Izrek:

I. Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka in dopolnilni sklep istega sodišča ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev:

1. Tožnik in prvi toženec sta brata, druga toženka pa njuna mama. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval, prvič, da se iz zapuščine po pokojnem očetu izloči 3/10 njegovega premoženja, kar naj bil ustrezalo njegovemu prispevku k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, in drugič, da darilna pogodba, s katero je zapustnik na tožnika prenesel lastninsko pravico na eni nepremičnini, predstavlja odplačni pravni posel. Revizijski postopek se nanaša le na prvi del zahtevka – izločitev iz zapustnikovega premoženja po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, po tem ko je izvedlo obsežen dokazni postopek,1 ugodilo in ugotovilo, da v zapuščino ne sodi 3/10 nepremičnin in denarnih sredstev, razvidnih iz I. točke izreka sodbe, in se delež izloči iz zapuščine pokojnega ter je v tem delu tožnikova last.

3. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrnilo. Nosilni razlog je očitek tožniku, da ni zadostil trditvenemu bremenu.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

Vrhovno sodišče je na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je stališče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, ko presoja utemeljenost tožbenega zahtevka po 32. členu ZD, o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladno s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa je višje sodišče s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabilo procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP?2

Navedbe strank v revizijskem postopku

4. Tožnik v reviziji opozarja na 16. točko obrazložitve sodišča druge stopnje in navaja, da sta razlaga ter odločitev napačni, obremenjeni s kršitvijo zakonskih in ustavnih pravic. Izpodbijano odločitev natančno primerja z zadevo VS RS II Ips 128/2016 in opozarja, da je pristop višjega sodišča v obravnavani zadevi v nasprotju z izhodišči iz te zadeve ter pomeni odstop od sodne prakse ter ni v skladu s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva. Vztraja, da je zatrjeval in izkazal, da je bil njegov prispevek k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja znaten, da je bila vrednost tožnikovih vlaganj ob očetovi smrti večja od potrošnje ter da znaša ustrezen delež 3/10. Trditvena podlaga je vsebovala vse potrebno, da se omogoči indentifikacijo zahtevka, prav tako pa ni bilo pomanjkljivosti, ki bi tožencema onemogočala učinkovito obrambo. Njegove navedbe vsebujejo opis tožbene podlage tako, da se pravno razmerje loči od drugih, tožbeni zahtevek je ustrezno substanciran – obstojijo pogoji za pravo zamudno sodbo, če bi bila podana ustrezna procesna situacija. Opisal je svoj prispevek in hkrati podal oceno, v kolikšni meri je ta vplival na ohranitev oziroma povečanje vrednosti zapustnikovega premoženja. Neživljenjsko bi bilo od ljudi zahtevati, da posedujejo precizne podatke o urah dela in o natančni vrednosti vloženega materialna ter je o vrednosti vlaganj mogoče sklepati iz splošneje zastavljenih opisov oziroma trditev ter z oceno izvedencev, kaj opisana vlaganja pomenijo za vrednost konkretnega premoženja.

5. Toženec v pravočasnem odgovoru na revizijo navaja, da je vseskozi opozarjal na pomanjkljivo trditveno podlago. Tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Njegova pomoč ni bila znatnejša ter nadpovprečna, sicer pa je enako pomoč nudil tudi sam. Sklicuje se na odločbo II Ips 300/2012 ter pritrjuje višjemu sodišču, da tožnik trditvene podlage ni uspel ustrezno zastaviti, izvedenska mnenja pa je ne morejo nadomestiti. Predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

O trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) v povezavi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave)

7. Stranke morajo v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Trditveno in dokazno breme sta tako v pravdnem postopku najpomembnejše procesno breme, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.3

8. Ustavnopravno izhodišče je naslednje: da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec (braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago).4

9. Revident sprašuje, ali mu je višje sodišče lestvico trditvenega bremena postavilo previsoko in s tem poseglo v (njegovo) pravico do sodnega varstva. Vrhovno sodišče se s podobnim vprašanjem o rigoroznosti trditvenega bremena neredko sreča.5 To je zato, ker o njem ni mogoče podati enotnega stališča. Stopnja strogosti je namreč odvisna od tega, za kakšno pravno razmerje gre oziroma na kakšno vrsto dejstev se nanaša; pravotvorna dejstva življenjskega primera so lahko bolj ali manj koncentrirana, življenjsko zaokrožena ter jih je mogoče zatrjevati enkrat bolj opisno in abstrahirano, drugič z večjo mero pozitivistične konkretnosti.6 Merila, ki nam pomagajo umestiti obravnavani primer v paleto drugih iz sodne prakse, je Vrhovno sodišče ponudilo v zadevi II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, na katero opozarja revident.

