Izrek:

Revizija se zavrne.

Obrazložitev:

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku izplača 12.075,82 EUR bruto iz naslova nadur, opravljenih v obdobju od februarja 2016 do vključno junija 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (zakonske zamudne obresti že od 18. v posameznem mesecu za pretekli mesec) je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je toženka tožniku nezakonito nalagala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, ne da bi mu za to priznala plačilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 9/2022 z dne 15. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je z vodilnim delavcem iz 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) dopustno v pogodbi o zaposlitvi določiti, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači.

4. Toženka v reviziji navaja, da je s tožnikom kot vodilnim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se dogovorila, da bo tožnik svoje naloge opravljal tudi v času, ki bo presegel redni delovni čas, in sicer brez dodatnega plačila, kar naj bi bilo v skladu s 157. členom ZDR-1 in 17. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa. Slednja dopušča odstopanja od temeljnih načel, če zaradi posebnih značilnosti izvajanja dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, kar velja tudi za primere, ko gre za vodilne kadre ali druge osebe s pooblastili za avtonomno odločanje. Meni, da je zato zakonit dogovor z vodilnim delavcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 15. 2. 2016 do 30. 6. 2018 zaposlen na delovnem mestu vodja poslovalnice v delovni enoti A. Imel je status vodilnega delavca v smislu 74. člena ZDR-1. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za polni delovni čas. Na zahtevo nadrejene je ves čas opravljal delo preko polnega delovnega časa, in sicer vsakodnevno od 8. do 17. ali 18. ure. Od njega se je zahtevalo, da opravi minimalno 192 ur mesečno oziroma 20 ur dela preko polnega delovnega časa in je moral v skladu s tem prilagajati svoj urnik. Pri razporejanju svojega delovnega časa ni bil samostojen in je moral upoštevati navodila glede časovne prisotnosti na delovnem mestu. Takšen obseg ur delovnega časa je bil za vodjo poslovalnice predviden vnaprej. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v določbah ZDR-1 ni podlage za dogovor o neplačanem delu preko polnega delovnega časa, niti v primeru, ko gre za vodilnega delavca. Opozorilo je, da je drugačen dogovor, kot je določen z zakonom ali kolektivno pogodbo glede plače možen le s poslovodno osebo ali prokuristom, ne pa tudi z vodilnim delavcem, zato z njim ni mogoče veljavno skleniti dogovora, po katerem je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. Dodalo je, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal v smislu 144. člena ZDR-1, torej na zahtevo delodajalca in ne na lastno pobudo. Pri razporejanju svojega delovnega časa ni bil samostojen; dejansko je bilo že vnaprej predvideno, da bo moral za nemoteno in popolno opravljanje delovnih nalog na delovnem mestu vodje poslovalnice opraviti večji obseg dela.

9. Revizija se neutemeljeno sklicuje na 157. člen ZDR-1, ki naj bi dopuščal dogovor med vodilnim delavcem in delodajalcem, da je v osnovni plači zajeto tudi morebitno delo preko polnega delovnega časa. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja poslovalnice, ki v prvem stavku prvega odstavka 2. člena določa, da „delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se v skladu s 157. členom ZDR dogovorita, da bo delavec po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači“.

10. Po drugi alineji 157. člena ZDR-1 delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi z vodilnim delavcem iz 74. člena zakona, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Ta določba ne daje zakonite podlage za dogovor iz prvega stavka prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi niti za razlago, ki jo ponuja revizija. S to določbo ni urejeno plačilo za delo. Iz nje izhaja le, da v primeru, ko delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti ali ko si delavec lahko sam razporeja delovni čas in če sta mu pri tem zagotovljena varnost in zdravje pri delu, delovni čas ni omejen na 40 ur tedensko (prvi odstavek 143. člena ZDR-1) oziroma delo preko polnega delovnega časa na 8 ur tedensko (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), da ni omejitev glede trajanja nočnega dela (152. člen ZDR-1), in da so lahko odmor (154. člen ZDR-1), dnevni (155. člen ZDR-1) in tedenski počitek (156. člen ZDR-1) lahko tudi krajši in urejeni drugače, kot to določa zakon.1

