Dejansko stanje oz. dejanska vprašanja v kazenskem postopku so, v večini konkretnih primerov, precej bolj pomembna kot pravna vprašanja II.

Sodba Kp 4/2006, dne 17.07.2006, objavljena na http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/26110/

Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO

Institut:zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazovanje – izvedenstvo – nedovoljeni dokazi – poligraf – privilegij zoper samoobtožbo - izvajanje dokazov – zavrnitev dokaznega predloga – dokazna ocena – posredni dokazi

Zveza: ZKP člen 18, 18/2, 83, 227, 227/8, 257, 266, 266/3, 371, 371/1-8.URS člen 29, 29-4.

JEDRO:

Če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.

Merilo za dovoljenost dokaza ni okoliščina, ali je ta dokaz v breme ali v korist obdolženca, temveč način, kako je dokaz pridobljen, oziroma ali gre za dokaz, pridobljen v skladu z določbami ZKP (torej s svobodno voljo obdolženca).

IZREK:

Pritožba zagovornika obtoženega I.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženca oprosti plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, nastalih v tem delu postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.3.2004 spoznalo I.P. za krivega storitve treh kaznivih dejanj umora po 1. točki 2. odstavka 127. člena KZ, obtoženega I.M. pa storitve pomoči pri treh kaznivih dejanjih umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obtoženemu I.P. je za vsako izmed dejanj umora določilo kazen 30 let zapora in mu po načelu absorpcije izreklo enotno kazen 30 let zapora. Obtoženemu I.M. pa je določilo za vsako kaznivo dejanje pomoči kazen 2 leti zapora ter mu po načelu asperacije izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Obema obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v priporu, obtoženemu I.P. od dne 17.10.2002 od 13.45 ure dalje, obtoženemu I.M. pa od dne 17.10.2002 od 13.08 ure do 19.10.2002 do 19.40 ure. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obtoženega I.P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP je obtoženca oprostilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se je pritožil zagovornik obtoženega I.P. (pritožba z dne 20.4.2006 ter dodatka k pritožbi z dne 24.4. in 3.5.2006). Uveljavlja razloge, navedene v 1. in 3. točki 370. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo skladno s 1. odstavkom 388. člena in v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP pošlje višjemu sodišču v novo sojenje in odločitev, vendar pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec. v odgovoru na pritožbo, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, meni, da pritožba ni utemeljena. Dejansko stanje je namreč pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa napisana konsistentno, v logičnem zaporedju nizanja dokazov o odločilnih dejstvih in indicih, ki potrjujejo pravilnost sklepanja o odločilnih dejstvih. Slednje se nanaša predvsem na tisti del sodbe, kjer sodišče ugotavlja čas storitve kaznivih dejanj in izključitev možnosti, da bi katerakoli druga, v pritožbi omenjena oseba lahko bila storilec. Kot docela neutemeljene vrhovna državna tožilka zavrača trditve pritožbe, da postavitev izvedenke prof. dr. V.B. ne ustreza zahtevnosti naloge, saj meni, da sodišče trenutno nima na razpolago bolj kompetentne osebe, kar je v sodbi tudi primerno obrazloženo. Velika verjetnost, da gre za isto osebo oziroma, da je posneti voznik zelo verjetno obtoženi P., pomeni zelo visok dokazni standard, ki poleg ostalih dokazov ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je storilec kaznivih dejanj prav P. Tezo, ki jo pritožba podaja v dodatku in na podlagi katere terja izvajanje novih dokazov zaradi preverjanja le-te, ni sprejemljiva in jo zavrača. Teza temelji na neki laični predpostavki in oceni o "rdeči istrski zemlji" ter povezavi tega, povsem nedokazljivega dejstva z domnevnim bivanjem dveh znanih storilcev kaznivih dejanj na nekem naslovu. Pritožnik ne le, da ponovno izhaja iz izhodišča, da je možno dokazati kakršnokoli tezo z navajanjem konstruktov, ampak je spregledal, da se je A.Š. izkazal pri najemodajalcu avta z osebno izkaznico. Pritožba sama ugotavlja, da gre za osebo, ki je na enak način ravnala že večkrat in ga zaradi podobnih goljufij iščejo številne leasing družbe, zato ni razloga, da bi dvomili, da tudi v omenjenem primeru ni ravno tako. Sodišče druge stopnje je tudi v ponovljenem sojenju prepričljivo in argumentirano presodilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse pravno relevantne dokaze in da z neizvedbo predlaganih ni bila prekršena pravica obtoženca do obrambe. To velja predvsem za zapisnik o poligrafskem testiranju I.P. in V.P., zaslišanju hrvaškega patologa in postavitvi novega izvedenca antropologa. Ker je sodba prepričljiva, pravilna in zakonita, predlaga zavrnitev pritožbe.

Vrhovno sodišče je opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti strank, in sicer obtoženega P., njegovega zagovornika, odvetnika dr. P.Č. in vrhovne državne tožilke A.M., spec. Na seji je zagovornik po podanem poročilu o stanju stvari zahteval še branje prevoda zapisnika o poligrafskem testiranju V.P. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in na podlagi 3. odstavka 378. člena uradni zaznamek o poligrafskem testiranju V.P. prebralo.

Pritožba zagovornika (skupaj z obema dopolnitvama) ni utemeljena.

Kot izhaja iz vsebine pritožbe, zagovornik v prvi vrsti izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, dvomi v strokovnost izvedenskega mnenja izvedenke antropološke stroke dr. V.B. ter v zvezi s tem graja zavrnitev predlaganih dokazov.

Vloga pritožbenega sodišča je kontrolna, kar pomeni, da pritožbeno sodišče kontrolira metodo, s katero sta sodišči prve in druge stopnje prišli do svojih zaključkov in v kontroli argumentov, s katerimi sta te zaključke obrazložili. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno tedaj, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje za uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Takšna ocena bo morala biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, torej ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva. V teh primerih bo obsodilno sodbo izdalo le tedaj, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Pritožbeno sodišče bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo pa bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). V konkretni kazenski zadevi sodišče ni razpolagalo z dokazi, ki bi obtoženega P. neposredno obremenjevali, saj obtožencu ni bila zasežena pištola, s katero je bilo dejanje storjeno, na kraju dejanja niso bile najdene prstne sledi ali kakršnekoli druge biološke sledi, ki bi ga obremenjevale, nihče pa obtoženca pri dejanju tudi ni videl (žrtve - oškodovanci so mrtvi, neposrednih prič dejanja ni bilo). Glede na navedeno je sodišče o tem, da je obtoženec storil obravnavana kazniva dejanja, sklepalo na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, s presojo katerih je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, zaključilo, da je obtoženi P. storilec očitanih mu kaznivih dejanj. V pritožbi navedeni pomisleki pa zanesljivosti zaključkov nižjih sodišč v ničemer ne omajajo.

