Trpinčenje na delovnem mestu - odgovornost za škodo - protipravnost - krivda

Odločba: VSRS Sklep VIII Ips 85/2019

Oddelek: Delovno-socialni oddelek

Datum seje senata: 12.05.2020

Senat: mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Samo Puppis, Borut Vukovič

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: trpinčenje na delovnem mestu - odgovornost za škodo - protipravnost - krivda

Zveza: ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47. OZ člen 147

JEDRO:

Trpinčenje na delovnem mestu je lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.

Za opredelitev nekega dejanja za trpinčenje ni pomembno, v kakšnem odnosu nadrejenosti ali podrejenosti sta izvajalec in žrtev.

Glede na opredelitev njegove obveznosti iz 47. člena ZDR-1 delodajalec za škodo, ki je nastala zaradi trpinčenja, lahko odgovarja na dveh podlagah. Njegova odgovornost bo krivdna, če je vedel za trpinčenje, pa ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev oziroma ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delodajalec ne ve za trpinčenje, pa njegova odgovornost za škodo, ki je nastala v posledici trpinčenja (ki ga je izvajal njen delavec), temelji na prvem odstavku 147. člena OZ.

V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca. Za povzročitelja zadošča, da je njegova ravnanja mogoče opredeliti kot ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva in ni pomembno, ali se je zavedal protipravnosti ravnanj in s kakšno obliko krivde je ravnal.

Vodja, ki je odgovoren za delovanje določenega področja, mora biti pripravljen tudi na kritiko, čeprav krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani. Bistveno je, ali je kritika presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva, s čimer pa se sodišči nista ukvarjali.

Direktor je odgovoren za pravilno delovanje posameznih služb in poslovanje, zato je upravičen postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu. Upravičen je kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra. Dovoljene so izjave tudi v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive.

IZREK:

Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu II. točke izreka (v zvezi s III., IV. a in VII. a točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v III., IV. a in VII. a točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnici izplača presežne ure v vrednosti 237,28 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 (III. točka izreka), iz naslova trpinčenja na delovnem mestu odškodnino za premoženjsko škodo v višini razlik v plači za mesece februar 2014 do julij 2014 (IV. a točka izreka) in iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 7.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (VII. a točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (I., II., IV. b, V., VI., VII. b točka izreka). Presodilo je, da so ravnanja stranskega intervenienta, tedanjega direktorja toženke A. A., v zvezi s predhodno izterjavo, predložitvijo izvršilnih predlogov, izvršbami na nepremičnine, priglašanjem izvršilnih stroškov in kritiziranjem izvršilnih predlogov, predstavljala trpinčenje na delovnem mestu. Za trpinčenje na delovnem mestu je štelo tudi omenjanje možnosti kazenske ovadbe zoper tožnico, ko je bila ta v bolniškem staležu, in sicer ker je direktor to omenil več osebam kot napovedani povračilni ukrep.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (v točki I, prvi in drugi alineji V. točke in VIII. točki izreka). V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbi toženke in stranskega intervenienta zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (III., IV., tretji alineji V., VII. in IX. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). S sklepom o popravi je popravilo svojo odločitev v delu o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanja direktorja A. A. pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, ter je zavrnilo vse pritožbene očitke toženke in stranskega intervenienta.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 171/2019 in VIII DoR 174/2019 z dne 5. 9. 2019 na predlog toženke in stranskega intervenienta dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede obrazloženosti odločitve;

- ali je presoja sodišča o trpinčenju na delovnem mestu in o višini odškodnine glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna;

- ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obstoju elementov trpinčenja na delovnem mestu, o obstoju škode ter o vzročni zvezi med tožbeno zatrjevanimi dejanji in zatrjevano škodo;

- in ali je materialno pravo glede odločitve o plačilu presežka ur pravilno uporabljeno.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje in sklep o popravi te sodbe sta revizijo vložila toženka in stranski intervenient.