11. Ureditev v 157. členu ZDR-1 predstavlja odstopanje od minimuma pravic v zvezi z delovnim časom. Vendar iz 157. člena ZDR1- ne izhaja, da se lahko delodajalec z vodilnim delavcem v vsakem primeru dogovori za drugačno ureditev delovnega časa, nočnega dela, odmora in počitkov, pač pa le, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko samostojno razporeja delovni čas. V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da delovnega časa ni bilo mogoče vnaprej razporediti in tudi ne, da si ga je tožnik lahko razporejal sam (da bi se sam prosto odločil, ali bo glede na potrebe delovnega procesa v določenih dneh delal več kot poln delovni čas, v določenih pa tudi manj). Ravno nasprotno: ugotovljeno je bilo, da je bil delovni čas vnaprej „razporejen“, in sicer tako, da se je od tožnika zahtevalo delo od 8. do 17. ali 18. ure na dan in da tožnik pri razporejanju ni imel nikakršne samostojnosti.

12. Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo za takšno delo. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu po drugi alineji prvega odstavka 128. člena ZDR-1 pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka (to je pristanek na sporno določbo pogodbe o zaposlitvi) nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Kot sta pravilno poudarili sodišči nižjih stopenj, je tak dogovor možen le s prokuristom in poslovodno osebo (73. člen ZDR-1).

13. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je bil dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem v smislu 74. člena ZDR-1 in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (odgovor na dopuščeno vprašanje) in da določba 157. člena ZDR-1 ne daje podlage za neplačilo nadur, ki jih je na zahtevo toženke v spornem obdobju opravil tožnik.

14. Ker je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
-------------------------------

1 Določba je skladna tudi s 17. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 74, 144, 157

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 17

Delovno pravo - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - poslovni model

Jedro:

»Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).

Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd.

Poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).

To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu.

Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov.

Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj.

Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.«

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 9/2022, z dne 13. 12. 2022, objavljena na spletni strani Vrhovnega sodišča R Slovenije : 

https://www.sodnapraksa.si/?q=VIII%20Ips%209/2022&database%5bSOVS%5d=SOV...

Izrek:

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka, razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko (drugo toženko v dosedanjem postopku pred sodišči druge in prve stopnje) za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki (drugi toženki v dosedanjem postopku pred sodišči druge in prve stopnje), prijave v socialna zavarovanja in vpis dobe v matično evidenco, vse od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019, zavrne.

III. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo proti prvi toženki A., d. o. o., ... – v stečaju in proti drugi toženki B., d. d., ..., ki nista bili v razmerju nujnih sospornic. O njegovem zahtevku zoper obe toženki je bilo pravnomočno odločeno. Po pravnomočnosti sodbe se je stečajni postopek zoper A., d. o. o., Koper končal in je bila ta družba izbrisana iz registra, zaradi česar je revizijsko sodišče ne navaja več v uvodu sklepa. Klub temu pa v nadaljevanju te odločbe zaradi jasnosti, preglednosti in razumljivosti razmerij ohranja poimenovanje A., d. o. o. Koper kot prve toženke in B. , d. d., Koper kot druge toženke.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko od 28. 8. 2015 (I. točka izreka) in ugotovilo ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve toženke tožniku z dne 18. 7. 2019 (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko od 28. 8. 2015 za nedoločen in polni delovni čas, za opravljanje dela voznika vlačilca kamiona (III. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 28. 8. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela, ga prijavi v obvezna zavarovanja, mu vpiše delovno dobo v matično evidenco (IV. točka izreka) ter mu od bruto mesečnih razlik v plači v konkretnih zneskih za leta 2015 do 2019 in za leto 2020 v višini plače primerljivega delavca voznika tovornega vozila, zmanjšano za tožnikova plačila, ki jih je prejel za delo oz. nadomestilo za brezposelne, obračuna predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za plačilo mesečne razlike do 2.400,00 EUR je zavrnilo (V. točke izreka). Drugi toženki je tudi naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust povrne v sodbi navedene konkretne zneske razlik za leta 2015 do 2019 in za leto 2020 v višini regresa, ki so ga prejeli delavci druge toženke, obračuna akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter višji zahtevek iz naslova regresa do višine 1.356,70 EUR zavrnilo (VI. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da je prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko ter razveljavitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v delu, ki se nanaša na ničnost pogodb o opravljanju storitev, ki so bile sklenjene med toženkama. Odločilo je tudi, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

3. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnik in prva toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca in voznika težke mehanizacije1 za minimalno plačo, pri tem pa je tožnik vseskozi delo opravljal v poslovnih prostorih druge toženke. Prva toženka mu je pogodbo odpovedala iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prometa z drugo toženko, ki je bila edini poslovni partner prve toženke. Druga toženka je bila v podobnem odnosu še z drugimi družbami, ki so ji zagotavljali delo delavcev, saj je k drugi toženki na ta način dnevno prihajalo na delo povprečno med 640 do 700 delavcev.