Zagovornik v pritožbi ponovno poudarja, da je po njegovi oceni datum smrti članov družine R. sporen, pri čemer se sklicuje na izpovedbe prič S.S. in J.Ž., ki sta navedli, da sta se s pokojniki pogovarjali tudi po ugotovljenem datumu smrti, to je 15. ali celo 16.8.2002 ter predvsem na mnenje specialista patološke anatomije stalnega sodnega izvedenca dr. I.K., ki je neposredno po najdbi trupel zapisal, da je od časa smrti do najdbe trupel preteklo 48 do 72 ur.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in obširnih razlogov v izpodbijani sodbi, sta se nižji sodišči pri presoji časa smrti oprli predvsem na naslednje posredne dokaze: izpovedbi kot prič zaslišanih P.B. in J.L., ki sta večkrat zaslišana pred sodiščem in tudi policistom nekaj dni po dejanju povedala, da sta popolnoma prepričana, da sta videla družino R. zadnjič dne 14.8.2002 v večernih urah, ko se je R., še posebej V., mudilo nazaj v njihovo počitniško stanovanje, ker sta pričakovala sina, na ugotovljeno dejstvo, da je obtoženi P. dne 15.8.2002 razpolagal s telefonom E., s katerim je še dan pred tem telefoniral pokojni G.R. (zadnji telefonski klic je bil opravljen 14.8.2002 ob 17.50, ko je bila vzpostavljena telefonska zveza z P., ki je tedaj uporabljal telefon D.B., na dejstvo, da po 14.8.2002 na nobenem izmed telefonov, ki so jih pred tem uporabljali člani družine R., ni bilo več telefonskih komunikacij; nadalje na izid preizkusa moške ure znamke O., ki je bila ob ogledu najdena na nočni omarici v stanovanju R. in iz katerega izhaja, da jo je odložil G.R. z roke dne 14.8.2002 ob 18.45 uri, saj je ob preizkusu navitja ure bilo ugotovljeno, da čas navitja znaša 39,45 ur; na dejstvo, da je v poštnem nabiralniku R. bilo najdenih 30 hrvaških kun, to je znesek, ki ga je dne 14.8.2002 R. vrnil K.G. (denar se je skupaj z listkom nahajal v nabiralniku - fotografija št. 22 na listu 1138, opis fotografij na listu 1129) ter slednjič na izvedensko mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke dr. J.B., ki je kot najverjetnejši datum smrti opredelil časovno razdobje med 15. in 16.8.2002, saj natančnega datuma zaradi pomanjkanja gradiva ni mogel določiti. Res je, da so določene priče, med katerimi sta bili tudi S.S. in J.Ž., na kateri opozarja zagovornik v pritožbi, zatrjevale, da so R. videle tudi kasneje (S.S. celo 16.8.2002 okrog 14. ure), vendar pa sta sodišči, ki sta sicer izpovedbe prič ocenili za verodostojne in prepričljive, presodili, da so se priče glede datuma, ko so zadnjič kontaktirale s člani družine R., očitno zmotile. Svoje zaključke glede tega je višje sodišče v izpodbijani sodbi obširno in logično obrazložilo oziroma natančno navedlo, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih šteje, da gre za pomoto. Pri tem se je oprlo tudi na izpovedbi prič Z.S. in M.F., ki sta že v soboto, dne 17.8.2002 zaznali močan vonj po gnitju, česar kolikor bi smrt nastopila kasneje, kot ugotavlja sodišče, gotovo ne bi mogli ob upoštevanju dejstva, da so se trupla nahajala v stanovanju, iz katerega je vonj lahko uhajal le skozi 20 do 25 cm široko režo delno odprtih drsnih balkonskih vrat, pri čemer je bila ta odprtina z notranje strani do 50 cm do tal zakrita tudi z zastorom, zidana balkonska ograja pa je še dodatno predstavljala oviro zaznavi vonja (sodba višjega sodišča na strani 17).

Res je tudi, da je sodni izvedenec I.K. menil, da je od časa smrti do najdbe trupel preteklo 48 do 72 ur, kar bi pomenilo, da so bili R. umorjeni 17. ali kvečjemu 16. avgusta 2002, torej v dneh, za katera ima obtoženi P., kot to uveljavlja zagovornik v pritožbi, nesporni alibi. Sodišče zaključkov izvedenca ni sprejelo, saj je ocenilo, da gre le za okvirni čas nastopa smrti, poleg tega pa so kasneje izvedeni dokazi pokazali, da se na tako okvirno ugotovitev izvedenca ni mogoče opreti.

Po presoji pritožbenih navedb in podatkov spisa ter zaključkov sodišča v izpodbijani sodbi Vrhovno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje glede časa smrti članov družine R. nima pomislekov. Sodišče se je lahko, kot je bilo že povedano, oprlo na izpovedbe prič, to je zakoncev B., pri čemer ni nepomembna navedba J.L., dana policistom, ki je kasneje ni nikdar preklicala, da ji je G.R. tistega dne, ko so se srečali (po njenih navedbah 14.8.) potožil, da je imel tega dne več telefonskih pogovorov in da je večkrat omenjal nekakšen faks, vendar ni razumela, ali je faks dobil ali ga mora poslati. Sodišče je na podlagi podatkov v spisu (izpovedb prič in ugotovljenega prometa na telefonih, ki so jih uporabljali pokojniki) ugotovilo, da je imel G.R. zadnje telefonske kontakte s sodelavci oziroma poslovnimi partnerji dne 14.8.2002, in sicer, ko je po telefonu govoril s T.G. ter M.G. (zadnji klic na telefon last G.R., gre za telefon E., je bil klic obtoženega P. iz B. telefona). Za tem telefonske komunikacije na telefonih, s katerimi je razpolagal G.R., ni več bilo. Glede na to, da je 15.8. praznik (Marijino vnebovzetje) je jasno, da tega dne R. ni mogel imeti poslovnih kontaktov, dne 16.8. pa sta poskušala z njim stopiti v telefonski stik tako T.G., kakor M.G., vendar jima to ni uspelo. Tudi glede na navedeno sta tako nižji sodišči lahko upravičeno sklepali, da se J.L. pri navedbi datuma ni zmotila, saj kasnejših poslovnih kontaktov (po 14.8.), kar je bilo ugotovljeno v postopku, G.R. ni več imel. Predvsem pa zaključek nižjih sodišč glede datuma smrti ne temelji le na personalnih dokazih, temveč predvsem, kot je bilo že povedano, na številnih posrednih materialnih dokazih, ki tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča tvorijo zaključen krog indicev, potrebnih za ugotovitev, da je čas smrti družine R. noč iz 14. na 15.8.2002.