5. Toženka navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker tožnica ni specificirala, kdaj in kako pogosto naj bi se pojavljala posamezna dejanja trpinčenja. Glede na to, da naj bi bila izkazana le posamezna dejanja trpinčenja in še ta le enkrat ali največ trikrat, ta ne morejo predstavljati trpinčenja. A. A. je bil kot direktor dolžan opozoriti zaposlene na nepravilnosti; opozarjal je vse zaposlene in ne le tožnice; vsa njegova navodila so bila zakonita in v vlogi izvajanja njegovih zakonitih pooblastil pri vodenju toženke. Nanašala so se izključno na delo in niso posegala na osebno sfero. Zato na strani toženke ni podanih elementov protipravnega ravnanja, kar v celoti zadošča za ugotovitev, da njene odškodninske odgovornosti ni. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Nadalje sodišču prve stopnje očita neskrbno presojo izvedenih dokazov, tako glede elementov trpinčenja kot glede obstoja škode in vzročne zveze. Poudarja, da zaradi tožničine odsotnosti in odsotnosti direktorja obdobje, ko sta bila istočasno na delu, ne omogoča zaključka o ponavljajočih se ravnanjih. Ravnanja, ki jih je ugotovilo sodišče, so enkratna, poleg tega pa A. A. tožnici sploh ni bil neposredno nadrejen. Dogodkov, ki so se zgodili samo enkrat, ni mogoče šteti za trpinčenje, kakor tudi ne izjav, ki naj bi jih A. A. v zvezi s tožnico dal drugim osebam in ne tožnici. Toženka poudarja, da je vsa posamezna dejanja tožnica le subjektivno dojemala kot trpinčenje, čeprav ta dejanja objektivno sploh niso mogla predstavljati trpinčenja. Očitek glede neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje in posledično sodbe sodišča druge stopnje toženka povezuje z oblikovanjem dokazne ocene. Sodišču prve stopnje očita, da ni naredilo dokazne ocene posameznih izpovedb v smislu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Nasprotuje tudi odločitvi o plačilu presežka ur. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica delo opravljala samoiniciativno. Zato ne more biti upravičena do plačila presežka ur. Ta presežek ur bi, kot je izpovedala sama, lahko izkoristila v okviru gibljivega delovnega časa, česar pa ni mogla storiti zaradi načina prenehanja delovnega razmerja.