Toženki sta bili sicer v pogodbenem razmerju po pogodbi za opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki je imela pravno naravo podjemne pogodbe iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), dejansko pa je bila ta le navidezna, saj je bila edina (izključna) dejavnost prve toženke posredovanje delavcev drugi toženki, čeprav prva toženka za dejavnost posredovanja dela delavcev ni bila registrirana in zato takšne dejavnosti ni smela opravljati. To je po presoji sodišča prve stopnje pomenilo ničnost teh pogodb (86. člen OZ). Kot pomembno je izpostavilo tudi, da je druga toženka zunanjim izvajalcem oddajala storitve pretovarjanje ladij, kamionov, vagonov in dodatnih del v pristanišču le s posebnim izločitvenim kriterijem - da ne gre za družbe za posredovanje delovne sile (ki „imajo v statutu zavedeno posredovanje dela delavcev).“2 To je pomenilo, da so bili pogoji dela napotenih delavcev slabši od pogojev dela delavcev v delovnem razmerju glede plače, urnika itd., obe toženki pa sta s kombinacijo navideznih pogodb dosegli prepovedano posledico, ki je pomenila izigravanje zakona, ki ureja posredovanje dela delavcev. Šlo je za poseben poslovni model druge toženke, ki bi sicer morala zaposliti približno 1200 do 1500 delavcev, tudi sicer pa narava dela tožnika pri toženki ni bila začasna. V nadaljevanju je sodišče ugotavljalo tudi, kako je potekalo delo tožnika in kakšne obveznosti sta pri tem imeli prva in druga toženka. Med drugim je ugotovilo, da je tožniku med delovnim časom navodila za delo dajal disponent druge toženke, ki je tudi nadziral njegovo delo, kar je pomenilo, da se je prostovoljno in osebno vključil v organiziran delovni proces druge toženke in nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke.3 Prva toženka je sicer tožnika plačevala kot podpisnica pogodbe o zaposlitvi, mu odobravala letni dopust, skrbela za varstvo pri delu in izvajala izobraževanje itd. Kljub temu je sodišče prve stopnje presodilo, da bi lahko prepoznalo tožnikovo delo kot delovno razmerje z zaposlitveno agencijo, če bi se to izvajalo v skladu s obveznimi predpisi v posredovanju dela delavcev; ker se ni, je glede na naravo njegovega dela ter trajnost potrebe po delu odločilo, da je bila tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi s prvo toženko nična in je tožniku priznalo delovno razmerje pri drugi toženki vse od začetka takšne zaposlitve, s pravicami iz delovnega razmerja oziroma le razliko že izplačane plače in plače, ki bi mu šla pri drugi toženki itd.

4. Pritožbi druge toženke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka ter v prvem odstavku V. točke izreka in prvem odstavku VI. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z drugo toženko od 28. 8. 2015 dalje, za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, za obračun in plačilo bruto mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter regresa za letni dopust (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (II. točka izreka) in sklenilo, da druga toženka krije sama svoje stroške pritožbe (III. točka izreka).

5. Sodišče druge stopnje ni soglašalo s stališčem o obstoju elementov delovnega razmerja pri drugi toženki, saj je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri prvi toženki in je bil k drugi toženki vsakodnevno napoten s strani razporejevalca prve toženke, ki mu je tudi zagotavljala pravice iz delovnega razmerja. Druga toženka je imela pravico izvajati nadzor v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pogodbah o opravljanju storitev (622. člen OZ), kar pa ni pomenilo izvajanja nadzora v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDR-1. Naročilo storitev druge toženke pri prvi toženki (opravljanje dela) se je nanašalo na število delavcev ustreznega profila, ne pa na poimensko določenega delavca. Ker je bil tožnik v istem obdobju že v delovnem razmerju pri prvi toženki, ni mogoče doseči priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki, to pa tudi ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Določbi 13. in 18. člena ZDR-1 namreč nista namenjeni priznanju delovnega razmerja delavcu, ki takšno razmerje že ima. Namenjeni sta tistim, ki niso v delovnem razmerju. Če pa so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev in ne ugotovitve obstoja delovnega razmerja.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 131/2021 z dne 23. 11. 2021 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali lahko zahteva od druge toženke obstoj delovnega razmerja s priznanjem vseh pravic za nazaj ter vzpostavitev zaposlitve pri drugi toženki in priznanje pravic za naprej.

