Sodnik kot korektor tožilčevih postopkovnih napak?

Zagotovitev poštenega sojenja v kazenskih postopkih predstavlja dolžnost sodišč, izhajajočo iz temeljne listine Združenih narodov - Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je v tesni povezavi z domnevo nedolžnosti. Premoč organiziranega državnega aparata nad posameznikom, ki postane predmet njenega interesa, je nesorazmerna; brez udejanjenja zgornjih zagotovil bi bila pravna država a priori ogrožena. Zagotoviti najvišji možni obseg pravnega varstva osebi, ki se znajde pod očitkom, zaradi katerega lahko izgubi prostost, predstavlja civilizacijsko zavezo.

Minimalni standard pravic strank

Med temeljnimi določili slovenskega Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki zagotavljajo fair trial po sodobnih mednarodnih standardih, izstopajo:

1. člen: Ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa se izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka.

2. člen: Kazensko sankcijo sme izreči storilcu kaznivega dejanja samo z zakonom ustanovljeno pristojno sodišče v postopku, ki se uvede in izvede po tem zakonu.

16. člen: V kazenskem postopku imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne določa drugače.
 

Ta sklop temeljnih pravic in dolžnosti, ki zavezujejo sodišče, zagotovi tisti minimalen standard pravic strank (predvsem obdolženčevih), pod katerega se sodišče ne sme spustiti na noben način, če želi izpolnjevati mednarodnopravne in lastne ustavne zaveze. Položaj, v katerem bi imela država še dodatno privilegiran položaj na sodiščih, bi porušil občutljivo ravnovesje, ogrozil civilizacijske zapovedi, tehtnico nagnil v škodo obdolženih. Tesna naveza načela poštenosti sojenja z načelom domneve nedolžnosti predstavlja nesporen temelj zaključku o nujnosti poteka kazenskega postopka na način in v smeri popolnega varstva obdolženčevih interesov. Na standard se vežejo še druge temeljne kavtele, najpomembnejša med njimi je vsekakor enakost pred sodiščem.
 

Medsebojni učinek zgornjih kavtel zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Obsodba je ultima ratio, kadar je ugotovljena kot nesporna, po standardu prepričanosti. Za zakonitost kazenske sankcije je torej nujno zagotoviti obdolžencu maksimalno ugodno postopanje. Kazenski postopek mora potekati po določbah ZKP (ne drugače), položaj strank mora biti enakopraven, nikakor ne nagnjen v korist Državnega tožilstva. Sodišča morajo v dvomu ne le oprostiti, temveč so v dvomu dolžna tudi odločati o vsakem procesnem položaju; kadar obstaja dvom, je potrebna prilagoditev izvajanja procesnih dejanj zaščiti obdolženega.

Ponovitev "dokazovanja" - primer iz zgodovine

Nujna je torej senzibilna obzirnost pri vodenju postopka, da tudi hipotetično ne bi omogočili pristranskosti do procesnih interesov Državnega tožilstva. Že najmanjši odklon v zadevno smer bi kontaminiral celoten postopek in narekoval razveljavitev najkasneje na instanci. Kaj šele, da bi instanca smela pomisliti na razveljavitev sodbe zaradi omogočanja korekcije očitka, ki ga državni tožilec, zaradi subjektivne nepozornosti, ni zaznal med postopkom. Postopanje višjega sodišča z namenom omogočiti tako korekcijo, da bi se lahko doseglo obsodbo, bi predstavljalo ne le odklon znotraj akuzatornosti, temveč neposredno uvajanje inkvizicije v izvirni obliki t. i. škofovske inkvizicije ...

Nadaljevanje članka: Zvjezdan Radonjić: Sodnik kot korektor tožilčevih postopkovnih napak?, ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2019