6. Stranski intervenient v reviziji navaja, da so bile navedbe tožnice pavšalne in nekonkretizirane. Ker je sodišče o njih odločalo, naj bi kršilo njegovo pravico do obrambe. Meni, da ni bil zagotovljen pošten postopek, saj sodišči nista na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelili razlogov, na podlagi katerih sta sprejeli svojo odločitev. Sodišči nista podali razumne, izčrpne in prepričljive argumentacije pravnih stališč. Prav tako se naj ne bi opredelili do navedb in dokazov ter pravnih naziranj toženke in stranskega intervenienta. Kršili naj bi dolžno skrbnost presoje dokazov o obstoju elementov trpinčenja, sodišče druge stopnje pa naj bi tudi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predvsem ne drži, da bi stranski intervenient nezadovoljstvo s tedanjim delom usmeril zgolj na tožnico, saj je bilo usmerjeno proti vsem zaposlenim. Dotedanja praksa dela ni bila ustrezna. Stranski intervenient kot direktor je to tudi jasno povedal, kar je zmotilo nekatere delavce in tudi tožnico, saj si je dovolil poseči v utečeno „ne/delo/vanje“. V resnici je hotel narediti konec nestrokovnosti in razmetavanju javnega denarja. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima dokazne ocene, saj je v njej zapisano le, kaj je izpovedala tožnica in posamezna priča, ni pa ocene tako izvedenih dokazov. Obstajajo tudi nasprotja v razlogih prvostopenjske sodbe, na primer med pravno presojo v 73. točki obrazložitve in dokazno oceno ter pravno presojo v točki 50 do 55 obrazložitve itd. Da je ukrepe, ki jih je želel vzpostaviti, kot direktor lahko dosegel, se je razumljivo moral seznaniti s stanjem, se o tem pogovarjati z zaposlenimi in z njimi razčiščevati nepravilnosti ter jih opozarjati nanje, da jih ne bi ponavljali tudi v bodoče. Če so bile poizvedbe usmerjene proti tožnici, je logično, saj je bila vodja izvršbe. Sodišče je napačno presodilo, da sta bila tožnica in intervenient v službi dovolj časa, da je mogoče govoriti o sistematičnosti očitanih ravnanj. Sama tožnica je izpovedala, da naj bi se očitana dejanja zgodila le na sestankih v novembru in decembru 2013. Zato o sistematičnem, ponavljajočem se ravnanju ne more biti govora. Tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj se dejanja opredeljuje kot sistematična in ponavljajoča se. Tožnica in direktor se nista vsakodnevno srečevala, povsem prezrto pa je ostalo, da je bila s strani direktorja večkrat tudi pohvaljena. Odrejanje del in nalog ter pričakovanje in vztrajanje na odpravi nepravilnosti v delovnih procesih ni in ne more biti obravnavano kot protipravno škodno dejanje, kaj šele kot trpinčenje. Sodišču druge stopnje očita, da je storilo oziroma ponovilo iste kršitve kot sodišče prve stopnje, saj jih ni odpravilo, čeprav je v pritožbi nanje opozoril. Predvsem mu očita nepravilnosti v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene in da že prvostopno sodišče ni obrazložilo pravne presoje, oziroma zakaj naj bi ugotovljena dejanja ustrezala pravnemu standardu trpinčenja. Sodišče druge stopnje je le pavšalno navedlo, da gre za trpinčenje (točka 10 obrazložitve). Nadalje meni, da sta bili priči B. in C. očitno pristranski, saj ima B. zoper toženko vloženo tožbo, C. pa od vsega začetka ni podpiral intervenientovih (»A.-jevih«) ukrepov. Iz izpovedb prič izhaja, da so se očitki nanašali na vse zaposlene in niso bili osredotočeni na tožnico. Povedale so, da je intervenient govoril o „naših“ vlogah in zato ne drži, da je na neprimeren način izražal mnenje o kvaliteti dela tožnice. Nasprotuje tudi vzročni zvezi med očitanimi ravnanji in škodo, ki naj bi jo utrpela tožnica. Intervenient ni storil nič takega, kar bi pomenilo trpinčenje in kar bi objektivno lahko imelo za posledico zatrjevano škodo. Sodišče je vzročno zvezo pavšalno skonstruiralo in vzročne zveze ni obrazložilo. Ni se vprašalo, ali bi tožbeno zatrjevane psihične težave pri tožnici nastale kot posledica tistih dejanj, ki jih sodišče v sodbi toženki in intervenientu očita, če jih tožnica ne bi dojemala v povezavi s prvim in zanjo poglavitnim stresorjem svojega pogleda na intervenientovo vlogo pri izbiri Ovnove za vodjo sektorja. Tožnica sama je trdila, da je vse nadaljnje dogodke doživljala v povezavi s tem primarnim stresorjem in zgolj kot posledico tega primarnega, zanjo ves čas obstoječega stresorja, ki pa objektivno dokazano sploh ni obstajal. Sicer v izpodbijani sodbi sploh ni opredelitve do vzročne zveze; razlaga sodišča ne sledi pravilom logičnega razlogovanja. Niti s stavkom se sodišče ni opredelilo do pritožbenega ugovora o tem, da sta izvedenca ugotovila, da tožbeno zatrjevani stresorji niso bili sposobni povzročiti zatrjevane škode. Drugostopna odločba nima niti stavka tudi o nasprotjih v izpovedovanju priče C. Sodišče ni naredilo analize tožničinega pričanja. V zvezi z zatrjevano škodo opozarja na mnenja izvedencev in zlasti na sume, da je tožnica zdravniške izvide pridobivala le za potrebe te pravde. V sodbi ni ugotovitev o naklepu ali malomarnosti ravnanja, ni ugotovitev, ali se je toženka zavedala protipravnosti ravnanj in ali je škodo hotela povzročiti oziroma je privolila vanjo. Sodišče druge stopnje naj bi po mnenju stranskega intervenienta spremenilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ko je ugotovilo in zaključilo, da naj bi trpinčenje predstavljala tudi grožnja tožnici s kazensko ovadbo, ki da jo je intervenient izrazil v času tožničine bolniške odsotnosti pred opominom toženke dne 20. 6. 2014. V ostalem obsežna revizija stranskega intervenienta presega vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena. Zato navedb, ki presegajo te okvire, revizijsko sodišče ne povzema.