7. V reviziji tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, glede katerih pa revizija ni bila dopuščena, zaradi česar jih revizijsko sodišče ne povzema in nanje ne odgovarja.4 V zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem med drugim navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno sledilo navedbam druge toženke, češ da le ta ni imela direktivne oblasti, saj je tožnik opravljal delo na popolnoma enak način kot luški delavci, z vsemi elementi delovnega razmerja, pri tem pa opravil v povprečju celo večje število ur kot povprečni luški delavec; bil je v stanju pripravljenosti, imel je težje in slabše pogoje dela, za vse to pa je prejemal bistveno in nedopustno nižje plačilo; na koncu mu je delovno razmerje tudi prenehalo, namesto da bi ga druga toženka zaposlila. Prereka zaključke sodišča druge stopnje, da naj bi mu prva toženka dajala nekatera delovna sredstva, delovno obleko in obutev, saj je v glavnem uporabljal delovna sredstva v lasti druge toženke in delo opravljal po naročilu in navodilih druge toženke. Ugotovitev sodišča, da je druga toženka naročala le delavce ustreznega profila po številu, je pavšalna in napačna, saj se je v praksi za vsako številko delavca skrivalo njegovo ime in priimek, strokovna in zdravstvena usposobljenost, kar je tako kot za ostale luške delavce preverjala druga toženka, ki je razpolagala s kartonom tožnika in njegovo delovno dokumentacijo. Delo so tožniku odrejali disponenti, skladiščniki in delovodje druge toženke in ne prve toženke. Ta ni imela zaposlenega disponenta kot vodja delovnega procesa niti osebe, ki bi bila za izvajanje nadzora usposobljena. Dela torej ni organizirala niti nadzorovala, temveč je bilo delo tožnika sestavni del delovnega procesa druge toženke. V razmerju tožnika in druge toženke ni šlo za civilnopravno razmerje, pač pa za delo delavcev tuje družbe na način, kot ga določa prvi odstavek 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.). Šlo je za posredovanje dela delavcev uporabniku, vendar brez izpolnjevanja zakonskih pogojev, saj jih prva toženka ni imela. Druga toženka je bila njegov dejanski in ne le navidezni delodajalec; s tem v zvezi se sklicuje tudi na razloge sodišča prve stopnje, posebej pa tudi na elemente delovnega razmerja iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in na stališča Mednarodne organizacije dela. Nadalje se sklicuje na določbe 163. in 166. ZUTD, 59. do 63. člen ZDR-1 ter 3. in 4. člen Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1, Ur. l. RS, št. 32/14 in nadalj.). Opozarja tudi, da je druga toženka s prvo toženko sklepala pogodbe o posredovanju dela delavcev le pod pogojem, da prva toženka ni družba z dejavnostjo posredovanja dela delavcev. To predstavlja nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na sklepanje takšnih pogodb. Obe toženki sta zaobšli predpise, ki se nanašajo na posredovanje dela delavcev, pri sklepanju pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko pa je prišlo do grobe kršitve prisilnih predpisov. Ker prva toženka ni izpolnjevala pogojev za posredovanje dela delavcev, tudi druga toženka z njo ni smela sklepati pogodb o zaposlitvi z namenom napotitve. Takšne pogodbe so nične in imajo očitno nedopustno podlago. Poleg tega, da prva toženka ni bila vpisana v register delodajalcev za zagotavljanje dela in je poslovala brez ustreznih dovoljenj, opozarja tudi na dejstvo, da ni delal začasno, da sta toženki že od vsega začetka grobo kršili njegove pravice in kogentno delovno zakonodajo, večletno opravljanje dela na delovnem mestu pri drugi toženki pa dokazuje, da je imela le ta dolgotrajno potrebo po njegovem delu in da prva toženka sploh ni mogla biti njegov delodajalec. Meni, da je utemeljeno, pravilno in moralno etično, da se mu pri drugi toženki priznajo vse pravice iz delovnega razmerja in hkrati odpravijo vse kršitve.

