjetno ta, da vzrok izločitvene pravice izvira iz časa zapustnikovega življenja (torej: iz razmerja med živimi, inter vivos) in da je ta dejanski vzrok takšne narave, da terja odsev v pravnem svetu vsaj v obliki izločitvene pravice po 32. členu ZD. Glede vprašanja, kakšna je narava te izločitvene pravice, dalje, ali je imela oseba iz 32. člena ZD kakšno pravico (npr. verzijsko) že pred tem, pa so (bila) v teoriji in praksi razhajanja (3).

10. Naravo izločitvenega zahtevka v novejši sodni praksi izrazito natančno pojasnjuje odločba VS RS, opr. št. II Ips 981/2008. Poudarja, da gre za dednopravni zahtevek. Dalje poudarja, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine. Na tem stališču tudi utemeljuje, da ne gre za zahtevek, ki bi bil vezan na obstoj dedne pravice. Naslednja značilnost, na katero opozarja navedena odločba, je, da zahtevek nastane šele ob zapustnikovi smrti in to le ob pogoju, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Naslednja bistvena lastnost zahtevka je, da sicer res izhaja iz okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega življenja, vendar pa pri tem ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju ali pričakovalni pravici potomca. Nobenega pravnega razmerja dotlej namreč ni bilo. Bilo je le dejansko razmerje. Zapustnik zato lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Potomčev položaj v času zapustnikovega življenja ni pravno varovan.

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da iz stališča, da premoženje, ki ga upravičenci izločajo, ne sodi v zapuščino marveč gre pravilno za izločanje iz zapustnikovega premoženja, izhaja, da ta ne preide na dediče. Pogoj za to je, da oseba iz 32. člena ZD v zapuščinskem postopku tak zahtevek uveljavi. Vendar ta pogoj je vsebinsko prav enak kot velja glede dedne pravice. Dediči namreč v zapustnikov položaj prav tako vstopijo v trenutku zapustnikove smrti – vendar spet pod pogojem, da svojo dedno pravico v zapuščinskem postopku uveljavijo. Če je ne, potem se šteje, da so v trenutku smrti vstopili v zapustnikov pravni položaj drugi dediči. To pa pomeni, da osebi iz 32. člena ZD (pod pogojem, da uveljavlja izločitveno pravico) pripada konkretna stvarna pravica, in ne le pravica zahtevati to stvarnopravno pravico.

12. Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Tako je zato, ker ta pravni zahtevek gradi na dejanski okoliščini skupnosti življenja. Položaj je tako v bistvenem zelo podoben (ne pa enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja. To pomeni, da potomec uveljavlja konkretno stvarno pravico na konkretni stvari. Največkrat se bo tak zahtevek nanašal na nepremično premoženje, v katerem sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik skupaj živela ter je oseba iz 32. člena ZD vanj vlagala oziroma znatno prispevala k njegovi ohranitvi. Tak zahtevek je postavil tožnik tudi v tej pravdi. Stranki sta soglašali z metodo izločitvenega zahtevka, ki meri na solastninski delež konkretno določenih nepremičnin. Kot rečeno, je tak pristop izjemen, ni pa a priori nepravilen.

13. Dejstvo je, da ima uveljavitev takšne metode številne posledice, ki se - hočeš nočeš - odražajo pri ugotavljanju višine tako izločenega premoženja. Na te posledice sta stranki ob tako zasnovani pravdi morali pristati. Temu pa se sedaj tudi ni več mogoče izogniti, saj je ugodilni del zahtevka postal pravnomočen. Tožena stranka se namreč proti njem ni pritožila. O teh (stranskih) posledicah tako zasnovanega zahtevka bo govor v nadaljevanju. Tako je bilo v prejšnjem pritožbenem postopku, kjer se je odločalo o izločitvenem zahtevku glede premoženja zapustnika J. K. (roj. 29. 8. 1917) in takšna metoda se zdaj razteza tudi na odločanje o izločitvenem zahtevku glede premoženja zapustnice R. K.