V zvezi z ugotavljanjem časa smrti družine R. je zagovornik sicer na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (27.3.2006) v ponovljenem sojenju prvič predlagal neposredno zaslišanje izvedenca I.K. s pojasnilom, da gre za izvedenca patologa, ki je prvi prišel na kraj dejanja in torej trupla videl.

Sodišče druge stopnje je izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem tega izvedenca zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za okvirno določitev časa smrti ter da dr. K. ni razpolagal s podatki, ki bi omogočali natančnejšo določitev časa smrti, poleg tega pa so kasneje izvedeni dokazi pokazali, da se na okvirno ugotovitev izvedenca ni mogoče opreti (stran 19 sodbe pritožbenega sodišča).

S takšnim ravnanjem pa po mnenju zagovornika sodišče ne samo, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, temveč je tudi absolutno bistveno kršilo kazenski postopek.

Očitki zagovornika v pritožbi niso utemeljeni. Kot je bilo že pojasnjeno, Vrhovno sodišče ne dvomi v s strani nižjih sodišč ugotovljen čas smrti ter v zvezi s tem tudi v presojo sodišč glede navedb patologa. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca K., pa tudi ni absolutno bistveno kršilo določb kazenskega postopka.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je preiskovalni sodnik pritegnil k zadevi zaradi ugotovitve načina in vzroka smrti članov družine R. sodnega izvedenca I.K., ki je opravil zunanji in notranji pregled trupel (obdukcijo) in izdelal mnenje o zastavljenih vprašanjih, hkrati pa je podal še oceno o času smrti. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje v soglasju s strankami prebralo in ga ocenilo glede ugotovljenega števila strelnih poškodb ter vzroka smrti pokojnikov, kot popolnega in prepričljivega, še posebej, ker so ugotovitve tega izvedenca v skladu z ugotovitvami izvedenca Inštituta za sodno medicino A.Š., ki je opravil reobdukcijo po odredbi dežurnega preiskovalnega sodnika v Ljubljani. Takšni presoji sodišča prve stopnje pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker je izvedenec poleg odgovorov na zastavljena vprašanja podal še oceno, da je od smrti pa do najdbe trupel (19.8.) minilo od 48 do 72 ur (kar bi pomenilo, da je smrt nastopila 16. ali 17.8.2002) je sodišče presojalo tudi to ugotovitev in jo ocenilo kot pavšalno oziroma ne dovolj zanesljivo. Izvedenec namreč ni razpolagal z natančnejšimi podatki glede temperature za vsako uro dneva, iz izvida pa tudi ni razvidno, da bi tehtal ali meril ličinke, kar so bili tudi razlogi, da izvedenec dr. B., ki ga je sodišče pritegnilo k zadevi ravno zaradi ugotovitve natančnega datuma smrti, tej zahtevi ni mogel povsem zadostiti, zaradi česar je sodišče o času nastopa smrti sklepalo na podlagi celovite presoje glede tega dejanskega vprašanja pravno relevantnih dokazov.

Sodišče je torej dokaz izvedlo (z branjem) in ga logično in prepričljivo ocenilo. Dokazni predlog zagovornika, podan šele v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje, pa glede na navedeno ne pomeni predloga za izvedbo novega dokaza, temveč le ponovitev istega dokaza, to pot ne z branjem, temveč z neposrednim zaslišanjem. Gre torej za predlog za drugačno izvedbo dokaza in ne za nov dokaz. Če je bil dokaz po pravilih ZKP že izveden, sodišče seveda ne more kršiti obdolžencu pravice do obrambe, s tem, ko tega dokaza ne izvede na drugačen način. Obramba je namreč imela med postopkom možnost zahtevati neposredno zaslišanje pred branjem, pa tega ni storila. Grajanje ravnanja pritožbenega sodišča, ko dokaza ni izvedlo, pa pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi s tem pa zagovornik ne more biti uspešen, saj bi tudi v primeru, če bi izvedenec svojo pisno trditev o nastopu časa smrti potrdil, navedeno ne bi vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje.

Nadalje zagovornik v pritožbi izraža dvom v ugotovitve sodišča, da je obtoženi P. storilec obravnavanih kaznivih dejanj. Izstreljenih je bilo namreč zelo malo krogel za umor treh ljudi, kar dokazuje evidentno visoko profesionalnost in hladnokrvnost storilca. Nemogoče si je po mnenju zagovornika predstavljati tudi, da bi nevrotični mladenič, kot je P., ki je bil silno navezan na svojo mater, lahko gledajoč jo v oči večkrat hladnokrvno ustrelil. Evidentno je bil storilec nekdo drug. Zagovornik dvomi v strokovnost sodne izvedenke dr. V.B. ter v zvezi z izraženimi dvomi graja zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca antropologa, nadalje zavrnitev branja zapisnika o poligrafskem testiranju za obtoženega P. in obtoženčevega strica V.P. Meni tudi, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja zaslišati še N.R. (ki bi potrdila, da je bil V.P. v kritičnem času brez avtomobila, povedala pa bi tudi o tem, kaj je priči navedla P. prijateljica N.T., ki naj bi med drugim izjavila "da je V. zadnja umrla in da bo vse dedoval V." ter "hvala bogu, da so jih sežgali, nekaj so pri obdukciji izpustili". V pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje zagovornik predlaga še izvedbo novih dokazov, to je zaslišanje A.L. ter pribavo videoposnetkov voženj avtomobila znamke R., ki naj bi ga najel A.Š., čez Cestninsko postajo V. v kritičnem času. Dokazna predloga je obrazložil s tem, da je bila v avtomobilu ob vrnitvi najdena rdeča zemlja, A.Š. pa avtomobila ni potreboval, saj je posedoval rdečo A., pri najemu avtomobila pa je navedel, da stanuje na naslovu D. ulica, L., to pa je naslov, na katerem stanujeta H.O. in S.P., oba v kazenskih postopkih zaradi hudih umorov.