10. Minimum dejstvenega substrata narekuje teorija individualizacije,7 ki terja takšen opis tožbene dejanske podlage, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Če ta minimum ni dosežen, potem tožba ni le nesklepčna, marveč celo nepopolna.8 Naslednji korak zapoveduje teorija substanciranja, ki od tožnika zahteva, da tožbeni zahtevek substancira, tj. da navede tudi dejstva, na katerih temelji uporaba prava. Ta teorija temelji predvsem na interesu toženca, ki mora vedeti, na čem naj gradi svojo obrambo,9 zato raven nerazčlenjenosti trditvene podlage ne sme biti tako ohlapna, da bi tožencu onemogočala učinkovito obrambo. Odločilni test ustreznosti trditvene podlage pa je, ali bi sodišče ob ponujeni trditveni podlagi v primeru, da bi bili zato izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno zamudno sodbo po 318. členu ZPP.10 Če bi jo, potem je (bila) trditvena podlaga nesklepčna. Toda Vrhovno sodišče je ob tem opozorilo, da ni nujno, sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji.

11. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva.11

12. Sodišče mora zadostnost trditvene podlage oziroma presojo njene ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov, pri čemer je konkretna presoja seveda odvisna od pravne podlage zahtevka. In kakšna je v našem primeru?

O zahtevku za izločitev zapustnikovega premoženja v korist potomcev

13. Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež.

14. Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora (1.) med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri (2.) skupaj pridobivata premoženje, (3.) potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki,12 ter (4.) se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala.13 To so pravno odločilna dejstva, ki jih mora zatrjevati in nato dokazati potomec, če želi uspeti z zahtevkom po 32. členu ZD.

Presoja konkretnega primera

15. Tožnik je v tožbi trdil, da je že v letu 1989 pričel z vsakdanjimi deli in opravili v gostilni in na nepremičninah, ki so bile zapustnikova last. Začel je obdelovati in pripravljati njive z majhnim traktorjem »Tomo Vinkovič« in pridelovati krompir. Oral, branal, prekopaval ter opravljal je druga kmetijska dela, prav tako je odstranjeval sneg. V letu 1992 je začel pripravljati drva za gostilno in stanovanje nad njo, v katerem so vsi živeli. Kurilnega olja tako ni bilo treba kupiti. Vse to je delal do zapustnikove smrti in mu je vzelo ogromno časa. Leta 1996 je začel redno delati v gostilni od 10.00 do 16.00 ure med tednom, ob sobotah tudi zvečer in v nedeljo po cel dan. Vsa ostala dela je opravljal brez dodatnega plačila. Po končanem šolanju je delal v gostilni praktično cele dneve med tednom, čez vikende, med prazniki, velikokrat tudi ponoči. Delo v gostilni terja delo in priprave že pred in tudi po odpiralnem času gostilne. V letu 1997 je fizično pomagal (»štemanje« in ostala zidarska dela) pri izgradnji prizidka h gostilni. V letu 1998 je začel skrbeti za nabavo in dostavo za gostilno, pri čemer je izredno ekonomično skrbel za to, tako da je gostilna ogromno privarčevala. Vse privarčevano se je nato lahko vlagalo v nepremičnine, v pridobitev dovoljenj in v pripravo terena, kjer danes stoji nova hiša. V letu 1999 se je začela graditi nova hiša, ki se je financirala izključno iz dobička gostilne (gradnja je trajala približno pet do šest let). V gostilno se od tedaj ni vlagalo večjih sredstev. Sočasno si je nad garažo pri gostilni zgradil mansardno stanovanje v lastni režiji in z medsosedsko pomočjo. V letu 2006 se je začela gradnja terase za gostilno. Ideja in vsa izvedba del je bila v tožnikovi režiji. Na svoje stroške je izvedel naslednja dela oziroma nabave: tlakovci (Oblak Logatec), stoli in mize (Baumax Ljubljana), ograja iz macesna in senčniki (Union), beton (Jože Mule), Inox ograja (Danpol), medtem ko mu je strokovno pomoč in svetovanje nudil B. iz Celja. Sočasno je v gostilni zamenjal stara lesena okna z novimi, kupljenimi pri Kovinoplastiki Nova vas. V letu 2010 je izgradil kanalizacijski priklop na čistilno napravo, odtoke v gostilni in stanovanju pa je zamenjal po očetovi smrti. Prvi toženec pri vseh teh delih ni sodeloval. V gostilni so delali le tožnik ter njegova starša. Čeprav je imel po pogodbi o zaposlitvi osemurni delavnik, je dejansko delal tudi po 16 ur dnevno, delal je tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih (skrbel je za organizacijo, prav tako je bil zadolžen za higienski sistem poslovanja, monitoring, nabave itd.).14

