Izrek:

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev:

Dejanski in procesni okvir spora

1. A. A. je bila poškodovana v prometni nesreči kot sopotnica kolesarke B. B. (toženke v tej pravdi, v nadaljevanju tudi kolesarke). Škodo naj bi ji po tožbenih trditvah povzročil zavarovanec tožeče stranke, voznik motornega vozila C. C., zato je v predhodni pravdi P 1631/2012 vložila direktno tožbo na podlagi splošne določbe 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma specialnejše določbe prvega odstavka 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) proti zavarovalnici (tožnici v tej pravdi

2. Tožnica, tj. odgovornostna zavarovalnica, pri kateri je imel (so)povzročitelj prometne nesreče sklenjeno avtomobilsko zavarovanje, je bila po samem zakonu (20. člen ZOZP) in na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi III P 1631/2012 dolžna plačati oškodovanki odškodnino v višini 52.628 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, upoštevaje njen soprispevek k nastali škodi, ki ga je sodišče ocenilo na 35 %.

3. V tej pravdi zavarovalnica uveljavlja delni povračilni zahtevek od toženke kot tretje – z zavarovancem solidarno odgovorne povzročiteljice škode – kar je (več) plačala zanjo.

4. Sodišče je ugotovilo, da objektivne odgovornosti zavarovanca tožnice ni mogoče v celoti izključiti, temveč je podana soodgovornost toženke za nastalo prometno nesrečo. Preostali prispevni delež v višini 65 % je razdelilo med zavarovanca in kolesarko; sklenilo je, da znaša objektivna odgovornost zavarovanca tožnice 30 % in krivdna odgovornost toženke/kolesarke v razmerju do oškodovanke 35 %.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo pobotni ugovor toženke (I. točka izreka). Odločilo je, da sklep o izvršbi VL 35368/2019 z dne 23. 4. 2019 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku, tako da je toženka dolžna tožnici plačati glavnico v višini 45.860,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2019 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku glede plačila zneska 2.862,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2019 dalje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.398,39 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

6. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Nosilni razlogi odločitev sodišč nižjih stopenj bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve, sproti po posameznih problemskih sklopih.

Dopuščena revizijska vprašanja

8. S sklepom II DoR 369/2022 z dne 16. 11. 2022 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali in na kakšni pravni podlagi sta toženka in zavarovalnica glede na okoliščine obravnavane zadeve solidarni dolžnici? 2. Ali so glede na določbo 963. člena Obligacijskega zakonika z izplačilom odškodnine iz zavarovanja na zavarovalnico prešle vse zavarovančeve pravice nasproti toženki? 3. Ali je glede na pravdo P 1631/2012 nastopil intervencijski učinek? 4. Ali in na kakšni pravni podlagi je terjatev zavarovalnice proti toženki v obravnavani zadevi zastarala?