Tudi glede tega odločilnega dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči z vso gotovostjo ugotovili indice, pomembne za presojo, hkrati pa pri operaciji konkretnega indičnega sklepanja nista zagrešili napak, ki bi se nanašale na pravila izkušenj in logičnega sklepanja, ki predstavljajo povezavo med indici in pravno pomembnimi dejstvi, oziroma da je podana dokazna veriga, na podlagi katere je sodišče lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da je obtoženi P. storil obravnavana kazniva dejanja. Svojo odločitev pa je sodišče v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče pri presoji tega materialnopravno pomembnega dejstva oprlo predvsem na naslednje posredne dokaze: analitično informacijo o poti že omenjenega telefona E., last G.R., ugotovljeno dejstvo, da je obtoženi I.P. dne 15.8.2002 uporabljal avtomobil P., s katerim se glede na izpovedbe prič dotlej ni vozil, na ugotovljeno dejstvo, da je od tega datuma naprej nosil tudi zelo dragoceno uro, last G.R., da je 15.8. P. razpolagal z večjo vsoto denarja, čeprav ga pred tem ni imel in si je znesek 10.000 SIT dne 13.8. sposodil od M.D. za pot na Hrvaško (list. št. 1766), na zagovor soobtoženega M., izpovedbe kot prič zaslišanih A.K., D.P., N.G. in M.D., materialne dokaze, kot so zaseženi dušilec zvoka, najdene tulce na kraju kaznivega dejanja ter v bližini lovske preže na T. ter v zvezi s tem na obe balistični mnenji hrvaškega centra za kriminalistična izvedenstva in na izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada iz Wiesbadna, računalniške fotografije obtoženčevega vozila na vstopu in izstopu s Cestninske postaje V. 14. in 15.8.2002, na izpovedbo kot priče zaslišane M.F., na fotorobot, ki je bil izdelan na policijski postaji na podlagi njenega opisa ter na izvedensko mnenje izvedenke antropološke stroke dr. V.B. Sodišče je nadalje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, presojalo tudi zagovor obtoženca ter motiv za storitev kaznivih dejanj. Za vsak indic posebej je obširno obrazložilo, zakaj ga šteje za dokazanega, vse ugotovljene indice pa je medsebojno tudi logično povezalo, tako da se Vrhovno sodišče tem zaključkom izpodbijane sodbe, kot je bilo že povedano, v celoti pridružuje.

Pritožnik sicer oporeka ugotovitvi nekaterih pravno relevantnih dejstev (in s tem tudi krivdoreku), predvsem s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejstva, da se je v vozilu Š. dne 14. in 15.8.2002 na Cestninski postaji V. nahajal obtoženi I.P., s tem, da oporeka strokovnosti izvedenke dr. B. Zagovornik opozarja na okoliščino, da izvedensko mnenje ne vsebuje nobenih ustreznih meritev in ga kot takega sploh ni mogoče preizkusiti, meni, da same fotografije, kjer je slabo viden le spodnji del obraza in vrat voznika, predstavljajo premalo gradiva za izvedensko mnenje, še manj pa za zaključek, da je podana velika verjetnost, da je bil v dneh 14. in 15.8. na Cestninski postaji V. v avtomobilu obtoženi P., še toliko bolj, ker si je izvedenka v mnenju z nadaljnjimi navedbami, da je podana tudi verjetnost, da fotorobot ustrezno predstavlja neznanega voznika na cestninski postaji, prišla v nasprotje. M.F. je namreč videla osebo, ki jo je po njenem opisu narisal risar policijske postaje, v noči iz petka na soboto in ne iz srede na četrtek (to se pravi iz 16. na 17.8.). Nadalje zagovornik opozarja še na zagovor obtoženega M., ki je dvakrat zaslišan pred sodiščem izpovedal, da se je nazadnje pogovarjal s P. dne 14.8.2002 nekaj pred 21.00 uro v L., kar pomeni, da P. ni mogel biti istega dne ob 19.43 uri na Cestninski postaji V. Ob takem položaju in ob takem izvedenskem mnenju bi moralo drugostopenjsko sodišče ugoditi predlogu obrambe in postaviti novega izvedenca antropološke stroke, kot ga je z imenom in priimkom predlagal v dokaznem predlogu z dne 27.3.2006 (dr. J.B., zaposlen na Forenzičnem inštitutu nizozemskega Ministrstva za pravosodje v Haagu).

Sodišče je o obstoju izpodbijanega dejstva (da je bil v osebnem avtomobilu Š. dne 14.8. ob 19.43 uri ter dne 15.8. ob 8.47 uri, ko se je peljal v nasprotni smeri obtoženi I.P.), sklepalo na podlagi naslednjih posrednih dokazov: zagovora soobtoženega (sedaj obsojenega) I. M., izpovedb kot prič zaslišanih D.B., N.G., na glavni obravnavi zaslišane M.F., na podlagi fotografij s Cestninske postaje V., na katerih je jasno razvidno, da se je moška oseba peljala čez Cestninsko postajo V. v avtomobilu, ki ga je v tistih mesecih uporabljal obtoženi P., nadalje na podlagi dejstva, da je imel obtoženi P. v posesti dne 15.8.2002 mobitel, iz katerega je še dan pred tem (14.8.) klical G.R. iz Hrvaške, dejstva, da je tega dne (15.8.) razpolagal z večjo vsoto denarja, ki ga pred tem ni imel ter na podlagi dokaza, ki je bil izveden v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje, to je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke dr. B.