7. Tožnica v odgovoru na reviziji predlaga njuno zavrnitev.

8. Reviziji sta utemeljeni.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je trpinčenje tožnice, ki je bila, preden je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri toženki zaposlena na delovnem mestu področni sekretar - vodja izterjave, prepoznalo v naslednjih ravnanjih A. A., tedanjega direktorja toženke in v tem sporu stranskega intervenienta:

- ker ji je očital, da ni izvajala predhodne izterjave (da pred vložitvijo izvršilnega predloga ni z opominom pozvala dolžnikov k poravnavi obveznosti);

- ker ji je očital, da se ni izvajala izvršba na nepremičnine;

- ker ji je očital krivdo za nepriglašanje izvršilnih stroškov;

- ker je njeno vodenje izvršilnih postopkov označil za »afganistansko izvršbo«;

- ker se je na neprimeren način izražal o kvaliteti njenega dela (da so vzorci obrazcev taki, da bi se jim smejale še krave; da se na sodiščih smejejo njenim vlogam in da bo dal obrazce pregledat študentom prvega letnika prava);

- ker je tožnici pripisal krivdo za nepravilno postopanje z vlaganjem odlogov izvršb;

- ker ji je 7. 2. 2014 zagrozil z odpovedjo, če tega dne do 15.00 ure ne bo pripravljen dopis za informacijsko pooblaščenko;

- ker je v času njene odsotnosti zaradi bolezni drugim v zvezi z njo omenjal kazenske ovadbe.

Tožnica je navajala še številna druga ravnanja, v katerih pa sodišči nista prepoznali elementov trpinčenja na delovnem mestu.

Ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede obrazloženosti odločitve?

11. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Z obrazložitvijo, ki tem zahtevam ne zadosti, sodišče krši 22. člen Ustave1. Sodišču ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni2. Ustavna zahteva po obrazloženosti sodne odločbe sodišča druge stopnje je nižja od zahteve po obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje, zlasti še, če pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

12. Presojo, da izjava v zvezi s predhodno izterjavo predstavlja trpinčenje, je sodišče utemeljilo z obrazložitvijo, da je direktor tožnici neutemeljeno očital njeno ukinitev (21. točka obrazložitve); očitek o neizvajanju izvršbe na nepremičnine naj bi predstavljal trpinčenje, ker tožnica za to ni bila odgovorna (24. točka obrazložitve); očitek, da je krivda za nepriglašanje stroškov izvršbe tožničina, je štelo za trpinčenje, ker krivda ni bila njena (27. točka obrazložitve); izjavo o »afganistanski izvršbi« je štelo za trpinčenje, ker je tožnica v povezavi z drugimi očitki to dojemala kot kritiko prav njenega dela (30. točka obrazložitve); izjava, da je počasna, da so njeni izdelki taki, da bi se jim smejale krave, da znajo to narediti študentje prvega letnika itd. je štelo za trpinčenje, ker gre za neprimeren način izražanja o kvaliteti dela (34. točka obrazložitve); očitek, da se odlogi izvršb niso izvajali pravilno, je štelo za trpinčenje, ker o tem ni odločala tožnica (45. točka obrazložitve); grožnjo z odpovedjo po sestanku na GURS je štelo za trpinčenje, ker je direktor tožnici zagrozil (54. točka obrazložitve); grožnjo s kazensko ovadbo je štelo za trpinčenje, ker je direktor to med tožničinim bolniškim staležem omenil več osebam (60. točka obrazložitve). Končno »presojo« je strnilo v 73. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da sklop navedenih direktorjevih dejanj predstavlja trpinčenje v smislu četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), da gre za namerno postopanje direktorja, usmerjeno zoper tožnico in da toženka odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo je povzročil njen delavec – direktor.

13. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Kot prepričljivo je sprejelo ugotovitev, da so bili očitki o neustreznem delu usmerjeni zlasti zoper tožnico in to neutemeljeno, ker odločitev ni sprejemala sama. Zaključilo je, da se stranski intervenient s sklicevanjem na pooblastila direktorja ne more razbremeniti odgovornosti za trpinčenje, ker izvajanje vodstvenih pravic na način in z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno (22. točka obrazložitve).

14. Sodišči sta torej navedli razloge, na podlagi katerih sta sprejeli odločitev in navedli pravno podlago. Razlogi so sicer skopi, pravni zaključki pa zelo vprašljivi, vendar zaradi tega sodnima odločbama ni mogoče očitati neobrazloženosti (odgovor na vprašanje).

Ali je presoja sodišča o trpinčenju na delovnem mestu glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna in ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obstoju trpinčenja na delovnem mestu?

15. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

16. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da ravnanj, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče šteti za trpinčenje že zato, ker se je vsako zgodilo samo enkrat. Takšno razumevanje trpinčenja na delovnem mestu je povsem zgrešeno. Zgolj enkratno ravnanje ne more povzročiti trpinčenja, saj v tem primeru manjka element ponavljanja ali sistematičnosti. Če pa gre za več samostojnih, enkratnih ravnanj v nizu, ki so lahko tudi povsem različna (tako kot v konkretnem primeru), a usmerjena na isto osebo in jih je mogoče povezati, potem se takšna ravnanja, če izpolnjujejo pogoje iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, lahko opredelijo za trpinčenje. Ni nujno, da so dejanja enaka ali istovrstna. Trpinčenje na delovnem mestu je lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.

17. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da hierarhično razmerje med tožnico in stranskim intervenientom v tem smislu, da stranski intervenient tožnici ni bil neposredno nadrejen, ne omogoča zaključka o trpinčenju. Kakšen je bil odnos med tožnico in stranskim intervenientom oziroma ali je bil stranski intervenient tožnici neposredno nadrejen, ni odločilno. Za opredelitev nekega dejanja za trpinčenje ni pomembno, v kakšnem odnosu nadrejenosti ali podrejenosti sta izvajalec in žrtev. Odločilnega pomena je, da je storjeno na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar z vidika delodajalca pomeni, da ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev oziroma ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu (kar vse mu nalaga 47. člen ZDR-1), z vidika povzročitelja pa, da so njegova ravnanja ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Sicer pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da imajo ravnanja, če jih stori nadrejeni ali oseba z vrha hierarhične lestvice, celo večjo težo (zlasti najvišjega v hierarhiji, ki predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja tudi za vse ostale zaposlene), ker so storjena s pozicije moči in se delavec težje učinkovito brani3. Ker se je v spornem primeru trpinčenje očitalo direktorju, bi lahko imela njegova dejanja kvečjemu večjo težo, tudi (ali pa še posebej zato) če tožnici ni bil neposredno nadrejen.

18. Tudi trditev, da obdobje, ko sta bila tožnica in stranski intervenient istočasno na delu, ne omogoča zaključka o trpinčenju, je neutemeljena. Obdobje je bilo dovolj dolgo in dovolj skoncentrirano, da je omogočalo trpinčenje na delovnem mestu, saj zakon ne določa, v kakšnih razmakih oziroma kako strnjena morajo biti posamezna ravnanja, da bi jih bilo mogoče šteti za ponavljajoča se ali sistematična. Gre za pravni standard, katerega vsebina v obravnavanem primeru ne more biti vprašljiva, saj med posameznimi obdobji ni bilo daljših prekinitev. Stranski intervenient in tožnica sta bila v obdobju od novembra 2013 do 7. 2. 2014 skupaj na delu 57 delovnih dni, kar je v okviru dobrih treh mesecev obdobje, v katerem bi bilo mogoče izvajati trpinčenje.

19. Očitek, da sodišči nižjih stopenj nista ugotovili naklepa ali malomarnosti in nista ugotavljali, ali sta se toženka oziroma stranski intervenient zavedala protipravnosti, kaže na napačno razumevanje odgovornosti za škodo, povzročeno s trpinčenjem na delovnem mestu. V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Po 8. členu ZDR-1 je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na opredelitev njegove obveznosti iz 47. člena ZDR-1 delodajalec za škodo, ki je nastala zaradi trpinčenja, lahko odgovarja na dveh podlagah. Njegova odgovornost bo krivdna, če je vedel za trpinčenje, pa ni zagotovil takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev oziroma ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delodajalec ne ve za trpinčenje, pa njegova odgovornost za škodo, ki je nastala v posledici trpinčenja (ki ga je izvajal njen delavec), temelji na prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Ta določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi4, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Če je bilo ravnanje tega delavca ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno oziroma očitno negativno in žaljivo, ni ravnal kot je treba.

20. V zvezi s subjektivnim odnosom povzročitelja trpinčenja do posameznih ravnanj in njegovo krivdo pa je glede na navedeno jasno, da pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca. Kot je obrazloženo že zgoraj, za povzročitelja zadošča, da je njegova ravnanja mogoče opredeliti kot ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Njegov subjektivni odnos do teh ravnanj je irelevanten.

21. Zelo vprašljiva ali vsaj preuranjena pa je materialnopravna presoja sodišč nižjih stopenj, da so zatrjevana ravnanja predstavljala trpinčenje na delovnem mestu.

