Davčne olajšave pri dohodninski napovedi

Davčni zavezanec mora uveljavljati davčne olajšave že v davčni napovedi, ki jo lahko popravi najpozneje do izdaje davčne odločbe, izjemoma pa tudi po njeni izdaji v pritožbenem postopku.

Davčni zavezanec se je pritožil zoper odločbo o odmeri dohodnine, skladno s katero bi moral doplačati razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, pri čemer je navajal, da mu v odločbi ni bila priznana olajšava za dnevnega migranta. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrnilo, saj davčni zavezanec v ugovoru na informativni izračun ni navedel, da želi uveljavljati omenjeno olajšavo, pač pa je to navedel šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Na podlagi 64. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je uveljavljanje olajšave mogoče le do izdaje odmerne odločbe.

Zoper takšno odločitev se je davčni zavezanec pritožil na Upravno sodišče ter navajal, da ima pravico do izdaje končne odločbe o dohodnini pravico navajati dejstva oziroma predlagati, da se mu priznajo zakonsko določene olajšave.

Tekom upravnega spora je sodišče s sodbo I U 28/2014 ugotovilo, da je 64. člen ZDavP-2 jasen: davčni zavezanec lahko popravi davčno napoved najpozneje do izdaje odmerne odločbe. To stori na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora. V konkretnem primeru je bila dohodnina tožniku odmerjena na podlagi njegove napovedi. Davčni zavezanec mora že v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor (61.člen ZDavP-2), pri tem pa lahko, kot določa 64. člen ZDavP-2, popravi davčno napoved najpozneje do izdaje davčne odločbe. Upravno sodišče ugotavlja, da v danem primeru ni podlage za to, da bi davčni organ tožniku že po vložitvi pritožbe zoper odmerno odločbo upošteval davčno olajšavo.

Ob tem je sodišče dodalo, da je davčni zavezanec upravičen uveljavljati posamezno olajšavo kot novoto tudi v pritožbenem postopku. Ker pa ZDavP-2 tega vprašanja specialno ne ureja, se dopustnost pritožbenih novot tudi v davčnem postopku presoja na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem se kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Zavezanec bi tako moral, v kolikor je želel, da se mu olajšava za čezmejne migrante prizna, le to pravočasno uveljavljati. V konkretnem primeru zavezanec tudi ni navedel, zakaj omenjene olajšave v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP ni navedel že v ugovoru na informativni izračun. Zato gre za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče več uspešno uveljavljati.

Sodišče je tudi zavrnilo očitek, da bi morala uradna oseba po uradni dolžnosti (skladno z drugim odstavkom 7. člena ZUP), ko je izvedela ali sodila, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, le to na omenjeno dejstvo opozoriti. Tožnik je namreč imel v davčnem postopku pooblaščenca za zagotovitev varstva njegovih pravic v davčnem postopku, prav tako pa je bila odločba izdana brez posebnega ugotovitvenega na podlagi podatkov iz davčne napovedi oziroma uradnih podatkov. Sodišče je tako zaključilo, da ni bilo potrebe po zavarovanju tožnikovih pravic in interesov po 7. členu ZUP.