Izvedenka antropološke stroke je za izdelavo mnenja uporabila dodatno povečane barvne fotografije obtoženca iz njegovega potnega lista, izdanega 19.6.2002 in povečane barvne fotografije, ki so jih posneli hrvaški varnostni organi 21.8.2002 na Policijski postaji R. ter tehnično izboljšane posnetke s Cestninske postaje V. z dne 14. in 15.8.2002 za vozilo Š. (strokovnjaki Centra za forenzične preiskave Ministrstva za notranje zadeve so presneli posnetke z disket na računalniški disk, posnetke, kjer je položaj osebnega vozila Š. najbližji, so obdelali v programu za grafično obdelavo digitalnih posnetkov, pri čemer so uporabili orodje za popravljanje nivoja osvetlitve, s čemer so delno zmanjšali kompresijski efekt, povečali pa so tudi ločljivost). Ob primerjavi tistih morfoloških značilnosti obtoženca, ki so razpoznavne in primerljive na vseh posnetkih (s cestninske postaje in priloženih doprsnih fotografij obtoženca) je izvedenka ugotovila, da je podana velika verjetnost, da gre za isto osebo, oziroma da predstavlja voznik, posnet na Cestninski postaji V. zelo verjetno P. Značilnosti, ki se skladajo in so tipološko enake so razpoznavna velika višina vratu z močno izraženima lateralnima mišicama obračalkama glave, dobro razvidno Adamovo jabolko, srednje strma lega obeh krakov spodnje čeljustnice z nakazano oglatim, nekoliko izstopajočim obradkom in močna odstoječnost uhljev. Gre za individualno karakteristične značilnosti, ki so v celem kompleksu jasno izražene in redko zastopane. Upoštevala je namreč predvsem kompleksno podobnost ter povezavo vseh teh poudarjenih znakov, pri čemer je verjetnost, da gre za isto osebo, podkrepljena tudi z ugotovitvijo, da na fotografijah ni zasledila bistvenih morfoloških razlik med analiziranima osebama. Na teh navedbah iz pisnega mnenja je vztrajala tudi kasneje zaslišana na obravnavi. Nadalje pa je izvedenka odgovorila še na naslednje zastavljeno vprašanje, in sicer, da je podana verjetnost, da oseba, prikazana na fotorobotu (izdelanem po pripovedovanju priče M.F. na Policijski postaji R.) ustrezno predstavlja neznanega voznika, posnetega na Cestninski postaji V. Skupne fenotipske lastnosti, izražene na fotorobotu in pri neznanem vozniku, so namreč velika višina vratu, močno izraženo Adamovo jabolko in nakazana odstoječnost uhljev. Pri primerjavi fenotipskih lastnosti obtoženega P. (njegove doprsne fotografije) s fotorobotom pa je opozorila še na odmaknjenost narastišča las na čelu ter na malo podaljšano zatilje.

Sodišče je mnenje izvedenke ocenilo kot prepričljivo in strokovno. Zagovornikovih pomislekov ni sprejelo, saj je izvedenka upoštevala samo tiste lastnosti, ki so v danih možnostih vidne in označene, poleg tega pa ob ugotovljeni kompleksnosti vseh značilnosti ni verjetno, da bi šlo lahko za naključje. Pri tem je še poudarilo, da je imela izvedenka na razpolago le slikovni material in z drugimi podatki spisa ni razpolagala, saj ji ta ni bil posredovan ter je tako povsem izključena možnost, da bi bila pri njeni oceni lahko prisotna tudi subjektivna nota, izvirajoča iz ostalih podatkov kazenskega spisa. Nadalje je pri oceni tega dokaza (mnenja izvedenke antropološke stroke) opozorilo še na dejstvo, da je P. službeni sodelavec M.G. v razgovoru na policiji dejal, da ga fotorobotov profil spominja na obtoženega P., pa tudi brada, lasje in podbradek (list. št. 750 spisa) ter na izpovedbo M.F., po katere opisu je bil fotorobot izdelan, na glavni obravnavi, kjer je priča obtoženega P. spoznala kot osebo, katere opis je podala tedaj, ko je bil izdelan fotorobot. Glede na navedeno je sodišče sklenilo, da so zaključki izvedenke zanesljivi, še toliko bolj, ker so podprti tudi z ostalimi posrednimi dokazi, kar vse izključuje možnost, da bi se v osebnem avtomobilu, posnetem na Cestninski postaji V. 14. in 15.8.2002 lahko nahajal kdo drug. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče dokazni predlog zagovornika za postavitev novega izvedenca antropološke stroke zavrnilo.

Te zaključke pa, kot rečeno, izpodbija zagovornik v pritožbi.

Ne glede na to, da sodišče postavi izvedenca tedaj, ko je za ugotovitev določenega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (člen 248 ZKP) in da ta poda mnenje na podlagi pravil znanosti, stroke in posebnih izkušenj, sodišče na mnenje izvedenca ni vezano. Mnenja, ki s stališči pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo, oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, bo tak dokaz ponovilo z istimi ali z drugimi izvedenci (člen 257 ZKP). Mnenje mora biti torej obrazloženo z logičnimi in racionalnimi argumenti tako, da bi ga stranke in sodišče - laiki lahko razumeli. Temeljiti mora na znanstvenih spoznanjih in metodah, pri čemer pa sodišče ne dvomi v izvedenčeve strokovne premise, oziroma izvedenec sodišču ni dolžan pojasnjevati celotne verige znanstvene dokumentacije (literature), ki jo je pri svojem delu uporabil.

V konkretni kazenski zadevi je izvedenka pojasnila, da je izdelala mnenje na podlagi rezultatov tipomorfoloških analiz fenotipa obtoženega P. in da druge metode ni, oziroma drugače sploh ne bi mogla izdelati mnenja in odgovoriti na zastavljena vprašanja. Svoje ugotovitve je torej podala na podlagi utrjenih spoznanj antropološke vede, zaključke pa je tudi logično argumentirala. Vrhovno sodišče tako ne najde ničesar, kar bi vzbujalo dvom, niti ni v mnenju nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi zahtevale dodatna pojasnila. Pavšalni očitki zagovornika v pritožbi v strokovnost in prepričljivost izvedenke ne vnašajo nikakršnega dvoma. Res je, da morfološke značilnosti s fotografij I.P., kot so dobra obokanost temena glave in slabše izbočeno zatilje, niso razvidne iz posnetka s Cestninske postaje V., razvidne pa so iz njegovih doprsnih fotografij, ki so bile prav tako posredovane izvedenki. Kot izhaja iz mnenja je izvedenka najprej ugotovila morfološke značilnosti obtoženca, razvidne iz doprsnih fotografij, zatem morfološke lastnosti, ki jih je ugotovila na neznani osebi za volanom na Cestninski postaji V. ter oboje med seboj primerjala, mnenje o visoki stopnji verjetnosti, da je na Cestninski postaji V. I.P. pa je podala tedaj, ko je ugotovila na gradivu, ki ga je primerjala, ujemanje več individualno karakterističnih morfoloških značilnosti ter povezavo vseh teh poudarjenih znakov, ki so, kot je bilo že povedano, v celem kompleksu jasno izražene in redko zastopane.