14. Tisto, kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina skupnega življenja z zapustnikom. To pomeni, da mora ta okoliščina tudi odločilno vplivati na vsebinsko napolnitev druge prvine zakonskega dejanskega stanu iz 32. člena ZD - pomoč take osebe pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. Če oseba iz 32. člena ZD z zapustnikom skupaj zgolj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je z enakim izkustvom mogoče pričakovati tudi od potomcev, ki s starši ne živijo skupaj, to še ne more utemeljevati njegove izločitvene pravice. Njegova pomoč mora biti torej – če naj bo pravno upoštevna – znatnejša. Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju (se pravi takšna, ki je brez skupnega bivanja sploh ni mogoče nuditi) in podobno. Če ne bi bilo tako, potem bi dejanska okoliščina skupnega življenja brez razumnega razloga postavljala tiste potomce, ki z zapustnikom niso živeli skupaj, v slabši položaj – ne glede na to, ali so k povečanju oz. ohranitvi zapustnikovega premoženja prispevali enako ali pa celo znatno več kot potomci, ki z zapustnikom niso živeli skupaj.

15. Šele ob pogoju, da so podane opisane dejanske okoliščine znatne pomoči na materialnem in/ali nematerialnem področju ter se te odražajo v vrednosti zapustnikovega premoženja, je podana podlaga dednopravnega zahtevka iz 32. člena ZD.

16. Od tod dalje (tj., ko je enkrat ugotovljena podlaga zahtevka) se zastavlja vprašanje, na kakšen način določiti vrednost deleža, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja. Nobenega dvoma ni, da je treba pri izračunavanju upoštevati tisto znatno pomoč, zaradi katere je podana sama podlaga zahtevka. Torej: obsežnejše adaptacije nepremičnine ter nadpovprečna materialna in nematerialna pomoč, ki jo je oseba nudila zapustniku in ki je po svoji vsebini lastna pojmu skupnega bivanja. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša. Razlog, da je tak pristop utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo po večinski sodni praksi. To, pravilno izhodišče je utemeljeno z naslednjo argumentacijo sodišča prve stopnje: „smisel takega naziranje je v tem, da je potomec, ki je imel od skupnega življenja z zapustnikom določene koristi, tudi na račun teh koristi lahko prispeval k povečanju oziroma ohranjanju zapustnikovega premoženja.“

17. Vendar pa ne more biti upošteven vsak premoženjski premik inter vivos in vsaka nepremoženjska pomoč, kar vse tvori pojem skupnega bivanja, vsaj ne na tak način, da bi se ti matematično natančno obračunavali. Ob takšnem izhodišču bi se namreč vsaka zapuščinska zadeva sprevrgla v nepregledno obračunsko pravdo. Podobno, kot je v zakonski skupnosti, gre tudi v tem primeru za skupnost, ki jo sestavljajo številni drobci življenjskega primera. Vzajemna materialna in nematerialna pomoč se prepletata do najmanjših podrobnosti vsakdana in tak, kompleksen življenjski primer je nemogoče pravilno preliti v matematično enačbo.