8. Druga toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je tožnik v reviziji presegel dovoljena revizijska vprašanja, da izpodbija tudi dejanske ugotovitve (kar ni dovoljeno), zavrača pa tudi vsebinske razloge za priznanje delovnega razmerja in pravic. Meni, da tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da medsebojna razmerja med toženkama nimajo elementov podjemne pogodbe v smislu 619. člena OZ, temveč elemente dogovora med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela v smislu 62. člena ZDR-1, še vedno ne bi bilo pogojev za priznanje delovnega razmerja, ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ter uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja za nazaj oz. za obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe.

9. Revizija je delno utemeljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. ZPP).

11. Avtonomija pogodbenih strank je v skladu z 9. členom ZDR-1 omejena; delodajalec in delavec sta dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 se pri sklepanju, veljavnosti, prenehanju in drugih vprašanjih pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. To pomeni, da sta tako delavec kot delodajalec vezana tudi na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd.5

12. Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna.

13. Tožnik je delal pri drugi toženki na podlagi njenega naročanja potrebnega števila delavcev ustreznega profila. Na delo k drugi toženki ga je po sporočenih potrebah s strani druge toženke napotila prva toženka, vendar je tožnik vseskozi delal v organiziranem procesu pod navodili druge toženke, in sicer nepretrgano več let, vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani prve toženke. Ta odpoved je bila neposredna posledica zmanjšanja naročil s strani druge toženke.

14. V tak način poslovanja in opravljanja dela delavcev je bilo vključenih več družb, zaradi česar lahko govorimo o specifičnem poslovnem modelu druge (in prve) toženke ter nekaterih drugih družb. Po vsebini in namenu (torej ne glede na formalno sklenjeno podjemno pogodbo) ta model ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč je prikrival delovno razmerje. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit, in na način, ki je tožnika prikrajšal za delovno razmerje pri dejanskim delodajalcu ter za pravice iz tega razmerja.

15. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Prva toženka namreč ni imela pogojev, ki se zahtevajo za delodajalca, ki zagotavlja delo delavca drugemu uporabniku, saj ni bila vpisana v ustrezen register, kot to zahteva 163. člen ZUTD in ni pridobila dovoljenja za opravljanje te dejavnosti.6 Prva toženka tudi ni opravljala dejavnosti posredovanja dela delavcev uporabnikom v zakonskih okvirih, saj je tožnik (enako tudi drugi delavci) pri drugi toženki delal nepretrgano in trajno, delo napotenega delavca pa je v skladu z zakonsko ureditvijo lahko le začasne narave (tretji odstavek 163. člena ZUTD in prvi odstavek 61. člena ZDR-1)7. Na drugi strani sme tudi uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali v evidenco.

16. V takšnem pogodbenem odnosu med prvo in drugo toženko oziroma v poslovnem modelu opravljanja dela druge toženke (tudi z drugimi podobnimi delodajalci) je poleg neizpolnjevanja formalnih pogojev in kršitve začasnosti napotitve prihajalo tudi do kršitve osnovnih pogojev zaposlitve delavcev, ki - če so zaposleni pri delodajalcih za zagotavljanje dela delavcev - morajo biti vsaj takšni, kot če bi jih uporabnik zaposlil neposredno na istem delovnem mestu. Delodajalec za zagotavljanje dela delavcev in delavec namreč v pogodbi o zaposlitvi določita, da bodo višina plačila za delo in nadomestila odvisni od dejanskega opravljanja dela pri uporabniku, upoštevaje kolektivne pogodbe in splošne akte, ki zavezujejo posameznega uporabnika (drugi odstavek 61. člena ZDR-1), česar tožnik in prva toženka nista storila. Tudi uporabnik in delavec morata v času opravljanja dela delavca pri uporabniku glede pravic in obveznosti upoštevati določbe tega zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma splošnih aktov uporabnika (drugi odstavek 63. člena ZDR-1). Tudi tega ni bilo.

17. Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd.8

18. Nastali poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke). Prva toženka je bila v tem poslovnem modelu povsem odvisna od druge toženke, ki je prek svojih organizatorjev dela vseskozi naročala delo tožnika. Čeprav je drugo toženko zanimalo predvsem število delavcev, ki jih je za svojo dejavnost potrebovala, je bil pomemben vsak delavec posebej, saj je evidenco delavcev vodila tudi druga toženka, pogoj za delo pa je bila tudi njihova usposobljenost. Tudi sicer je delo tožnika v celoti (tako kot dela delavcev, ki so bili pri drugo toženki redno zaposleni) vodila in nadzorovala druga toženka.9 Kljub temu, da je bil torej tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je sicer izvajala nekatere dejavnosti, ki so značilne za poslovanje delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, ta ne bi smela delovati na tak način in pri tem kršiti tudi pravic delavcev. Takšno delovanje mu je omogočila oziroma ga je celo organizirala druga toženka, ki je imela trajne potrebe po delu takšnih delavcev.