Ne drži pa tudi nadaljnji očitek zagovornika v pritožbi, da je izvedenka prišla s seboj v nasprotje s tem, ko je navedla, da oseba, prikazana na fotorobotu ustrezno predstavlja neznanega voznika, posnetega na Cestninski postaji V., hkrati pa ugotovila, da je voznik, posnet na Cestninski postaji V., obtoženi P., saj je M.F. osebo, po kateri je izdelan fotorobot, videla v noči iz 16. na 17.8.2002, kar je pribeležila tudi v svoj dnevnik. Nižji sodišči sta namreč prepričljivo obrazložili, da je M.F. dogodke opisovala v zamiku dveh dni. Priča je namreč navedla, da so R. prišli v R. 14.8., čeprav je bilo ugotovljeno, da so prišli 12.8., govorila, da naj bi videla storilca v noči iz 16. na 17.8. (oziroma celo 18. do 19.8.), torej čez tri dni, enako kot se to očita tudi obtožencu, ki je po obtožbi tretjo noč po prihodu oškodovancev storil kaznivo dejanje. Res je, na kar opozarja pritožnik, da je M. dvakrat zaslišan pred sodiščem navedel, da sta se z obtoženim P. srečala v L. malo pred 9. uro (pred 21. uro), preden sta se srečala, pa ga je P. poklical po telefonu. Izpodbijana sodba ima tudi glede te okoliščine razloge, ki jih Vrhovno sodišče ocenjuje kot prepričljive in logične. Pri presoji verodostojnosti zagovora obtoženega M. je namreč sodišče ocenilo, da se je glede datuma očitno zmotil, saj se je zmotil tudi glede datuma "žuriranja" v P. (16.8.). Izpisi klicev za telefonsko številko P. namreč potrjujejo, da ga P. ni klical 14.8., kot je to omenjal M. v izpovedbi, ampak 13.8. ob 14.45 uri ter z njim govoril 22 sekund, ob 20.19 uri istega dne pa mu je poslal tudi SMS sporočilo. Gre torej za izjavo obtoženega M., ki jo je bilo mogoče preizkusiti tudi z materialnimi dokazi, to je izpisom klicev po telefonu, ti pa potrjujejo zaključek sodišča, da sta se M. in P. srečala dne 13.8., za "žuriranje" v P. pa je bilo prav tako z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovljeno, da so se z vozilom znamke P. odpeljali v P. M., G., K. in P. v večernih urah dne 15.8.2002.

Glede na vse navedeno je sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca antropološke stroke zavrnilo (ugotovilo je namreč, da niso podani pogoji iz 257. člena ZKP).

Sicer pa samo dejstvo, da je bil nekdo fotografiran na Cestninski postaji V., po mnenju zagovornika še ne pomeni, da je šel ta človek v R., lahko je šel v K., I., P., itd., kar nedvomno drži, vendar pa je v izpodbijani sodbi, kot je bilo že pojasnjeno, obširno, natančno in logično obrazloženo, zakaj je sodišče presodilo, da se je obtoženi P. tedaj odpeljal v R. in storil obravnavana kazniva dejanja.

Po mnenju obrambe bi moralo sodišče in to skladno z več odločbami Vrhovnega sodišča, kot tudi skladno z odločbami Ustavnega sodišča, dopustiti vsak dokaz, ki utegne razbremeniti obtoženca. Tako bi moralo sodišče v obravnavani kazenski zadevi vsekakor prebrati zapisnika o poligrafskem testiranju obtoženega I.P. ter obtoženčevega strica V.P. ter v zvezi s tem zaslišati tudi N.R.

Glede dopustnosti izvedbe dokaza z branjem zapisnika o poligrafskem testiranju v predkazenskem postopku in postavitvi izvedenca poligrafske stroke za obdolženca (osumljenca), je Vrhovno sodišče v tej kazenski zadevi že zavzelo stališče, in sicer je ocenilo, da gre za nezakonit dokaz (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Kp 5/2005 z dne 2.11.2005).

Spoštovanje osebnosti obdolženca in njegovega dostojanstva v kazenskem postopku je ustavno zajamčena pravica in temeljna svoboščina (18., 21., 29. člen Ustave RS in drugi).

V ZKP je varovanje ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljeno v 2. odstavku 18. člena tega zakona, kjer je izrecno določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo teh pravic, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi tega nedovoljenega dokaza. Osmi odstavek 227. člena ZKP določa, da se proti obdolžencu ne smejo uporabljati sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje. Na obdolžencu tudi ni dovoljeno uporabljati zdravniških posegov ali takšnih sredstev, s katerim bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju (3. odstavek 266. člena ZKP).

Namen teh določb je predvsem v zagotovitvi spoštovanja obdolženčeve osebnosti, njegovega dostojanstva, položaja subjekta v postopku, varovanju privilegija zoper samoobtožbo, oziroma v preprečitvi pridobitve izjave od obdolženca, brez njegove svobodne volje. Dokazi, ki so bili pridobljeni v nasprotju z navedenimi določbami, pomenijo absolutno bistveno kršitev določb ZKP, posledično pa tudi kršitev Ustave.