18. Zakonska skupnost na eni in dvogeneracijska skupnost, ki je podlaga zahtevku iz 32. člena, na drugi strani, sta si v marsikateri pravni in dejanski prvini podobni, v marsikateri pa se tudi razlikujeta. A njuna skupna značilnost je, da se je treba obračuna takšne skupnosti lotiti na vrednoten in ne na matematičen način. Takšno izhodišče sodišča ne odvezuje dolžnosti, da se mora pri vrednotenju opirati na objektivna (tudi merljiva) dejstva življenjskega primera in zato ne odpira poti arbitrarnemu odločanju. Vendar pa takšno izhodišče vseeno pomeni, da se mora sodišče na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera opirati s pravo mero. Ta prava mera mora upoštevati, da skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti. Bistveno je zato, da se ugotovi, kateri in kakšni so bili bistveni (večji) prispevki osebe iz 32. člena ZD k povečanju in ohranitvi premoženja in (enako), katere so bistvene koristi, ki jih je taka oseba zaradi življenja v skupnosti imela. Takšna primera v konkretni zadevi sta vrednost vlaganj (v delu in sredstvih) v zapustnikovo nepremičnino leta 1976 in okvirna vrednost koristi, ki jih je imel tožnik zaradi brezplačnega bivanja v zapustnikovi nepremičnini (oz. v njegovem stvarnopravnem deležu) ter korist, ki jo je imela tožnikova družina zaradi materinega varstva otrok in kuhanja. Prva okoliščina je razmeroma dobro merljiva (čeprav spet le v pretežnem delu), druga pa - iz razlogov ki bodo navedeni kasneje - že bistveno manj. Nadaljnji korak je opisna (nikakor ne matematična) ugotovitev narave skupnosti. To pomeni, da sodišče ugotovi, kako sta oseba iz 32. člena ZD (skupaj z ožjo družino) in zapustnik participirala v skupnost. Sklepni korak pa je, da sodišče vse tako ugotovljene okoliščine ovrednoti (in ne matematično obračuna, ker je to nemogoče). Pri tem za izhodišče vzame merljivo vrednost tistih vlaganj ali pomoči, ki utemeljujejo podlago zahtevka (v konkretnem primeru vrednost vlaganj leta 1976) ter ob ugotovljeni vrednosti zapustnikovega premoženja določi delovni alikvotni delež osebe iz 32. člena ZD. Delovni zato, ker nato tak delež še ovrednoti z vsemi zgoraj opisanimi okoliščinami življenja v skupnosti ter nato tak delovni znesek vrednotno (in zdaj tudi že vrednostno – z numerično oceno) ustrezno zviša ali zniža. Tisto, kar tak vrednotni postopek da, je alikvoten del premoženja, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja.

19. Za opisano metodo je idealno, če se zahtevek glasi tako, da oseba iz 32. člena ZD izloča delež na celotnem zapustnikovem premoženju (tako kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev). Če je zahtevek drugačen, tako kot v obravnavani zadevi, in je uperjen na posamezno premoženjsko pravico (v konkretnem primeru na stvarno pravico na nepremičninah), potem zamegljuje načelo enotnosti, ki preveva skupnost. To se na opisanem vrednotenju hočeš ali nočeš pozna. A na tak pristop sta stranki, kot že rečeno, v tej pravdi pristali.

Splošno o preizkusu sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča:

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi sedaj, v dopolnjenem postopku v svojem bistvu sodilo v skladu z zgoraj opisano vrednotno metodo.

21. Konkretizacije te metode pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, marveč bo izluščilo le zadnji korak. Ta temelji na neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da znaša vrednost tožnikovih vlaganj, izvršenih v solastni del premoženja R. K., 17.858,88 EUR. Ob tej, sedaj nesporni dejanski ugotovitvi, je torej končni izid izpodbijane sodbe (zavrnitev zahtevka) pravilen takoj, ko vrednost koristi, ki jih je imel tožnik s svojo družino ter jih je treba od zgoraj navedenega zneska odšteti, doseže ta znesek (17.858,88 EUR).

22. Druga neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da „zneskovno opredeljena vrednost varstva obeh tožnikovih otrok, po opravljenih korekcijah sodišča, skupaj znaša 19.762,30 EUR“ (točka 36 izpodbijane sodbe). Pritožba te dejanske ugotovitve ne izpodbija, marveč materialnopravno nasprotuje temu, da bi se to dejstvo upoštevalo. Pritožbeno sodišče s takšnim materialnopravnim nasprotovanjem pritožnika ne soglaša (odgovor na pritožbene navedbe bo podan v nadaljevanju).

23. Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbena prizadevanja, da bi se upoštevala še nekatera druga dejstva (ki so v tožnikovo korist) in hkrati še ugotavlja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Nekatere izmed uveljavljanih procesnih kršitev so irelevantne (ne morejo biti bistvene), saj se izolirano nanašajo na dodatne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka.

24. Že zgolj zgoraj upoštevana korist namreč presega vrednost vlaganj, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

25. Podrobnejši odgovor na pritožbene navedbe, ki so zgolj v obrisu omenjene zgoraj, sledi v nadaljnjem delu obrazložitve.

26. Pritožba se opira na pisno napako, ki se je primerila sodišču prve stopnje, ko je M. K. poimenovala kot prvotoženo stranko. Meni, da ta napaka poraja dvom tudi v preostale razloge sodišča prve stopnje.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Gre za špekulativno, nekonkretizirano pritožbeno navedbo.

27. Pritožba pod oznako z rimsko številko CXVIII sodišču očita, da je upoštevalo višji znesek koristi, kot jih je zatrjevala tožena stranka. Kršitve naj bi se nanašale na postavko zneska za bivanje v nepremičnini ter za stroške prehrane, ki naj bi jih imela R. K. s tožnikom in njegovo družino.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Pritožba sodišču ne očita, da bi prekoračilo trditve tožene stranke glede v denarju ovrednotene vrednosti koristi za varstvo obeh otrok. Ker pa že ta znesek koristi v tolikšni meri presega vrednost vlaganj, kršitev razpravnega načela ni bistvena (4). Četudi bi bila podana, na odločitev ni vplivala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

28. Pritožba sodišču nadalje očita, da je napačno uporabilo pravila o dokaznem in trditvenem bremenu. To svoje stališče navezuje na del razlogov izpodbijane sodbe, v katerem je navedeno, da tožeči stranki v pretežni meri ni uspelo dokazati, da maminih ugodnosti ni bil deležen.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Trditveno in dokazno breme med strankama nista fiksna, marveč se tekom pravde med njima selita. Na ta način je treba upoštevaje okoliščine konkretnega primera dokazno in trditveno breme ustavno-skladno (22. člen Ustave – enako varstvo pravic) razporediti med obe stranki. V tej luči (ne pa v luči apriornega sklepanja po pravilu o dokaznem bremenu – 215 člen ZPP(5)), je treba razumeti del obrazložitve, ki ga iztrgano predstavlja pritožba. Ne gre za to, da sodišče spornega dejstva ni moglo zanesljivo ugotoviti. Nasprotno, sodišče ga je na podlagi procesne ponudbe tožene stranke ugotovilo. Tega stanja in rezultata spoznavnega postopka pa tožnik ni uspel ovreči oziroma preseči.

29. Pritožba v nadaljevanju sodišču očita, da ni zaslišalo poimensko navedenih prič. Deloma gre za dokazne predloge tožene, deloma pa za dokazne predloge tožeče stranke.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 10. januarja 2012 pred zaključkom zadeve pravdni stranki izrecno vprašalo, ali imata kakšne pripombe na dokazni postopek. Obe stranki (torej tudi zdajšnji pritožnik) sta navedli, da nimata pripomb. Ker je tožeča stranka nastopala sama (12. člen ZPP), jo je sodišče še dodatno pozvalo, če razume, kaj to pomeni. Na ta poziv sodišča je tožnik odgovoril pritrdilno ter izrecno rekel, da dodatnega pojasnila ne potrebuje (glej zapisnik na list. št. 629). Ob takšni eksplicitni (in ne zgolj implicitni, pa še ta bi zadoščala) izjavi stranke, je pritožbeno uveljavljena procesna kršitev, češ da sodišče ni izvedlo nekaterih dokazov, ne le v nasprotju s pravilom 286.b člena ZPP (6), marveč predstavlja celo ravnanje venire contra factum proprium in tako tudi konkretno uresničenje zlorabe procesnih pravic (11. člen ZPP). Stranka je z ravnanjem pred sodiščem prve stopnje na dokazni postopek, kakor je bil izveden, ne le molče, marveč izrecno pristala. Procesne kršitve neizvedbe posameznih dokazov so zato sedaj v pritožbi neupoštevne.

