Ničnost oporoke (zapisane v šali)

VSRS Sodba II Ips 261/2016, z dne 25. 05. 2016

Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik pokazal, da pokojnica res ni imela volje napraviti oporoke in je bil zapis narejen v šali, pa je pravilen materialnopravni sklep obeh sodišč, da je oporoka nična.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti prvim trem tožnikom njihove revizijske stroške v znesku 1166,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična oporoka zapustnice A. A. z dne 22. 11. 2003, ker je bila napisana v šali.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo le glede stroškovne odločitve, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi je navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustničina volja ob sestavi zapisa ni bila usmerjena v sestavo oporoke in je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da oporoka ne obstaja in je torej nična (upoštevaje stališče sodne prakse o enakem učinku neobstoječih in ničnih izjav volje).

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vztraja pri stališču, da v primeru, ko višje sodišče le razveljavi sodbo, ne pa tudi drugih procesnih dejanj, sodišče prve stopnje lahko opravi samo tisto, kar je bilo razveljavljeno - torej oblikuje novo sodbo. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti glavne obravnave, niti upoštevati novih dejstev in izvajati novih dokazov, zlasti pa tudi ne dovoliti spremembe tožbe. Poudarja, da sodišče druge stopnje na ta njegov očitek ni dovolj natančno odgovorilo, ker ni navedlo nobene procesne norme v utemeljitev svoje odločitve in je s tem zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja tudi, da sodišče ne bi smelo tožnikom dopustiti ponovne spremembe tožbe, ko so zahtevek, naj sodišče ugotovi neveljavnost oporoke spremenili v zahtevek, naj ugotovi ničnost oporoke. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki tožbe niso spremenili, ampak le nekoliko natančneje opredelili. Sodišče prve stopnje bi moralo na nedoločenost zahtevka opozoriti že 26. 8. 2013, ko so ga tožniki postavili, ne pa da je sodišče ponovno odprlo glavno obravnavo in dopustilo, da tožniki zahtevek ponovno preoblikujejo. Meni, da je sodišče druge stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženec opozarja, da so tožniki zahtevek za razveljavitev oporoke utemeljevali z nerazsodnostjo tožnice in so šele 26. 8. 2013 postavili še podredni zahtevek in navedli le, "da je dosedanji dokazni postopek pokazal, da zapustnica očitno ni imela volje oz, njena volja ni bila usmerjena v nastanek oporoke." Toženec meni, da sta sodišči tudi prekršili pravila o prekluziji, ko sta kot pravočasne obravnavali navedbe tožnikov, ki so bile podane do konca druge glavne obravnave. Meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je zavzelo stališče, da so tožniki ob postavitvi zahtevka na naroku dne 26.8.2013 z navedbo, da je "dokazni postopek pokazal neobstoj zapustničine oporočne volje", dovolj določno opredelili dokaze, ponujene za dokazovanje zahtevka za neveljavnost oporoke. Toženec opozarja, da so tožniki zaslišanje dveh prič predlagali šele na naroku 3. 11. 2015 in posebej opozarja na razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP) in na to, da sta sodišči napačno uporabili 212., 286. in 354. člen in zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženec meni, da sta mu sodišči s prekoračitvijo trditvene podlage tožnikov odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da sodba sodišča prve stopnje temelji na dokazih, ki v zvezi s podredno postavljenim zahtevkom sploh niso bili predlagani. Navaja, da so tožniki vse priče in druge dokaze predlagali v zvezi s primarno postavljenim zahtevkom in dokazovanjem nerazsodnosti zapustnice v povezavi z njeno alkoholiziranostjo. Toženec opozarja, da tožniki niso opravili svoje dolžnosti po 212. členu ZPP, ampak je to namesto njih storilo sodišče. Meni, da so mu bile kršene ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj je sodišče ravnalo pristransko. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom in prvi trije tožniki so nanjo odgovorili. Opozarjajo, da v ponovljenem postopku niso navajali novih dejstev in predlagali novih dokazov. S tem, da so opozorili na že izvedene dokaze in da so povzeli v preteklosti podane navedbe, pa niso kršili pravil o prekluziji. Opozarjajo, da predlog, naj se ponovno zaslišita dve priči, ki sta bili že zaslišani v prvem sojenju, ne predstavlja novega dokaza. Poudarjajo tudi, da z dopolnitvijo zahtevka niso spremenili tožbe, saj je tožbeni temelj tudi po popravku ostal enak, prav tako niso spremenili istovetnosti zahtevka. Opozarjajo tudi, da bi moral toženec pravočasno zahtevati izločitev sodnice in da so navedbe o njeni pristranskosti po zaključku pravdanja prepozne, neprimerne in nepotrebne. Poudarjajo, da so že v pisni vlogi z dne 10. 9. 2012 navajali, da pokojnica ni imela prave volje za nastanek oporoke, v vlogi z dne 23.9.2014 pa je bila le izpostavljena relevantna vsebina izpovedb že zaslišanih prič in ugotovitev sodnega izvedenca. Menijo, da je revizija neutemeljena in predlagajo, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je pravilno odgovorilo na vse pritožbene očitke.

7. Tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje v izreku sklepa navede le, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, in izrecno ne razveljavi drugih procesnih dejanj, ni mogoče šteti, da sodišče prve stopnje, če ponovi ali opravi še kakšna druga procesna dejanja, samodejno zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodišča druge je razvidno, kakšno kršitev je sodišče prve stopnje zagrešilo in od narave kršitve je odvisno, katera procesna dejanja mora sodišče prve stopnje v novem sojenju ponoviti ali opraviti, da bo to kršitev odpravilo. Če sodišče prve stopnje tako ravna, ne krši določb pravdnega postopka.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena glede odločitve, da se zavrne podrejeni tožbeni zahtevek, ki so ga tožniki postavili na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje podrejenega zahtevka sploh ni vsebinsko obravnavalo, saj je nepravilno štelo, da so tožniki trditev, da tožnica ni imela volje narediti oporoko, navedli prepozno. Zato je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je v ponovljenem sojenju opravilo glavno obravnavo, da je lahko vsebinsko odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku. Poleg tega je zadevo začela obravnavati nova sodnica, kar vselej narekuje, da se mora glavna obravnava znova začeti (tretji odstavek 302. člena ZPP). Tožeča stranka pa lahko tožbo ponovno spremeni do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Ravnanje tožnikov bi lahko bilo vprašljivo le v primeru, če bi šlo za zavlačevanje postopka ali zlorabo postopkovnih pravic (11. člen ZPP). Pravilna pa je ocena sodišča druge stopnje, da je šlo le za natančnejšo opredelitev zahtevka, ker so tožniki namesto ugotovitve neveljavnosti zahtevali ugotovitev ničnosti oporoke, in zato ne gre za primer, ko sodišče spremembe zahtevka iz razlogov po 11. členu ZPP ne bi smelo dovoliti.

9. Pravilna je tudi ocena sodišča druge stopnje, da je za uveljavitev novega pravnega stališča zadostovala pravočasna trditev, da pokojnica ni želela napraviti oporoke, da pa so se tožniki smeli v celoti sklicevati na že predloženo procesno gradivo. Tožniki imajo prav, da dodatno zaslišanje prič zato ne predstavlja novega dokaza.

10. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da dokazni postopek ni obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ta pokazal, da pokojnica res ni imela volje napraviti oporoke in je bil zapis narejen v šali, pa je pravilen materialnopravni sklep obeh sodišč, da je oporoka nična. Ob ugotovitvi, da oporočiteljica sploh ni izjavila poslednje volje, je pravilna odločitev, da oporoka kot enostranski pravni posel za primer smrti sploh ni nastal.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato revizijo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec prvim trem tožnikom tudi povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 1166,31 EUR (glede na priglašenih 2541 točk po Odvetniški tarifi). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

 

Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 8