Detektor laži je naprava, ki ji ob pravilni uporabi ni odrekati strokovnosti oziroma relativno visoke stopnje zanesljivosti pri zaznavi povečanih reakcij na določeno testno vprašanje, vendar pa dobljeni rezultati niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP. Poleg zavestnega in kontroliranega (verbalnega) odgovora obdolženca, namreč zaznavajo še celo vrsto reakcij (krvni pritisk, pulz, dihanje - sprememba ritma, amplituda, volumen, izguba osnovne linije ipd.), na katere obdolženec ne more vplivati, oziroma jih naprava beleži neodvisno od njegove volje. Navedeno pa predstavlja gradivo za presojo, ali je oseba na določeno vprašanje lagala ali govorila resnico. Kolikor bi sodišče tak dokaz uporabilo, bi torej tvegalo, da se obdolženec obremeni, ne da bi na to lahko vplival, kar pa je v izrecnem nasprotju z že omenjenimi določbami ZKP (8. odstavek 227. člena in 3. odstavek 266. člena ZKP) ter s 4. alineo 29. člena Ustave RS. Tega ne spremeni okoliščina, da je obdolženec v testiranje privolil. Procesno nevzdržna bi bila situacija, če bi rezultate poligrafskega testiranja uporabljali selektivno, in sicer, da bi v primeru, če bi rezultat takega testiranja obdolženca v postopku obremenil, postal nezakonit dokaz, kolikor pa bi ga razbremenil, bi sodišče smelo tak dokaz uporabiti. Takšna razlaga (da je rezultat poligrafskega testiranja dokaz ob privolitvi obdolženca v testiranje in če je rezultat zanj ugoden) pa bi lahko pripeljala do široke uporabe detektorjev laži, kar bi lahko posledično pomenilo, na eni strani velik pritisk na obdolžence, ki bi menili, da so se "dolžni" podvreči testiranju, saj bo sicer njihov zagovor (če bodo dejanje zanikali), že a priori ocenjen kot neverodostojen, na drugi strani pa bi se odklonitev testiranja s strani obdolženca lahko iz istih razlogov enako odrazila tudi pri presoji sodišča. Merilo za dovoljenost nekega dokaza v skladu s sistemsko razlago ZKP, seveda ne more biti okoliščina, ali je ta dokaz v breme ali v korist obdolženca (torej odvisno od rezultata), temveč predstavlja merilo za to način, kako je dokaz pridobljen, oziroma ali gre za dokaz, pridobljen v skladu z določbami ZKP (torej s svobodno voljo obdolženca) ali ne. Zavrnitev tega dokaza, ki velja za vse postopke in vse obdolžence, tako tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ne pomeni nepoštenega sojenja, saj sojenje skladno z zakonom (tudi pri pridobivanju dokazov) ni le abstraktna in formalistična zahteva, temveč ravno nasprotno, dosledno spoštovanje zakona je za zagotovitev poštenega sojenja najpomembnejše.

Je pa seveda uporaba poligrafa s pisno privolitvijo posameznika dopustna v predkazenskem postopku (3. odstavek 54. člena Zakona o policiji - ZPol), vendar le kot sredstvo, oziroma metoda za izločanje posameznikov iz kroga domnevnih storilcev, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi.

V tem primeru torej ne gre za podatek oziroma indic, ki bi bil pridobljen na nezakonit način, saj poligrafiranje ZPol dopušča. Vendar po določbi 83. člena ZKP sodnik ne sme biti seznanjen z obvestili, ki jih je dal osumljenec v predkazenskem postopku, oziroma preden je bil poučen v smislu 4. odstavka 148. člena ZKP. Uporaba te izjave bi ne glede na vsebino pomenila absolutno bistveno kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena, saj je v tem zakonu izrecno določeno, da se sodna odločba na takšna obvestila ne glede na vsebino ne sme opreti (1. odstavek 83. člena). Prej veljavni ZKP (z začetkom veljave 1.6.1977) je sicer dopuščal izjemo od tega pravila (84. člen tedaj veljavnega zakona). Sodišče je pod pogoji določenimi v tej določbi izjemoma lahko prebralo izločeni zapisnik in obvestila, če je obdolženec to sam zahteval. Te izjeme pa novi ZKP (z začetkom veljave 1.1.1995) ne pozna.

Sodišče je torej ravnalo pravilno in zakonito, ko je dokazne predloge v zvezi s poligrafskim testiranjem oziroma branjem zapisnika o poligrafskem testiranju za osumljenega P. na policijski postaji zavrnilo.

Nekoliko drugačna pa je situacija v primeru, ko je bila po ZPol poligrafsko testirana oseba (posameznik), ki v kazenskem postopku kasneje nastopa kot priča. Enako kot pri poligrafiranju osumljenca sicer ne gre za indic, ki bi bil pridobljen na nezakonit način (saj je poligrafsko testiranje po ZPol dopustno), vendar pa v tem primeru ne gre za uradni zaznamek, za katerega ZKP izrecno določa, da ga je potrebno iz spisa izločiti (kot velja to za izločitev uradnega zaznamka o poligrafskem testiranju za osumljenca s smiselno uporabo določb zakona, ki se nanašajo na njegovo izjavo dano policiji brez pouka po 4. odstavku 148. člena ZKP). Z branjem uradnega zaznamka, sestavljenega v predkazenskem postopku, pa sodišče tudi ne poseže v ustavno pravico priče do privilegija zoper samoobtožbo, kot gre to v primeru obdolženca. Uradni zaznamek o poligrafskem testiranju (bodoče) priče v predkazenskem postopku po ZPol torej ni nedovoljen dokaz, vendar pa tudi ne dokaz, na katerem bi lahko temeljila sodba. Kolikor že policisti v predkazenskem postopku izločijo določeno osebo (sedaj pričo v postopku) iz kroga osumljencev, ne glede na rezultate poligrafskega testiranja, opravljajo z njo razgovore kot z občani in ne kot z osumljenci, ker zbrani dokazi ne kažejo na to, da je storila kaznivo dejanje ki se preiskuje, je namreč uporaba takšnega poligrama v kazenskem postopku, ko je sodišče že presojalo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi nizke upoštevne materialnopravne zveze z zadevo (čeprav sicer po določbah ZKP ni predmet ekskluzije), neprimerna. Rezultat poligrafskega testiranja v predkazenskem postopku bi namreč tudi, če je poligrafiranje opravljeno v optimalnih pogojih, sicer lahko pomenil določeno število šibkih indicev, vendar pa bi se tudi ti lahko razlagali na različne načine, saj so reakcije poligrafirane osebe odvisne tudi od različnih drugih okoliščin (npr. stabilnosti njenega živčnega sistema, reakcija pa bi se lahko pojavila tudi zaradi psihičnega pritiska nanj zaradi stika s policijo in v zvezi s tem z izvedbo poligrafskega testiranja, lahko pa bi poligrafirana oseba odreagirala tudi zaradi tega ker bi bila sicer informirana o določenih podatkih v zvezi s kaznivim dejanjem, pa zaradi kritja osumljenca bodisi zaradi strahu pred njim ali privrženosti, ni hotela povedati resnice, ipd.). Verbalni del poligrafskega preizkusa je namreč po temeljnih značilnostih podoben uradnemu zaznamku oziroma izjavi bodoče priče dani policistom (kar po ZKP ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, na katerega bi se lahko oprla sodba, temveč le določeno informacijo, na podlagi katere se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi), pri čemer pa je pri poligrafskem testiranju še to izjavo potrebno tolmačiti (zakaj je poligrafirana oseba pozitivno odreagirala na določeno vprašanje), kar pa glede na že povedano lahko že samo po sebi pripelje do napačnega sklepanja. Rezultati poligrafskega testiranja so zato tudi v primeru, ko je bila v predkazenskem postopku testirana oseba, ki je bila kasneje zaslišana kot priča, neprimerni.