30. Pritožba v nadaljevanju sodišču očita, da se je v razlogih sklicevalo na del tako imenovane mamine izjave, drug del te izjave pa je spregledalo. Gre za del izjave, ki naj bi se glasil: „sin mi je sicer za hrano nekaj plačal, toda to bi komaj zadoščalo za plačilo vrtca za enega otroka... prvo leto po poroki pa za hrano ni plačal nič.“ V nadaljevanju pritožbe podaja svojo interpretacijo tega zapisa. Ta interpretacija privede do pritožbenega sklepa, da je materi plačal približno 45.000,00 EUR.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Pritožbena interpretacija nečesa, kar je bilo doslej izključno dokazno (in ne trditveno – saj to že po naravi listine tudi ni moglo biti) gradivo, predstavlja nedovoljeno trditveno novoto v pritožbenem postopku (337. člen ZPP). Ker je tako, je pritožbeni očitek v procesnem smislu neutemeljen (saj glede na trditveno – dokazno ponudbo strank sodišče trditve, ki je plod interpretacije neke izjave (7), ne le ni bilo dolžno, marveč je sploh ni smelo obravnavati. Kolikor gre za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa je ta zaradi prepovedi iz 337. člena ZPP neupošteven.

31. Pritožba se nadalje ukvarja s premoženjskim stanjem staršev in navaja še druga dejstva. Gre za pritožbene navedbe v prvem odstavku na sedmi strani pritožbe (list. št. 663).

Odgovor pritožbenega sodišča:

Ni jasno, kateri del dejanske podlage sodbe pritožba tu sploh napada.

32. Pritožba napada dokazno oceno izpovedb posameznih prič. Ne soglaša z dokazno oceno izpovedbe priče M. Z. Ta je pričala v tožnikov prid. Poudarja, da gre za teto pravdnih strank, ki so ji bile razmere vsekakor znane. Sodišče pa ji ni verjelo, marveč je vero poklonilo zaslišanju „neke N. H.“, ki je enkrat letno prišla pobirati očetovo članarino glede članstva v invalidski organizaciji.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita (glej točko 27 izpodbijane sodbe), navsezadnje pa tudi ustrezno kritična do dejanske teze tožene stranke. Pritožbene navedbe v drugem odstavku sedme strani pritožbe (list. št. 663) je konkretizirano ne uspejo izpodbiti. Kolikor gre za dokazni postopek, iz pritožbe izhaja predvsem prizadevanje, da bi sodišče raznolike in tudi nasprotujoče si izpovedbe dokazno ocenilo drugače, kakor jih je. Drugega kot to, da pritožbene navedbe prepričljivosti dokazne ocene, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, ne uspejo izpodbiti, pritožbeno sodišče pritožniku ne more odgovoriti. Dokazna ocena ustreza metodi racionalne argumentacije.

33. Pritožba sodišču nadalje očita krivičnost. Če bo ostalo, kot je sedaj odločeno, bo namreč tožnik odpravljen s popotnico, toženi stranki pa bi se zgodila že četrta stanovanjska hiša v njeni ožji družini.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Pritožbeni bes je lahko s čustvene plati razumljiv. Vendar se v tem postopku (ter v okviru zahtevka po 32. členu ZD) ugotavljajo premoženjska razmerja, ki so odvisna od dejanskih premoženjsko ovrednotljivih vidikov skupnosti. Ne odloča pa se o pravičnosti delitve dobrin v družinski skupnosti, se pravi o pravičnostnem vidiku morebitnih darilnih in oporočnih naklonitev staršev svojim otrokom. Slednji (pravičnostni) vidik je upošteven lahko le v mejah dednopravnih institutov nujnega deleža ter vračunanja daril v dedni delež. Zato pa v tej pravdi ne gre.