Povzetek navedb v revizijskem postopku

9. Toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma da jo razveljavi. Nasprotuje stališču, da na tožnico na podlagi 963. člena OZ preidejo vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je odgovoren za škodo. Meni, da se ta določba nanaša na notranje razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem, za kar v konkretnem primeru ne gre, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tudi glede na pravno teorijo (Obligacijski zakonik s komentarjem) zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine vstopi le v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi. V konkretnem primeru ni nobenih razlogov niti trditvene podlage, da bi šlo za pravice zavarovanca zoper toženko. Ni namreč pravne podlage za stališče, da bi bila toženka in zavarovanec tožnice, voznik osebnega avtomobila, ki je deloval neodvisno od toženke, solidarna zavezanca. Določba 963. člena OZ ne more biti podlaga za zavrnitev ugovora zastaranja – zastaranje ne začne teči s trenutkom, ko je tožnica oškodovanki izplačala odškodnino. Sodišče bi moralo uporabiti določbo šestega odstavka 357. člena OZ, saj gre za presojo zastaranja terjatve zavarovalnice proti toženki kot tretji, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera – teči začne tedaj, ko začne teči proti toženki zastaranje morebitne terjatve zavarovanca tožeče stranke (voznika motornega vozila, ki je sicer deloval neodvisno od toženke). Pri tem se sklicuje na določbi VSL I Cpg 111/2018 in III Ips 68/2005. Poudarja, da v zvezi z vprašanjem zastaranja in pravne podlage za subrogacijski zahtevek obstaja več odločb višjih sodišč, in sicer sodbe VSK Cpg 13/2017, VSM I Cp 589/2018 in VSM I Cpg 176/2019 – vse govorijo o tem, da zastaralni rok za zavarovalnico začne teči takrat, ko začne teči zastaranje proti odgovornemu za nastanek zavarovalnega primera, in da gre za subrogacijo tedaj, ko zavarovalnica uveljavlja zahtevek, ki bi ga njej zavarovanec kot oškodovanec imel proti povzročitelju škode. V konkretnem primeru pa zavarovanec ni oškodovanec. Če je tožnica menila, da obstaja solidarna odgovornost v tej zadevi, bi se morala pritožiti zoper sodbo P 1631/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 3. 2013, saj je v izreku ne vzpostavlja, temveč le v obrazložitvi. Tek navedene pravde ni predstavljal pretrganja zastaranja katerega koli zahtevka do toženke. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljilo s sklicevanjem na sklep VSL I Cpg 528/2015 in 352. člen OZ in zavzelo stališče, da gre za regresni zahtevek. Navedeni sklep se nanaša na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, torej na notranje razmerje in gre v resnici za subrogacijo po 963. členu OZ, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ne prvo ne pritožbeno sodišče ne ponudita relevantne sodne prakse, v kateri bi šlo za enak pravni položaj, kot je v konkretnem primeru. Meni, da v tej pravdi ne gre za regresni zahtevek, zato ni intervencijskega učinka niti ni prišlo do prehoda pravic zavarovanca na zavarovalnico. Ugovor, da toženka ni solidarna dolžnica, je sodišče prve stopnje zavrnilo brez vsebinske obrazložitve, višje sodišče pa se je sklicevalo na določbo 154. člena OZ, ki velja za voznike motornih vozil. Nobeno od nižjih sodišč ni ponudilo prepričljive pravne podlage za zaključke v izpodbijanih sodbah, obrazložitvi sta zato pomanjkljivi in ju ni mogoče preizkusiti. Solidarne odgovornosti ni, ker toženka in zavarovanec nista delovala skupaj in ker je bila toženka na kolesu, zavarovanec pa je vozil motorno vozilo. Zato na tej osnovi ni mogoče govoriti o intervencijskem učinku. Ne gre za subrogacijo tudi iz razloga, ker tožnica ne terja plačila, ki bi ga izvršila v imenu zavarovanca, ki je/bi izgubil zavarovalne pravice iz katerega koli primera. Zastaranje zahtevka tožnice proti toženki je začelo teči v trenutku, ko je začelo proti toženki teči zastaranje terjatve zavarovanca tožnice (ki sicer zoper toženko ni nikdar uveljavljal nobene terjatve) in ni bilo pretrgano, ker ni solidarne odgovornosti na strani toženke. Sodba P 1631/2012 z dne 20. 3. 2013 v izreku plačilo nalaga zgolj zavarovalnici, čeprav v obrazložitvi razmejuje težo odgovornosti oziroma soprispevkov in celo govori o solidarni odgovornosti. Ker se tožnica zoper navedeno sodbo ni pritožila, ne more uspešno uveljavljati svoje terjatve v tej pravdi na tak način in na takšni pravni podlagi. Izpodbijani sodbi svoje zaključke gradita na zmotni uporabi materialnega prava, odločba sodišča prve stopnje pa glede vprašanja solidarne odgovornosti ni obrazložena skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

11. Revizija ni utemeljena.

12. Vrhovno sodišče bo odgovarjalo le na revizijske navedbe, ki so v okviru dopuščenih vprašanj (371. člen ZPP).

O solidarni odgovornosti povzročiteljev prometne nesreče

13. Za odgovor na dopuščeno vprašanje je treba izhajati iz položaja zavarovanca – imetnika motornega vozila. Slednje je v razmerju do drugih udeležencev v prometu, ki nimajo motornega pogona, nevarna stvar. Odgovornost njenega imetnika je objektivna, ta pa se je lahko na podlagi 153. člena OZ (delno) razbremeni, bodisi zaradi soprispevka oškodovanca (tretji odstavek 153. člena OZ) bodisi ravnanja tretje osebe, ki deluje izven njegove sfere (četrti odstavek 153. člena OZ). OZ v četrtem odstavku 153. člena določa naslednje: „Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.“ V primeru konkurence ravnanj imetnika nevarne stvari in tretjega torej zakon določa, da za škodo odgovarjata oškodovancu solidarno.