19. To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.10 To dokazuje več okoliščin: da je bilo delovanje prve toženke nezakonito in da je bila le ta povsem odvisna od druge toženke; da je bil v času vzpostavljenega delovnega razmerja angažma tožnika vezan na sprotne prijave potreb po njegovem delu, ki jih je sporočala druga toženka preko svojih organizatorjev dela, kljub temu pa je bil ta angažma trajen; da se je moral tudi tožnik na ta način povsem podrejati režimu naročanja druge toženke, katerega sodelovanje v delovnem procesu bi ta lahko kadarkoli prekinila; da je v končni fazi prav druga toženka posredno povzročila prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika, saj mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov na strani druge toženke, v posledici prenehanja naročil z njene strani in da je bila očitna posledica vsega tega tudi neupoštevanje delovne zakonodaje glede plačila za delo (toženki sta to zakonodajo zaobšli). Pri takšnem poslovnem modelu govorimo o eksternalizaciji delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer dejanski delodajalec (kot vodilna družba – druga toženka) ohrani odločilen vpliv na dejavnost drugega delodajalca (prve toženke) in njegovo zaposlovanje ter vsebino delovnih razmerij. S takšnim prenosom delovnih razmerij na zunanje izvajalce, ki pa so tudi sami povsem odvisni (in celo poslujejo nezakonito), se običajno prav z namenom dobička družb, ki sodelujejo v takšnih poslih, znižujejo tudi pravice delavcev, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru.11 Takšna zloraba predstavlja kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena OZ), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člena Ustave RS).

20. Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu.12 Pri tem ni odločilna volja strank, ki se je kazala pri podpisu pogodb o zaposlitvi s prvo toženko; tudi sicer je to že znano enotno stališče sodne prakse pri odločanju o sporih o obstoju delovnega razmerja.13 Obenem to pomeni, da tudi pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru je to stališče v naši sodni praski že preseženo.14

21. Revizijsko sodišče se zato tudi ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da sta določbi 13. in 18. člena ZDR-1 namenjeni samo tistim, ki niso v delovnem razmerju. Zaščita delavcev mora biti zagotovljena tudi v primerih, kjer bi pogodbeno izvajanje obveznosti (v konkretnem primeru nezakonit poslovni model) delavce prikrajšalo pri njihovih pravicah in uveljavljanju le teh, v konkretnem primeru pravic v prikritih delovnih razmerjih.15

22. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov. Imel je položaj delavca prve toženke in lastnost zavarovanca v sistemih socialnih zavarovanj na podlagi delovnega razmerja (pri prvi toženki). V skladu s sodno prakso - ta se je na tem področju izoblikovala zlasti v primerih nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi in kasnejših sodnih odločb, po katerih so imeli delavci pravico do vrnitve na delo (ali jim za določen čas priznavale obstoj delovnega razmerja), ti delavci pa so v vmesnem obdobju (med dnevom nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitvijo sodišča) že bili v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih (za polni delovni čas) - v ta razmerja ni mogoče posegati na način, da bi se delavcu lahko za isto obdobje priznalo delovno razmerje pri drugem delodajalcu (za polni delovni čas) in bi delovno razmerje pri enem delodajalcu „prekrilo“ že obstoječe delovno razmerje pri drugem. Ne gre namreč za soočanje različnih statusov (kot npr. pri opravljanju dela po pogodbi civilnega prava, ki ima dejansko elemente delovnega razmerja, pri čemer je delavec, ki opravlja takšno delo, v statusu študenta, kulturnega delavca, samostojnega podjetnika ipd.). Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj.16

23. Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki. ZDR-1 v šestem odstavku 62. člena sicer določa, da je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren, vendar ta določba ostaja v okviru določb o zaščiti delavcev v primeru posredovanja dela delavcev uporabnikom. Te pa je treba zaradi ugotovljenih nezakonitosti, zlorab in prikritega delovnega razmerja preseči; zato le subsidiarna odgovornost druge toženke v tem primeru ne pride v poštev. Pomembno pa je poudariti, da tudi subsidiarna odgovornost v primeru, če bi šlo le za (zakonito) posredovanje, ne pomeni le klasične odškodninske odgovornosti, temveč (že upoštevajoč zakonski tekst) tudi, da je uporabnik subsidiarno dolžan oškodovanemu delavcu plačati razliko premalo izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tudi v konkretnem specifičnem primeru njegova odgovornost ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja – torej za povračilo z vsemi davki in prispevki kot v primeru delovnega razmerja pri istem delodajalcu. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je treba zato obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