34. Pritožnik nasprotuje temu, da bi se tožeči stranki od njenega izločitvenega zahtevka odbijali stroški na račun neplačane uporabnine za stanovanje, ki ga je obnovil sam. Meni, da zato ni pravne podlage.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Dejstvo, da je h kvaliteti bivalnega okolja, v katerem je bival tožnik s svojo družino, prispeval prav sam tožnik, je bilo v tej pravdni zadevi ustrezno upoštevano (glej razloge v 38. točki izpodbijane sodbe ter razloge sklepa VSL, I Cp 2114/2010 – na list. št. 575, 576). Iz razlogov dejanske kompleksnosti v konkretni dvogeneracijski skupnosti sodišče nazadnje koristi zaradi neplačane „uporabnine“ sploh ni upoštevalo. Koristi, ki jih je sodišče nazadnje upoštevalo kot tisti presežek, ki naj se odšteje od vrednosti tožnikovih vlaganj, so povzete v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na povedano, pa to, upoštevaje dejstvo, da že znesek koristi za varstvo obeh otrok (kot je bilo pojasnjeno v uvodnem delu ožjega dela obrazložitve) v celoti izničijo vrednost tožnikovih vlaganj, ni odločilno.

35. Pritožbena navedba, na katero bo kasneje odgovorilo pritožbeno sodišče, se glasi: „to sodišče prve stopnje je celotne uveljavljane stroške za varstvo obeh tožnikovih otrok naprtilo tožeči stranki, čeprav sta oba starša skupaj, ne pa solidarno dolžna skrbeti za svoje otroke.“

Odgovor pritožbenega sodišča:

Pritožbena navedba sicer ni povsem jasna. Če pa pritožba meni, da bi moralo sodišče znesek koristi zaradi varstva obeh otrok prepoloviti, ker je tožnik le eden izmed obeh staršev, potem se moti. Ker gre za obračun skupnosti v luči 32. člena ZD, ki naj da neto prispevek (več o tem v razlogih prejšnje odločbe sodišča prve stopnje, pa tudi v uvodnem delu obrazložitve te sodbe), je utemeljeno, da se koristi varstva otrok v celoti obračunajo na potomčev (tožnikov) rovaš. Tako je zato, ker je edino on tudi nosilec zahtevka iz 32. člena ZD. On (se pravi potomec in subjekt iz 32. člena ZD) je užival to korist kot neločljiv član starševskega para. Prizadevanja po zgolj polovičnem upoštevanju te koristi, kot bi bilo mogoče razumeti pritožbo v tem delu (ni pa povsem zanesljivo, da meri v to smer), je zato materialnopravno neutemeljeno.

36. Pritožba sodišču očita protispisnost. Protispisnost naj bi se nanašala na posredno priznanje, o katerem piše sodišče prve stopnje v točki 27 na 14. strani sodbe. Zapisano je, da tudi iz tožnikove sedme pripravljalne vloge, kjer posredno priznava, da je mama kuhala kosila (in varovala otroke), izhaja zaključek, da so tožnikove koristi do določene mere obstajale. Zapis o posrednem priznanju naj bi bil protispisen. O koristih in ugodnostih sedma pripravljalna vloga tožeče stranke govori zgolj hipotetično.