16. Tožnik je svoje trditve zaokrožil v sklep, da je s svojim delom v obdobju med letom 1989 in 2012 bistveno prispeval k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, saj je vanj vložil veliko ur dela in tudi svoje zaslužke. Vrednost samo nepremičnin, ki sodijo v zapuščino, presega 150.000 EUR. Že če bi sešteli in ovrednotili samo vse neplačane ure dela v gostilni in dela na nepremičninah, ki so v lasti zapustnika, po cenah za tovrstna dela, bi ugotovili, da mu pripada več kot 3/10 zapustnikovega premoženja, ki ga uveljavlja s tožbo.15

17. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017 poudarilo, da je zahteva, naj stranka pravno odločilna dejstva navede z ustrezno mero stvarne (pozitivistične) konkretnosti, življenjska le tedaj, ko gre za samostojno, enkratno ravnanje/akt, kot je npr. posojilo konkretnega denarnega zneska, sklenitev zakonske zveze, nakup nepremičnine. Drugače je, ko gre za več let življenja; ta je mogoče strniti v lapidarne in/ali splošne trditve ali pa jih v trditvah razdrobiti v nepregledno množico podrobnosti. Deloma je to lahko odvisno od trditvenega sloga posameznika, deloma od tega, kako skrbno ta posameznik hrani informacije o posameznih življenjskih dogodkih (tako v spominu kot v zasebni dokumentaciji). Toda te okoliščine ne smejo vplivati na posameznikovo pravico dostopa do sodišča. Trditvena podlaga, ki jo je ponudil tožnik, opisuje življenje, katerega plod naj bi bila povečana vrednost zapustnikovega premoženja ter samooceno, za koliko je bila zaradi njegovega prispevka ta vrednost povečana. In to zadošča.

18. Gre namreč za dolgoletno skupno (prido)bivanje (od leta 1989 do 2012), zato bi bilo od tožnika neživljenjsko pričakovati, da bi moral podrobno navesti, koliko ur je porabil za določena (kmetijska in druga) dela. Dovolj je, da je opisal vrsto posameznega dela, ga časovno uokviril in navedel vlaganja, s katerimi je opisal svoj prispevek k povečanju/ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, prav tako je ocenil vrednost prispevka. S tem je omogočil identifikacijo zahtevka, tožencu pa učinkovito obrambo. To nenazadnje potrjuje sodba sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da je bil toženec glede nekaterih, s strani tožnika zatrjevanih dejstev s svojo obrambo učinkovit celo vsebinsko.16

19. Zahteva višjega sodišča, ki je nekritično sledilo toženčevim pritožbenim navedbam po dodatnem substanciranju trditvene podlage (ab absurdum s primeroma navedeno zahtevo po dodatni razčlembi trditev glede kidanja snega),17 je v razmerju do tožnika neživljenjska in zato v nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