14. Revizija utemeljeno opozarja, da se je višje sodišče pri utemeljevanju solidarne odgovornosti (so)povzročiteljev prometne nesreče pomotoma sklicevalo na četrti odstavek 154. člena OZ.1 Ta namreč predvideva solidarno odgovornost dveh imetnikov motornih vozil v razmerju do oškodovanca, kar se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, v katerem si konkurirata odgovornosti voznika motornega vozila in kolesarke. A ta (očitno nehoteni) materialnopravni zdrs ne pomeni, da solidarne odgovornosti med njima ni; njeno sidrišče je, kot že navedeno, v četrtem odstavku 153. člena OZ.

15. Odgovor na prvo vprašanje je torej pozitiven: toženka in zavarovalnica (po vstopu v zavarovančeve pravice, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju) sta glede na okoliščine obravnavane zadeve solidarni dolžnici na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ.

O subrogaciji in naravi tožbenega zahtevka zavarovalnice

16. Zavarovalnica je z izplačilom celotne odškodnine oškodovanki namesto zavarovanca vstopila v vse njegove pravice proti toženki, s katero sta solidarna odškodninska dolžnika. Gre za tipičen primer subrogacije na podlagi specialne določbe o subrogaciji pri zavarovalni pogodbi v 963. členu OZ. Ta določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakor koli odgovoren za škodo. Da je tožnica oškodovanki škodo izplačala po sodbi, a na podlagi zavarovalne pogodbe, med strankama ni (bilo) sporno.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča se določba 963. člena OZ ne bi mogla bolj prilegati konkretnemu dejanskemu stanu. Iz zakonske dikcije ne izhaja, kar navaja revidentka, da bi bil zakonski dejanski stan pridržan izključno za primere, v katerih gre za notranje razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem, torej le, ko zavarovalnica (oškodovanca) plača zavarovalnino/odškodnino svojemu zavarovancu kot oškodovancu, ko se torej obe vlogi združita v isti osebi. Zakonska dikcija v delu, ki se glasi »... nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.«, jasno nakazuje, da določba ni omejena le na notranje razmerje.

18. Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine vstopila v pravice svojega zavarovanca (ne glede na to, da je plačala odškodnino oškodovanki in ne svojemu zavarovancu). Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ2 zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost. Regresni zahtevek zavarovanca proti toženki je do višine izplačane zavarovalnine ex lege prešel na zavarovalnico, čeprav oškodovanka ni obenem zavarovanka oziroma ji ni izplačala zneska (odškodnine/zavarovalnine) njena zavarovalnica. Z izpolnitvijo celotne solidarne obveznosti je izpolniteljica/zavarovalnica pridobila (do tedaj speči) zavarovančev regresni zahtevek (ki se je zaradi plačila odškodnine oškodovanki in s tem izpolnitve solidarne zaveze prebudil) v razmerju do druge solidarne dolžnice - kolesarke.

19. Na dlani je torej, da so na podlagi 963. člena OZ z izplačilom odškodnine iz zavarovanja na zavarovalnico prešle vse zavarovančeve pravice nasproti toženki.

O zastaranju terjatve

20. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja. Odločitev je oprlo na šesti odstavek 357. člena OZ. Ob ugotovitvi, da so na tožnico z izplačilom odškodnine oškodovanki prešle vse zavarovančeve pravice do tistega, ki je odgovoren za škodo (prvi odstavek 963. člena OZ), je presodilo, da je zastaralni rok za tožnico začel teči takrat, ko je proti odgovornemu za nastanek zavarovalnega primera začelo teči zastaranje, in se tudi končal v enakem roku (šesti odstavek 357. člena OZ). Ker je bila oškodovankina terjatev odškodninska, glede na prvi odstavek 352. člena OZ zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Višina škode je bila v prejšnji pravdi sporna, zato je bila znana šele s pravnomočnostjo sodbe. Obvestitev o pravdi 25. 5. 2014 pomeni takšno aktivno ravnanje tožnice kot upnika pred sodiščem, ki v smislu 365. člena OZ pomeni pretrganje zastaranja v razmerju do toženke, zato je triletni zastaralni rok 26. 5. 2014 začel teči znova. Triletni zastaralni rok je pričel teči znova z izplačilom odškodnine tožnice oškodovanki 3. 5. 2016, tožba pa je bila vložena 18. 4. 2019, torej pred potekom triletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 357. člena OZ.

21. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnica oškodovanki izplačala odškodnino na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1631/2012 kot odgovorna zavarovalnica za svojega zavarovanca. Zavzelo je stališče, da je v takem primeru začetek teka zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek je nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovanki, to je 3. 5. 2016. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 18. 4. 2019, zastaralni rok iz 352. člena OZ ob vložitvi tožbe še ni potekel. Uveljavljanje regresnega zahtevka je možno šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva. Razlog sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči z dnem izplačila odškodnine oškodovanki 3. 5. 2016, je pravilen. Poudarilo je, da so ostali razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje pretrganja zastaranja, odveč. Pritožbene navedbe, da je zastaranje pričelo teči z dnem prejema sodbe v zadevi P 1631/2012 in da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določilo šestega odstavka 357. člena OZ, je ocenilo kot neutemeljene.

22. Šesti odstavek 357. člena OZ, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sodišče druge stopnje pa je v tem delu izključilo obstoj pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Določa torej obe spremenljivki zastaranja, to sta začetek teka zastaralnega roka in njegovo dolžino, kot veljata za njenega zavarovanca.

23. Vrhovno sodišče sodi, da je treba pri presoji vprašanja, kateremu režimu zastaranja bi bil podvržen regresni zahtevek, imeti pred očmi naravo tega povračilnega zahtevka zavarovalnice, ki je v resnici zavarovančev zahtevek do kolesarke in je prešel na zavarovalnico. Okoliščine konkretnega primera ne dajejo podlage za uporabo šestega odstavka 357. člena OZ kot tudi ne nadaljnje uporabe 352. člena OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve. Določba šestega odstavka 357. člena OZ namreč ureja položaj, ki izvira iz notranjega zavarovalnega razmerja: zavarovalnica svojemu zavarovancu, ki je obenem oškodovanec, plača zavarovalnino, nato pa uveljavlja regresni zahtevek od povzročitelja, saj je nanjo s subrogacijo prešla oškodovančeva odškodninska terjatev do povzročitelja. Le tedaj za zastaranje regresne terjatve velja, kar bi veljalo za odškodninsko terjatev, to pa bi narekovalo uporabo 352. člena OZ. V obravnavani zadevi je položaj v bistvenem drugačen: zavarovalnica (zavarovanca) je plačala odškodnino oškodovanki, ki torej ni njena zavarovanka. Zato odločitve o ugovoru zastaranja ni mogoče opreti na navedene določbe. Nasprotno stališče sodišč nižjih stopenj je torej materialnopravno zmotno. Ker glede zastaranja tovrstnih terjatev odgovornostne zavarovalnice zoper (so)odgovornega za nastanek zavarovalnega primera ni posebne ureditve, je po presoji Vrhovnega sodišča treba odločitev nasloniti na splošna pravila glede zastaranja. Tudi pravna teorija meni, da za tovrstne primere ni določen poseben rok in tudi ne poseben začetek zastaranja, ampak veljajo splošna pravila, čeprav gre za terjatve zavarovalnice.3

24. Zadeve, na katere se toženka - v utemeljitev uporabe šestega odstavka 357. člena OZ - sklicuje v reviziji (VS RS sodba III Ips 68/2005, VSL sodba I Cpg 111/2018 in VSK sodba Cpg 13/2017), niso primerljive. Njihov skupni imenovalec je, da obravnavajo (tipičen) položaj, ki ga je zakonodajalec uredil v šestem odstavku 357. člena OZ (oziroma že prej v šestem odstavku 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR): regresni zahtevek zavarovalnice, ki je sprva plačala zavarovalnino/odškodnino svojemu zavarovancu, ki je obenem oškodovanec, nato pa povračilo zneska uveljavlja od tretje odgovorne osebe/povzročitelja ali njegove zavarovalnice. V njih torej zavarovalnica ne zahteva povračila od odgovornih tretjih, ki so z zavarovanci solidarno zavezani oškodovancem, kot v obravnavanem primeru. Po tej plati je primerljiva zadeva VSL sklep I Cpg 528/2015 (čeprav revidentka meni drugače), v kateri sodišče zavzame stališče, da določba šestega 357. člena OZ za tovrstne položaje ni uporabljiva.

25. Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena OZ v zvezi z določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage za uporabo posebnega triletnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 357. člena OZ, saj pri regresnem zahtevku zavarovalnice proti tretji osebi (in ne zavarovancu) ne gre za terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe.4

26. Vrhovno sodišče naposled soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).5 Ta pa je nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovancu, nič prej. Uveljavljanje povračilnega zahtevka je pač že pojmovno mogoče šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.6

27. Glede na ugotovitev, da je zastaralni rok začel teči 3. 5. 2016 s plačilom in je bila tožba vložena 18. 4. 2019, je kljub delno zmotni uporabi materialnega prava pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da regresni zahtevek zavarovalnice ni zastaral.