Odgovor pritožbenega sodišča:

Procesni očitek protispisnosti ni podan. Za protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) gre tedaj, ko sodišče kot izjavo povzame nekaj, česar ta izjava (trditev) ne vsebuje. V obravnavanem primeru bi bil tak položaj podan, če bi sodišče zapisalo, da je tožnik navedbe toženke priznal. Slednje bi potem tudi pomenilo, da mora sodišče o pravnorelevantnem dejstvu sklepati na podlagi pravila o priznanem oziroma neprerekanem dejstvu (214. člen ZPP). Za kaj takšnega v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče je v okviru dokazne ocene zgolj interpretiralo hipotetične navedbe tožeče stranke v sedmi pripravljalni vlogi. Pri tem je govorilo o posrednem (implicitnem) priznanju in, kar je bistveno, napravilo je dokazno oceno. Torej dejanskega stanja ni ugotavljalo po merilih 214. člena ZPP. Res pa je, da dokazna ocena vendarle upošteva intenziteto spornosti dejstva. Takšno upoštevanje pa je v skladu z načelom mehke (pretočne) logike, ki mora napolnjevati dokazno oceno ter uporabo procesnih pravil, ki se nanašajo na oblikovanje dokazne ocene in ugotavljanje dejanskega stanja. V tej luči je kritizirani del obrazložitve povsem na mestu. Nikakor pa ni protispisen, kot skuša prikazati pritožnik.

37. Pritožba nazadnje napada še odločitev o stroških postopka. V pritožbi se sklicuje na dve načeli, ki naj bi jih sodišče v stroškovni odločitvi upoštevalo. Eno je načelo uspeha in drugo načelo krivde. Meni, da sodišče slednjega ni upoštevalo v zadostni (pravilni) meri. Glede merila uspeha pa znova poudarja svoje (zgrešeno) stališče, da sta obe stranki podajali svoje zahtevke. Obe stranki sta tako tudi propadli z delom svojih zahtevkov oziroma nasprotnih zahtevkov.

Odgovor pritožbenega sodišča:

38. Odločitev o stroških je pravilna. Materialnopravne določbe o stroških postopka vsebujejo merila, ki jih sodišče uporabi glede na okoliščine konkretnega primera. Pritožnik govori o krivdnih stroških. Res je, da je tudi krivda za nastale stroške lahko merilo pri stroškovni odločitvi. Vendar je pravilo o separatnih stroških (156. člen ZPP) izjema, ki je pridržana za izjemne stroške, ki so nastali zaradi procesnega ravnanja ene od strank (nikakor pa ne zaradi uveljavljanja pravnih ali dejanskih tez v sodnem sporu). Tak primer, ki utemeljuje uporabo pravila o separatnih stroških je položaj, ko stranka svojo odsotnost z naroka opraviči v kasnejšem predlogu za vrnitev prejšnjega stanja ter s tem nastanejo posebni stroški. V obravnavani zadevi pa so izpolnjeni vsi pogoji za odločanje po merilu uspeha. Uspeh pa se lahko presoja po odstotku uspeha in takšna metoda je bila v obravnavani zadevi tudi uporabljena. Odločanje po uspehu pomeni odločanje po odstotku uspeha s tožbenim zahtevkom, ne pa po številu dokazanih dejstev ali kaj podobnega. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe o povrnitvi stroškov, ki jih vsebuje ZPP.

Odločitev pritožbenega sodišča ter procesno pooblastilo zanjo:

39. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/1976 s poznejšimi spremembami)

(2) Sodba in sklep VSL, I Cp 2114/2010 z dne 4.11.2010

(3) Glej pregled v: Tone Frantar, Podjetje in delo, 1996/5 do 6, stran 1051 - 1061

(4) Tožnik sicer uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti oziroma kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Vendar v resnici ne gre za to kršitev, marveč, kot rečeno, kvečjemu za kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Razlikovanje je bistvenega pomena, kajti kršitev razpravnega načela predstavlja kršitev relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP), kršitev načela dispozitivnosti oziroma prekoračitev tožbenega zahtevka pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (357. člen ZPP).

(5) ko gre za položaj non likvet

(6) To pravilo, ki predstavlja konkretizacijo temeljnega načela iz 11. člena ZPP, se v prvem odstavku besedila glasi: Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

(7) katere verodostojnost je sporna in to je sodišče prve stopnje tudi izrecno povedalo v obrazložitvi.