20. Vrhovno sodišče pa revidentu (ter s tem posredno sodišču prve stopnje) pritrjuje še, da je mogoče stališče, ki ga je glede ugotavljanja višine tožbenega zahtevka zavzelo v zadevi II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, razširiti tudi na primere zahtevkov, ki črpajo iz 32. člena ZD. Tudi v teh položajih je utemeljenost zahtevka po višini dopustno ugotavljati z izvedencem, čeravno gre, kar se izraža v metodi ugotavljanja vrednosti potomčevega prispevka, delno za informativni dokaz. Neživljenjsko bi namreč bilo, če bi se od ljudi v tovrstnih, družinsko-pravnih življenjskih situacijah zahtevalo, da si sproti/dnevno beležijo podatke in jih hranijo za potrebe morebitnega sodnega postopka. O vrednosti potomčevega prispevka je moč sklepati iz splošneje zastavljenih opisov oziroma trditev (in te je tožnik podal) in z oceno izvedencev (ki, kot izhaja iz njihovih mnenj, pri opravljanju izvedenskih nalog niso imeli težav),18 kaj tožnikovo delo pomeni za vrednost zapustnikovega premoženja. Zahteva, da bi moral tožnik svojo samooceno razčlenjevati s približnimi ocenami o vrednosti ure dela in drugimi (zgolj za matematičen izračun potrebnimi vhodnimi) podatki, je neskladna s tem, da mu po oceni Vrhovnega sodišča teh podatkov ni treba imeti. Zato zadošča, da je trditve zasnoval opisno in da je podal svojo končno oceno, ki hkrati zamejuje višino tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni videti konceptualnega razloga, zaradi katerega vrzeli med trditvami, ki omogočajo ugotavljanje vrednosti njegovega prispevka, ter samo ugotovitvijo tega prispevka, ne bi mogel zapolniti izvedenec v konkretni pravdi. To v resnici ne ruši kontradiktorne zasnove postopka, pripomore pa, nasprotno, k učinkovitemu izvrševanju pravice do sodnega varstva, ki bi bila zaradi neživljenjskih zahtev, da mora biti posameznik vseskozi aktuar lastnega življenja, sicer izvotljena.19 In tožniku je pravico do sodnega varstva s svojim stališčem izvotlilo pritožbeno sodišče.

Odločitev o reviziji in napotki za nadaljnje delo

21. Pritožbeno sodišče je torej napačno uporabilo 7. in 212. člen ZPP, saj je trditveno breme ovsebinilo tako, da je prekomerno poseglo v tožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe, kolikor je bilo z njo odločeno o toženčevi pritožbi in v celoti glede stroškov postopka20 ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških in izid glasovanja v senatu

22. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Vpogledalo je prek 150 listin, zaslišalo tožnika in prvega toženca ter sedem prič in postavilo tri izvedence, ki so izdelali izvedenska mnenja in eno oziroma več dopolnitev. Glej dokazni sklep v 8. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
2 II DoR 515/2021 z dne 9. 2. 2022.
3 Sodba VS RS II Ips 10/2012 z dne 16. 10. 2014, 7. točka obrazložitve.
4 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 12. točka obrazložitve.
5 Nazadnje v primeru odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (sodba in sklep II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021).
6 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 16. točka obrazložitve.
7 Primerjaj Dolenc, M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467 in nasl.
8 Glej Zobec, J., Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik 11-12(2006), str. 907.
9 Primerjaj Dolenc, M., zgoraj navedeno delo.
10 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 18. in 20. točka obrazložitve.
11 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 13. točka obrazložitve.
12 Sodna praksa zakonske zahteve „živeli skupaj z zapustnikom“ ne šteje kot nujnosti skupnega bivanja (življenja pod skupno streho), še manj v skupnem gospodinjstvu, pač pa kot skupno delovanje, skupno pridobivanje, ki se izrazi v povečanju oziroma ohranitvi vrednosti praviloma celotnega prednikovega premoženja. Kot takšno pridobitno družinsko skupnost je sodna praksa priznala skupno delo v frizerskem salonu in skupne investicije v hišo, čeprav je tožnica živela v drugem kraju (odločba VS RS II Ips 44/1995), pa tudi življenje potomca s svojo družino v isti hiši skupaj z zapustnikom, a ne v okviru skupnega gospodinjstva, ob tem, da je potomec s svojimi družinskimi člani zapustniku pomagal pri domačih opravilih (pranje, ribanje, krmljenje, kidanje gnoja, košnja ipd.) in povečal vrednost premoženja s postavitvijo lesenega prizidka, odkopom terena in postavitvijo lesene predelne stene (odločba VS RS II Ips 169/1995). Zahtevka po 32. členu ZD pa sodišče kljub življenju zapustnika in potomca pod isto streho ni pripisalo posamičnim vlaganjem v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidav ali nadzidav prednikovega že obstoječega objekta (II Ips 156/2013), tožničinemu običajnemu delu na očetovem posestvu (II Ips 415/1992), pa tudi ne tožničini vsakodnevni skrbi za zapustnico, s katero nista živeli skupaj (II Ips 115/2005), in vlaganjem, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja (II Ips 1/2008). Tako sodba VS RS II Ips 51/2018 z dne 17. 5. 2018.
13 Le če je vrednost vlaganj večja od potrošnje, se lahko ugotovi, da je in za koliko je vrednost premoženja večja. VS RS II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014.
14 Na glavni obravnavi je za dodatno opravljeno delo v gostilni navedel urno postavko 5 EUR.
15 Glej povzetek tožbenih navedb v 2. točki sodbe sodišča prve stopnje, str. 5 in 6.
16 Sodišče prve stopnje je, upoštevaje toženčeve podrobne obrambne navedbe (glej 7. - 9. strani sodbe), ugotovilo: 1. glede priprave drv za gostilno in stanovanje: nesporno je, da je tožnik delno v domačih gozdovih in delno v gozdovih v lasti A. A. sekal les; verjelo mu je, da si ni prilastil koristi od posekanega lesa; sledilo je oceni izvedenca gozdarske stroke, koliko se je v domačih gozdovih v letu 1992 do 2012 letno posekalo; izvedenec je nato glede na tožnikove navedbe, da se je za ogrevanje gostilne porabilo 6.000 EUR, naredil izračun, da je za pripravo ugotovljene količine drv v povprečju porabil 86 ur letno (pri tem je odštelo polovico ur, ker mu je pomagal A. A.); urno postavko je izvedenec ocenil v višini 17,5 EUR/uro (na podlagi dnine, ki je bila priznana upraviteljem državnih gozdov); skupaj 15.050 EUR. 2. Glede kmetijskih del in odstranjevanja snega: sledilo je izvedenki ekonomske stroke, ki je izhajala iz predpostavke, da je tožnik porabil 4 ure dnevno (nobena stranka po prejemu mnenja ni ugovarjala načinu izračuna vrednosti kmetijskih del niti izračunu časa izvedenih del) in priznalo 79.805,67 EUR. 3. Glede dela v gostilni: tožnik je delal največ 8 ur nadur tedensko (ne 20), zato je znesek, ki ga je izračunala za celotno vtoževano obdobje (1996 – 2012), upoštevalo le 40 % oziroma 27.151,85 EUR. 4. Zaključilo je, da tožnik ni dokazal prispevka pri izgradnji prizidka, saj je šlo za običajno pomoč med družinskimi člani. Je pa tožnik dokazal, da je vlagal v izgradnjo mansardnega stanovanja, kar je izvedenec gradbene stroke ocenil na 11.889,23 EUR. 5. Glede izgradnje terase pred gostilno tožnik ni dokazal, da bi sam financiral nabavo materialov in izvajalce, zato prispevka ni moglo oceniti v višini vlaganj, je pa sledilo izračunu izvedenke ekonomske stroke za plačilo v obsegu 100 ur oziroma 438,83 EUR. 6. Tožniku kot povečanje zapustnikovega premoženja ni upoštevalo del glede kanalizacijskega priklopa na čistilno napravo. 7. Zaključilo je, da je izpolnjen pogoj skupnega delovanja in pridobivanja tožnika in njegovega pokojnega očeta. Dodalo je, da toženec trditvene in dokazne podlage, kako naj bi tožnikova uporaba zapustnikovega premoženja vplivala na njegovo vrednost, ni podal. 8. Razsodilo je, da je vrednost celotnega zapustnikovega premoženja 425.953,69 EUR, tožnikov prispevek pa 134.335,58 EUR, kar je nad 3/10.
17 Višje sodišče je v 16. točki obrazložitve pritrdilo tožencu, da tožnik s posplošenimi in skopimi trditvami ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, na kar je sam opozoril že v odgovoru na tožbo; navedel je opravljena dela, a razen navedbe leta, v katerem ali od katerega dalje je posamezno delo opravljal, ni podrobneje navedel in opisal obsega in časa opravljenih del, kako ocenjuje njihovo vrednost oziroma kolikšen je bil njegov prispevek k ohranjanju/povečanju zapustnikovega premoženja s posameznim delom (tožnik tako npr. ni pojasnil, koliko časa je običajno porabil za odstranjevanje snega s parkirišča pred gostilno, kolikšna je površina parkirišča ter povprečna količina zapadlega snega).
18 Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja: izvedenec gozdarske stroke je opozoril, da v spisni dokumentaciji ni točnih navedb o letni porabi kurilnega olja in drv, a je nato glede na tožnikove navedbe, da se je za ogrevanje gostilne porabilo 6.000 EUR, naredil izračun, da je tožnik za pripravo ugotovljene količine drv v povprečju porabil 86 ur letno. (21. točka obrazložitve) / Nobena od strank ni ugovarjala načinu izračuna vrednosti kmetijskih del niti izračunu časa izvedenih del tožnika (28. točka obrazložitve). / Tožnikovo delo v gostilni je sodišče ocenilo drugače od izvedenke in mu prispevek priznalo glede na lastne ugotovitve (31. točka obrazložitve). / Izračunu izvedenca za mansardo je nasprotoval tožnik (42. točka obrazložitve), prispevka pri drugih gradbenih delih pa sploh ni izkazal.
19 Glej sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 23. točka obrazložitve.
20 Višje sodišče je ob odločanju o pritožbah pravdnih strank pri odmeri toženčevih stroškov spregledalo stroške sodne takse za toženčevo pritožbo, zato je na toženčev predlog sicer pravilno izdalo dopolnilni sklep (in ne popravnega, kot je predlagal toženec), a je pri tem nomotehnično neustrezno poseglo v predhodno sodbo tako, da je dodalo novo točko sodbenega izreka, namesto da bi manjkajoči znesek stroškov ustrezno umestilo v že obstoječo stroškovno odločitev (npr. z izrekom „Sodba višjega sodišča … se v III. točki izreka dopolni tako, da je tožnik poleg že pravnomočno prisojenih stroškov postopka dolžan plačati še … EUR stroškov pritožbenega postopka.“).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 32
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7, 212