22. Uporabo materialnega prava pojmujemo kot povzetek (subsumpcijo) dejstev pod pravno normo. Subsumpcija dejstev pod pravno normo mora vsebovati presojo, ali se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz pravne norme. Abstraktni dejanski stan je v obravnavanem primeru zajet v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1.

23. Vprašanje, ali je neko dejanje graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. Iz izpodbijane sodbe in iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je treba ravnanja direktorja toženke šteti za graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Sodišče prve stopnje je izvajanje dokazov usmerilo v ugotavljanje, ali je bila krivda za posamezne pomanjkljivosti v zvezi z izvršbo (predhodna izterjava, izvršba na nepremičnine, stroški izvršbe, odlogi izvršbe) na tožničini strani in ne v smeri, ki bi dala odgovor na vprašanje, v kakšnih okoliščinah, v kakšnem kontekstu in tonu so bile izrečene kritike. Zgolj ugotovitev, da tožnica za nepravilnosti ni bila odgovorna (čeprav je bila vodja izterjave!), ne utemeljuje presoje o trpinčenju na delovnem mestu oziroma drugače: očitek, tudi če je bil neutemeljen, objektivno5 ni samo zato graje vreden, očitno negativen ali žaljiv.

24. Logično je, da je direktor tožnico kot vodjo izterjave štel za odgovorno za delovanje tega področja. Ko je zaznal nepravilnosti, opravljal poizvedbe oziroma kritiziral dotedanje opravljanje dela, je razumljivo, da je kritike naslavljal na vodjo. Vodja, ki je odgovoren za delovanje določenega področja (v tem primeru izterjave), mora biti pripravljen tudi na kritiko, čeprav krivda za nepravilnosti ni izključno na njegovi strani.

25. Bistveno je, ali je kritika presegla meje dopustnega in ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva, s čimer pa se sodišči nista ukvarjali (sicer iz izvedenih dokazov in zaključkov sodišč zaenkrat ne izhaja, da bi komunikacija prerasla v osebni konflikt, vendar pa, kot rečeno, sodišči tega vidika sploh nista obravnavali). Stališče, da kritika dela službe, v kateri je ugotovljenih vrsto nepravilnosti, ne sme biti usmerjena v vodjo, ter da to v nasprotnem primeru predstavlja trpinčenje, je nesprejemljiva in nerazumna. Prav tako, da vsak neutemeljen očitek že sam po sebi predstavlja trpinčenje. Direktor je odgovoren za pravilno delovanje posameznih služb in poslovanje, zato je upravičen postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu. Upravičen je kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno ali s kazensko ovadbo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra. Dovoljene so izjave tudi v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive.

26. Ker sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz zmotne predpostavke, da že neutemeljeni očitki o nepravilnostih ter kritika dela sami po sebi predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki je razviden iz izreka sklepa, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dejansko stanje v nakazani smeri in natančno razišče okoliščine, v katerih naj bi prišlo do izrečenih očitkov (v kakšnem kontekstu, v kakšnem tonu) ter izvedene dokaze oceni z upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zlasti izpovedi prič tudi v luči dejstva, da se večina nekaterih domnevnih očitkov ne spomni (kar bi lahko kazalo na to, da tudi če so bili, niso bili grobi in usmerjeni na tožnico osebno, očitno negativni, graje vredni in žaljivi) in da je bila tožnica vendarle vodja izterjave in kot taka odgovorna za nepravilnosti, ki jih je zaznal direktor. V izogib ponovnim nepravilnostim je zvezi z dosedanjo dokazno oceno treba opozoriti, da sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo, kakšna je bila vsebina sestanka z dne 14. 11. 2013, čeprav je to ključnega pomena. Predvsem ni natančno ugotovilo, na kakšen način so bile izrečene kritike dela na področju izterjave v zvezi z ukinitvijo predhodne izterjave, neizvajanjem izvršbe na nepremičnine in nepriglašanjem stroškov izvršbe. Na sestanku je bilo prisotnih več oseb, od katerih sta očitke, ki naj bi bili izrečeni, potrdili le dve (B. in C.), pa še ti dve ne povsem enako (za očitek o nepriglašanju stroškov izvršbe npr. ni bilo natančno ugotovljeno, ali je sploh bil izrečen na tem sestanku6), ostali pa jih niso zaznali oziroma se jih ne spomnijo ali pa so jih zaznali drugače, kot B. in C. (zaradi česar se zastavlja vprašanje, ki ga sodišče ni razčistilo: kdaj natančno, v kakšnem kontekstu in tonu so bili izrečeni). Nejasno so nadalje ugotovljene okoliščine glede omenjanja „afganistanske izvršbe“ - kaj to pomeni, kdaj, na kakšen način in ali sploh je stranski intervenient to očital tožnici osebno ali v zvezi z njo osebno (ugotovljeno je le, da je ta izraz uporabljal). Prav tako ni natančno ugotovljeno, kdaj, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način je bilo očitano tožnici, da je nesposobna in počasna, da se uslužbenci na slovenskih sodiščih smejijo njenim vlogam, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bilo tožnici rečeno, da bi se njenim izdelkom smejale še krave itd. Sodišče prve stopnje je povzelo le izpoved B., da je direktor omenjal, koliko predlogov za nepremičninsko izvršbo bi lahko v določenem času naredil on in da je povedal, kako na slovenskih sodiščih njihove obrazce označujejo za dolgovezne, obsežne in potrebne prenove, in C., ki je izpovedal, da je dal direktor jasno vedeti (ni pojasnjeno, kako), da izjava o »kravah« leti na tožnico. Natančno tudi ni ugotovljeno, na kakšen način, v kakšnem kontekstu, v kakšnem tonu je stranski intervenient tožnici očital nepravilnosti pri odlogu izvršb.

