Izvedba listinskih dokazov z "lastnim branjem"

novelo ZKP-N > Zakona o kazenskem postopku je bil v slovenski kazenski postopek končno uveden način izvedbe listinskih dokazov, ki naj odpravi njihovo potratno in nepotrebno izvajanje - t. i. "bralne vaje". Uzakonjeni postopek se zgleduje po nemški ureditvi, zato je smiselno poleg same ureditve predstaviti tudi njeno praktično izvedbo.

Izvedbo listinskih dokazov, tudi z branjem po postopku lastnega branja (nem. Selbstleseverfahren), ureja 249. člen nemškega Zakona o kazenskem postopku (StPO):

"Listine (nem. Urkunden) in druga pisanja (nem. Schriftstücke), ki služijo kot dokaz, se preberejo na glavni obravnavi. To posebej velja za predhodne kazenske sodbe, kazensko evidenco, izpiske iz cerkvenih in matičnih rojstnih, poročnih in knjig umrlih ter tudi za zapisnike o sodnem ogledu.

Razen v primerih iz 253. [branje predhodnega zapisnika o zaslišanju priče ali izvedenca zaradi obuditve spomina ali razjasnitve protislovij (vstavil J. M.)] in 254. člena [branje predhodnega zapisnika o zaslišanju obtoženca zaradi izvedbe dokaza o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij (vstavil J. M.)] se lahko od branja odstopi, če so sodnik in porotniki sprejeli na znanje besedilo listine ali pisanja, drugi pa so imeli možnost, da to storijo. Če tožilec, obtoženi ali zagovornik takoj vložijo ugovor na odredbo predsednika senata za postopanje v skladu s prvim stavkom, odloči o ugovoru sodišče. V zapisnik se vnese odredba sodnika, ugotovitev, da so besedilo sprejeli na znanje in da je bila dana možnost ugovora, in sam ugovor."

Legitimni cilj izvedbe listinskih dokazov na način drugega odstavka 249. člena StPO je skrajšanje in razbremenitev glavne obravnave. Zaradi obsežnih dokumentov, pogodb, bilanc in finančno-računovodskih izpisov je ta način uporaben zlasti v gospodarsko-kazenskih zadevah. V njih je tak način izvedbe listinskih dokazov postal pravilo. Njihovo branje je zamudno in utrujajoče, poleg tega pa vsi udeleženci razen porotnikov gradivo tako ali tako že poznajo in gre za golo formalnost. Veliko ljudi tudi bolje in hitreje razume besedilo, ki ga sami preberejo, kot pa če ga poslušajo. Ker sta postopkovna gospodarnost (Prozesswirtschaftlichkeit) in pospešitev postopkov (Verfahrensbeschleunigung) cilja postopka lastnega branja, morata biti tudi vodilo (Leitschnur) pri njegovi uporabi. Njegova uporaba mora skrajšati postopek, zato tam, kjer bi bilo mogoče glavno obravnavo zaključiti v enem kosu, ni smiselno, da bi zaradi njegove izvedbe prišlo do prekinitve ali celo preložitve obravnave. V takih primerih je branje na glavni obravnavi hitrejše in zato bolj smiselno, poleg tega pa ohranja tudi transparentnost glavne obravnave. Ta vidik je upošteven pri manjših postopkih, ki so javnosti popolnoma pregledni.

Nasprotno ga je, npr. pri obsežnih postopkih (Großverfahren) ali gospodarsko-kazenskih zadevah, ko je treba prebrati vrsto posameznih listin kot dokaz za določen zakonski znak, mogoče opustiti, saj monotono branje postopek le zavira, ne da bi udeležencem postopka ali javnosti olajšalo pregled nad postopkom in ključnimi postopkovnimi koraki. Postopek lastnega branja ima prednost tudi, kadar je zaradi vsebine listin treba izključiti javnost, če bi šlo za varovanje tajnosti ali če bi bilo njihovo javno obravnavanje nespodobno (npr. žaljivke, ščuvanje in pornografija). V poštev pride tudi, če je treba prebrati celotno tiskano delo ali pri stripu, kjer gre za tesno povezanost besedila in slike.

Nemška rešitev je bila predmet presoje s strani sodišč tako glede splošnih maksim (nem. allgemeine Verfahrensmaximen), splošnih načel kazenskega postopka (nem. allgemeine Verfahrensgrundsätze) kot pravic obdolženca. Lastno branje je združljivo z načeli kazenskega postopka, kot so ustnost, neposrednost, javnost. Prav tako ni prizadeta pravica do izjave (Recht auf Gehör). Vsak udeleženec ima pravico in možnost seznaniti se z vsebino listin. Na glavni obravnavi se lahko o tem izjasni in predlaga, kar se mu zdi potrebno. Zatrjevanju, da je ta pravica kršena, ker obdolžencu ni jasno, zoper kaj se mora braniti (cilj obrambe je "zamegljen"), nasprotuje, da so mu dokazna sredstva v celotnem obsegu dana na razpolago in si lahko sam ustvari sliko o dokaznem gradivu. Načelo javnosti zahteva le, da lahko javnost glavno obravnavo (so)doživlja, kakor se odvija v skladu s postopkom. To načelo ne zahteva, da bi ji bile posredovane vse zaznave sodnika. Res je v obsežnih postopkih lastnega branja transparentnost deloma okrnjena, kar pa lahko sodnik popravi tako, da v okviru odprtega sojenja s strankami na kratko razpravlja o bistveni vsebini prebranih listin, tudi v smislu dokaznega pomena.

Iz pregledane literature je razvidno, da postopek lastnega branja iz ustavnopravnih razlogov sploh ni bil izpodbijan. Ga je pa Zvezno ustavno sodišče ZRN obravnavalo v zvezi z zahtevo po posebej hitrem obravnavanju pripornih zadev: če obseg listinskih dokazov, izvedenih s postopkom lastnega branja, odgovarja času, potrebnem za izvedbo dveh obravnavnih dni na teden (kolikor naj bi jih bilo v pripornih zadevah), potem ni kršitve te zahteve. Oziroma neuporaba možnosti lastnega branja lahko v pripornih zadevah pomeni kršitev zahteve po hitrem postopanju.

Načeloma je v postopku lastnega branja možno izvesti vsak listinski dokaz, če ni to izrecno prepovedano. Tako navajajo tudi poročila o tajnem opazovanju (Observationsbericht): ali bo treba zaslišati tudi izvajalce opazovanja, je vprašanje dolžnosti razčiščenja (Aufklärungspflicht) v vsakem posameznem primeru. Obtožnega akta na ta način ni dovoljeno prebrati, saj ni del listinskih dokazov. Rezultati nadzora telekomunikacij (Telekommunikationsüberwachung), vključno s prevodi, če je komunikacija potekala v tujem jeziku, so lahko predmet izvedbe listinskih dokazov, tudi na način lastnega branja. Listin, za katere obstaja dokazna prepoved, ni dovoljeno brati niti na način lastnega branja.

Če je predmet dokazovanja zunanja oblika ali stanje listine, to ne more biti izvedeno z lastnim branjem (ki bi ga opravili vsi udeleženci), saj gre za dokaz, ki ga je treba izvesti z ogledom (Augenschein). Velja tudi obratno: če gre za vsebino listine, dokaza ni mogoče izvesti z ogledom ...

Nadaljevanje članka: Janko Marinko: Izvedba listinskih dokazov z "lastnim branjem" ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 47