24. Glede na obrazloženo, tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. Zato od prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženki od druge toženke kot njegovega dejanskega delodajalca utemeljeno uveljavlja tudi delovno razmerje, poziv na delo in pravice - izplačilo takšne plače in drugih prejemkov, kot bi mu pripadali, če bi bil zaposlen pri drugi toženki.17

25. Navedeno tudi pomeni, da je revizija tožnika utemeljena, razen glede izpodbijanja odločitve sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 28. 8. 2015 do 18. 7. 2019. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo. Datum 18. 7. 2019 je datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in ga je revizijsko sodišče uporabilo, ker v dosedanjem postopku še ni bilo točno ugotovljeno, kdaj je bila odpoved tožniku vročena in kdaj mu je po tem dejansko prenehalo delovno razmerje pri prvi toženki. Zato je potrdilo to odločitev le v tem časovnem intervalu, v nadaljnjem postopku pa bo treba ugotoviti tudi, kdaj je tožniku delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo. Tudi do tega datuma (oziroma med 18. 7. 2019 in datumom dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri prvi toženki) mu ne bo mogoče priznati delovnega razmerja pri drugi toženki in prijave v zavarovanja ter matično evidenco.

26. Revizijsko sodišče je (razen v navedenem obsegu) razveljavilo izpodbijano sodbo in vrača zadevo sodišču druge stopnje. Druga toženka je namreč v pritožbi vztrajala tudi pri predlogu za sodno razvezo in ugovarjala prisojenim višinam razlik v plačilih, uveljavljala nesklepčnost teh zahtevkov, podala ugovor zastaranja itd.; sodišče druge stopnje se zaradi drugačnega materialnopravnega stališča do teh ugovorov še ni opredelilo oziroma o njih odločilo.

27. Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo kot izhaja iz izreka odločbe.