28. Po oceni izvedenih dokazov naj sodišče prve stopnje o zahtevku ponovno odloči, pri čemer naj zavzame jasno stališče ali in zakaj šteje, da posamezna ugotovljena dejanja ali očitki oziroma vsa dejanja in očitki skupaj pomenijo ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje na delovnem mestu ali v zvezi z delom, usmerjeno proti tožnici (7. člen ZDR-1).

29. Na druge dele dopuščenega vprašanja – o ostalih bistvenih kršitvah in uporabi materialnega prava o višini odškodnine, o obstoju škode ter o vzročni zvezi med tožbeno zatrjevanimi dejanji in zatrjevano škodo, revizijsko sodišče glede na navedene razloge za razveljavitev ne odgovarja.

Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji o obveznosti plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa?

30. Razveljavitev zajema tudi odločitev o plačilu presežka ur z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je toženka za vsak presežek ur, torej za ves čas, ki ga je javni uslužbenec prebil na delu (v službi) izven rednega delovnega časa, odobrila koriščenje ur. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica samoiniciativno ostajala na delu, torej ne zato, ker bi ji delodajalec to naložil ali ker bi ji naložil toliko dela, da ga v obsegu polnega delovnega časa ne bi zmogla (in bi torej morala ostajati, da bi zadostila izrecnim zahtevam delodajalca, da je delo opravljeno na določen dan). Le v tem primeru bi bila upravičena do plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa. To pomeni, da je bila tožnica (in sicer le zato, ker je toženka to omogočala) upravičena le do koriščenja presežka ur v referenčnem obdobju; če koriščenje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo po krivdi delodajalca, ni bilo možno, pa do plačila 183,99 EUR, kolikor bi znašalo po ugotovitvah sodišča prve stopnje plačilo za redno delo. Ker pa ostaja vprašanje, ali je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, še odprto (tožnica je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi domnevnega trpinčenja; če trpinčenja ni bilo, za neizrabljene ure toženka ne odgovarja), Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo spremeniti, ampak jo je moralo tudi v tem delu razveljaviti.

31. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

32. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

----------------------------

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-147/09 z dne 23. 10. 2010.

2 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-399/05 z dne 15. 5. 2008.

3 Glej sodbo VIII Ips 263/2017 z dne 19. 3. 2019.

4 V skladu s sodno prakso (npr. sodba II Ips 246/2010 z dne 22.12. 2011, sodba VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019) se za tretjo osebo šteje tudi drug delavec delodajalca.

5 Ni pomembno, ali ga je kot takega dojemala tožnica.

6 Iz sodbe izhaja: da je B. izpovedala, da je direktor tožnici očital nesposobnost in krivdo za to, da se stroški niso priglašali; da je C.izpovedal, da mu je direktor v novembru 2013 rekel, da bo tožnico ovadil zaradi nevestnega dela; da druge priče (D., E.in F.) niso slišale, da bi direktor to očital tožnici, G. pa je izpovedala, da ji je direktor v letu 2014 rekel, da bi za priglašanje stroškov morala poskrbeti tožnica.