Pravno obvestilo:

Vsebina prispevkov je zasnovana in namenjena za kritični razmislek in ne predstavlja pravnega mnenja, pravnega nasveta ali priporočila odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne.

Odgovori na vprašanja, ter druga vsebina te strani, so zaradi večje razumljivosti poenostavljeni in lahko kljub prizadevanju vsebujejo napake, zato odvetnik ne jamči za njihovo pravilnost ali popolnost. Služijo naj le kot izhodišče za natančnejše preučevanje določene problematike.

Prispevki ne nadomeščajo konkretnega pravnega nasveta in ne predstavljajo pravne podlage za mandatno razmerje. Pred sprejetjem vsake odločitev in pred vsakim dejanjem, se vedno posvetujte z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom. 

Odvetnik Jurij Kutnjak ne prevzema odgovornosti za odločitve ali pravne posledice ravnanj opravljenih na podlagi prispevkov na tej strani. Odškodninska in vsaka druga odgovornost odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne je izključena.

Opomba:

Izrazi, ki so v besedilu uporabljeni v moškem spolu, so uporabljeni nevtralno ter se nanašajo na osebe vseh spolov.

Izvirna vsebina spletnih strani je pripravljena v slovenskem jeziku. Vsebina spletnih strani v angleškem in nemškem jeziku je pripravljena v prevodu iz slovenskega besedila, ne predstavlja overjenega prevoda, ter služi le za primerjalno proučevanje določene pravne problematike.