28. Odgovor na četrto vprašanje se potemtakem glasi: terjatev zavarovalnice proti toženki ni zastarala.

O intervencijskem učinku

29. Toženka v reviziji nasprotuje nastopu intervencijskega učinka le iz razloga, češ da med zavarovancem in toženko ni solidarne odgovornosti in (zato) ne gre za regresni zahtevek. Revidentka torej izpodbija le materialnopravni vidik, to je obstoj pravnega interesa za stransko intervencijo, ki bi šele ob izpolnjenih drugih pogojih utemeljeval intervencijski učinek. Ne problematizira pa procesnega vidika, denimo da ji ni bila dana možnost sodelovanja na pritožbeni stopnji v prvi pravdi, ali dometa/razsežnosti intervencijskega učinka (s konkretnim ugovorom v tej pravdi, ki bi v prvi pravdi pripeljali do drugačne odločitve). Ker solidarna zaveza zavarovanca in toženke, kot že pojasnjeno, obstaja, to pa je pogoj za uveljavljanje povračilnega zahtevka s strani zavarovalnice, toženka po tej plati ne more izključiti neposrednega učinkovanja sodbe, izdane v prvi pravdi, na svoj položaj. Odgovor na tretje vprašanje je po povedanem pritrdilen. Intervencijski učinek zajema naslednje okoliščine: oškodovankin soprispevek k nastanku škode v deležu 35 %, preostali del (65 %) škode pa izvira iz objektivne odgovornosti zavarovanca, in višino primerne odškodnine za materialno in nematerialno škodo. Ne razteza pa se na vprašanje notranjega regresnega razmerja med tožnico in toženko oziroma porazdelitve 65 % deleža med toženko in zavarovanca. Ugotovitev, v kolikšnem deležu je toženka prispevala k nastanku škode, je bila predmet dokaznega postopka in presoje sodišč v tej pravdi.

Odločitev o reviziji

30. Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

31. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške.

Sestava senata in glasovanje

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 OZ v četrtem odstavku 154. člena določa: „Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.“
2 Prvi odstavek 188. člena OZ se glasi: „Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj.“
3 V. Kranjec v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 493.
4 Položaj, v katerem zavarovalnica zahteva povrnitev plačane zavarovalnine od zavarovanca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe - izgube zavarovalnih pravic, je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010 in zavzelo stališče, da se uporabi zastaralni rok iz tretjega odstavka 357. člena OZ. Enako stališče je zavzela tudi teorija; V. Kranjec v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 492.
5 OZ v prvem odstavku 336. člena določa: „Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.“
6 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 404/2009 z dne 23. 9. 2010, 7. točka obrazložitve. Glede začetka zastaralnega roka je položaj, v katerem zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek od zavarovanca (zaradi izgube zavarovalnih pravic), izenačen z obravnavanim položajem, v katerem zavarovalnica uveljavlja regresni zahtevek od tretje odgovorne osebe, ki je skupaj z zavarovancem v solidarni zavezi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 153, 153/4, 188, 188/1, 336, 336/1, 346, 352, 352/1, 357, 357/3, 357/6, 963

 

Pravno obvestilo:

Vsebina prispevkov je zasnovana in namenjena za kritični razmislek in ne predstavlja pravnega mnenja, pravnega nasveta ali priporočila odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne.

Odgovori na vprašanja, ter druga vsebina te strani, so zaradi večje razumljivosti poenostavljeni in lahko kljub prizadevanju vsebujejo napake, zato odvetnik ne jamči za njihovo pravilnost ali popolnost. Služijo naj le kot izhodišče za natančnejše preučevanje določene problematike.

Prispevki ne nadomeščajo konkretnega pravnega nasveta in ne predstavljajo pravne podlage za mandatno razmerje. Pred sprejetjem vsake odločitev in pred vsakim dejanjem, se vedno posvetujte z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom. 

Odvetnik Jurij Kutnjak ne prevzema odgovornosti za odločitve ali pravne posledice ravnanj opravljenih na podlagi prispevkov na tej strani. Odškodninska in vsaka druga odgovornost odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne je izključena.

Opomba:

Izrazi, ki so v besedilu uporabljeni v moškem spolu, so uporabljeni nevtralno ter se nanašajo na osebe vseh spolov.

Izvirna vsebina spletnih strani je pripravljena v slovenskem jeziku. Vsebina spletnih strani v angleškem in nemškem jeziku je pripravljena v prevodu iz slovenskega besedila, ne predstavlja overjenega prevoda, ter služi le za primerjalno proučevanje določene pravne problematike.