V obravnavani kazenski zadevi sodišče uradnega zaznamka o poligrafskem testiranju priče V.P. ni izločilo iz spisa. Uradni zaznamek je sestavljen v hrvaškem jeziku. Zagovornik obtoženca je na obravnavi, opravljeni v ponovljenem sojenju pred sodiščem druge stopnje, predlagal branje tega uradnega zaznamka, dokaznemu predlogu pa je priložil tudi uradno overjen prevod dokumenta. Višje sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da so že hrvaški preiskovalni organi rezultate tega poligrafskega testiranja šteli za neuporabne, na podlagi obširne kriminalistične obdelave te priče in njegovega večkrat potrjenega alibija, sicer pa je menilo, da ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na dokazno vrednost poligrafskega testiranja za obtoženega P., veljajo še toliko bolj za procesni položaj priče, kakršnega je v tem kazenskem postopku imel V.P. (drugi odstavek stran 20 sodbe).

Na seji senata Vrhovnega sodišča opravljeni dne 17.7.2006 je zagovornik obtoženca predlagal branje prevoda zapisnika o poligrafskem testiranju V.P., predlogu pa je Vrhovno sodišče na podlagi 3. odstavka 378. člena ZKP ugodilo in uradni zaznamek prebralo.

Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje na obravnavi zavrnilo branje uradnega zaznamka, je kot izhaja iz obrazložitve sodbe, njegovo vsebino presojalo in ocenilo, da je njegova dokazna moč oziroma vrednost nepomembna. Z vsebinsko presojo v izpodbijani sodbi pa se v celoti strinja tudi Vrhovno kot pritožbeno sodišče. Povišana telesna reakcija V.P. na določena vprašanja namreč nikakor ne pomeni podatka, ki bi lahko ekskulpiral obtoženega P., saj so, kot je to pravilno ugotovilo že višje sodišče, navedene podatke (rezultate poligrafskega testiranja za V.P.) že hrvaški preiskovalni organi na podlagi obširne kriminalistične obdelave te priče in njegovega večkrat potrjenega alibija šteli za neuporabne.

Sodišče bi nadalje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja po mnenju pritožnika moralo zaslišati tudi N.R.

Sodišče prve stopnje (stran 38 sodbe) je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje te priče, ki bi povedala o tem, kje in v kakšnih okoliščinah je v kritičnem obdobju videla oziroma ne videla V.P., kakšno je bilo njegovo obnašanje ter opisala vlogo N.Č. in N.T., saj bi iskanje krivde za V.P. nedvomno preseglo okvir obtožbe. Sodišče ugotavlja, da je obramba obtoženega P. sicer na začetku pri prvih obravnavah nakazovala, da naj bi bil storilec umorov obdolženi M., obdolženi I.P. pa je v svojem zagovoru na glavni obravnavi navajal, da naj bi bil storilec V.P., kasneje so se pojavili tudi pomisleki obrambe, da bi lahko šlo za "mafijski obračun", glede na pisanje v članku v časopisu S. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da zagovornik ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti pravne relevantnosti predlaganega dokaza. S takšno obrazložitvijo pa se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče (stran 20 sodbe pritožbenega sodišča). Dejanski in pravni presoji obeh sodišč pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, še posebej ob upoštevanju dejstva, da že iz drugih dokazov v spisu izhaja, da se je N.T. odpeljala iz L.g. z avtomobilom last V.P. dne 15.8. (ob 23.12 uri je prestopila Cestninsko postajo V.) ter se v L.g. vrnila dne 16.8.2002 (ob 17.35 uri je v nasprotni smeri prestopila to cestninsko postajo), ker je dne 16.8. delala. Druge navedbe v dokaznem predlogu, o katerih naj bi priča govorila pred sodiščem, pa so tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča takšne narave, da ne bi mogle vplivati na odločitev oziroma tudi v primeru, če bi priča izpovedala natanko tako, kot je zatrjeval predlagatelj tega dokaza, sodišče v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ne bi prišlo do drugačnega zaključka. Dokazna tema zavrnjenega dokaza je namreč indic o eventualnem motivu (želja po dedovanju), moč tega indica pa ni takšna, da bi bila njegova posledica drugačna dokazna ocena.

V pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljana nova dejstva in dokazi (da bi bila lahko storilca obravnavanih kaznivih dejanj H.O. in S.P. ter v zvezi s tem zaslišanje A.L. ter pribava posnetkov voženj avtomobila R. čez Cestninsko postajo V. v kritičnem času) pa ne pomenijo samostojnega pritožbenega razloga, temveč pomenijo le neuspešno grajanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbe zagovornika namreč ne samo, da v dokaznem gradivu nimajo nikakršne podlage, temveč je krog indicev, ki na stopnji gotovosti utemeljujejo sklepanje, da je obtoženi P. storil obravnavana kazniva dejanja, sklenjen v tolikšni meri, da druge osebe kot morebitne storilce teh kaznivih dejanj izključuje.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno ter da z zavrnitvijo predlaganih dokazov sodišče ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe. Ob preizkusu izpodbijanih sodb na podlagi 383. člena ZKP pa Vrhovno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (368. člen ZKP). Pri preizkusu okoliščin pri odmeri kazni pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te okoliščine pravilno ovrednotene, določene posamezne in izrečena enotna zaporna kazen pa sorazmerne teži očitanih kaznivih dejanj in stopnji obtoženčeve krivde.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje.

Obtoženec je bil sicer spoznan za krivega, vendar pa ga je Vrhovno sodišče glede na izid postopka na podlagi 1. odstavka 28. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka v zvezi z odločanjem o pritožbi pred sodiščem tretje stopnje.