28. Odločitev o stroških odgovora na revizijo druge toženke se pridrži za končno odločbo. Tožnik revizijskih stroškov ni priglasil.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Najprej sta bili sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas, nato pa za nedoločen čas. V pogodbah je bilo določeno, da se sklepajo za delovno mesto voznika C in E kategorije in težke mehanizacije oziroma luško transportnega delavca. Kraj opravljanja dela je določen „na terenu t.j. izven poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe (B. d. d.).“
2 Glej povabilo druge toženke k oddaji ponudbe – priloga A6.
3 V poslovne prostore druge toženke je vstopal z njeno vstopno kartico in s kartončkom z osebnim imenom, ki je izkazoval njegovo usposobljenost za delo. Naročilo druge toženke za zagotovitev dela se je nanašalo na število delavcev določenega profila, vendar ob razpolaganju druge toženke s poimenskimi podatki o delavcih, njihovo strokovno in zdravstveno usposobljenostjo itd.
4 Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj).
5 Glej npr. tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na zlorabo - II Ips 1186/2008, II Ips 286/2012, II Ips 87/2019, II Ips 180/2015, II Ips 4/2022, II Ips 10/2021, II Ips 104/2021 itd.
6 Drugi odstavek 163. člena ZUTD: Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev uporabniku iz prejšnjega odstavka, je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prejšnjem odstavku, in pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz 167. člena tega zakona ter je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ali v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Dodatni pogoji za opravljanje dejavnosti takšnega delodajalca so določeni v 164. členu ZUTD, njegove obveznosti v 165. členu ZUTD, pred začetkom opravljanja dejavnosti pa mora pridobiti dovoljenje ministrstva, pristojnega za delo, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 164. člena tega zakona (prvi odstavek 167. člena ZUTD). Delodajalec za zagotavljanje dela, ki pridobi dovoljenje iz prejšnjega odstavka, se vpiše v register ali evidenco (drugi odstavek 167. člena ZUTD). ZUTD z visokimi globami tudi sankcionira nezakonita dejanja delodajalca za zagotavljanje dela delavcev in uporabnika (177. in 178. člen ZUTD), posebej pa tudi določa, da se za prekršek kaznuje delodajalec, ki opravlja dejavnost in nima dovoljenja za opravljanje dejavnosti ter ni vpisan v register ali evidenco (179. člen ZUTD).
7 Glej tudi Direktivo 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela.
8 Tožnik se je skliceval tudi na druge nepravilnosti in kršitve pravic, ki pa jih sodišči nižjih stopenj v dosedanjem postopku nista ugotavljali. To sicer ni odločilno za presojo, saj so že ugotovljene nepravilnosti zelo hude in zadoščajo za pravno presojo.
9 Nazorna je s tem v zvezi že navedba prve toženke v odgovoru na tožbo, da je „res, da je tožnik vse od 25. 5. 2015 delal po navodilih druge toženke.“
10 Prikrito delovno razmerje ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjšanja pravnega varstva, temveč tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, dejansko pa se izvaja med drugima strankama z namenom zmanjšanja pravic in pravnega varstva.
11 Nepomembno pri tem je, kateri družbi je šel večji delež dobička.
12 Delavec, ki se mu odreka obstoj delovnega razmerja, lahko uveljavlja varstvo pravic kadarkoli med trajanjem takšnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1, po prenehanju takšnega razmerja pa v 30 dneh v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Tožnik je varstvo pravic uveljavljal proti drugi toženki najprej dne 9. 8. 2019, ko mu delovno razmerje pri prvi toženki še ni dejansko prenehalo in na sodišču že v roku 30 dni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki.
13 Glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007, VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011, X Ips 265/2017 z dne 1¸7. 1. 2018, VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018.
14 Npr. v sporih o obstoju delovnega razmerja, kljub formalnemu obstoju civilnih pogodb o opravljanju dela, v primeru spremembe delodajalca itd. Glej tudi dr. Darja Senčur Peček: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 42 - 44. Glej tudi razloge za opredelitev dejanskega delodajalca v sodbi SEU C -610/18, ki se sicer nanaša na zadevo socialne varnosti.
15 Glej tudi uvodno izjavo Priporočila MOD o delovnih razmerjih št. 198, 2006, in (med drugim) 17. točko, ki priporoča uveljavitev ureditve, ki zagotavlja učinkovite ukrepe za preprečevanje prikritih delovnih razmerji.
16 Čeprav ni predmet revizije revizijsko sodišče glede na navedeno vseeno dodaja, da je kljub ugotovljenim nezakonitostim in prikritem razmerju zato vprašljiva odločitev (upoštevajoč tudi posledice te odločitve) o ničnosti pogodb o zaposlitvi tožnika pri prvi toženki. To pa ne vpliva na odločitev o zahtevku tožnika za obstoj delovnega razmerja pri drugi toženki za naprej.
17 Odločitev o obstoju delovnega razmerja pri drugi toženki sicer ni odvisna od ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki – podobno kot v primeru spremembe delodajalca.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 13, 15, 61, 62, 63
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 7
Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 163, 167, 177, 178, 179
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 34

Pravno obvestilo:

Vsebina prispevkov je zasnovana in namenjena za kritični razmislek in ne predstavlja pravnega mnenja, pravnega nasveta ali priporočila odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne.

Odgovori na vprašanja, ter druga vsebina te strani, so zaradi večje razumljivosti poenostavljeni in lahko kljub prizadevanju vsebujejo napake, zato odvetnik ne jamči za njihovo pravilnost ali popolnost. Služijo naj le kot izhodišče za natančnejše preučevanje določene problematike.

Prispevki ne nadomeščajo konkretnega pravnega nasveta in ne predstavljajo pravne podlage za mandatno razmerje. Pred sprejetjem vsake odločitev in pred vsakim dejanjem, se vedno posvetujte z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom. 

Odvetnik Jurij Kutnjak ne prevzema odgovornosti za odločitve ali pravne posledice ravnanj opravljenih na podlagi prispevkov na tej strani. Odškodninska in vsaka druga odgovornost odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne je izključena.

Opomba:

Izrazi, ki so v besedilu uporabljeni v moškem spolu, so uporabljeni nevtralno ter se nanašajo na osebe vseh spolov.

Izvirna vsebina spletnih strani je pripravljena v slovenskem jeziku. Vsebina spletnih strani v angleškem in nemškem jeziku je pripravljena v prevodu iz slovenskega besedila, ne predstavlja overjenega prevoda, ter služi le za primerjalno proučevanje določene pravne problematike.