Najpogostejša vprašanja v zvezi z dedovanjem in zapuščinskim postopkom so zbrana v nadaljevanju: 

Za rezervacijo termina v zvezi z dedovanjem in zastopanjem v zapuščinskem postopku pokličite odvetnika Jurija Kutnjaka v času delovnih ur na tel. številko 00 386/2/25-23-780 ali pošljite e-mail na info@odvetnik-kutnjak.si.

Kako je urejeno dedovanje in dedno pravo v R Sloveniji?

Pravila dedovanja ureja Zakon o dedovanju, ki dediče razvršča v tri dedne razrede. Deduje se na podlagi zakona (zakonsko ali tudi zakonito dedovanje) in/ali oporoke (testament). Če umrli pred smrtjo ni napisal oporoke, ali se je oporočni dedič dedovanju odpovedal, ali je oporoka bila razglašena za neveljavno, dedujejo njegovi zakonski dediči. Če dedičev ni oz. ti nočejo dedovati, preide premoženje umrlega (zapuščina) v last države.

Zapustnik lahko za čas življenja in za primer smrti s svojim premoženjem prosto razpolaga (svoboda testiranja). Omejen je s prisilnimi določili zakona o dedovanju glede nujnega deleža: nujnim dedičem mora zapustiti določeni delež (nujni delež). Spori glede nujnega deleža lahko zavlečejo trajanje zapuščinskega postopka (leto do dve), medtem sta pravni promet in razpolaganje s zapustnikovim premoženjem, zlasti nepremičninami, omejena.

V primeru zakonitega dedovanja dedujejo najprej dediči prvega reda, če teh ni, dedujejo dediči drugega razreda, če teh ni, dedujejo dediči tretjega reda, če tudi teh dedičev ni zapuščine preide v last države.

Dediči so v dedne razrede razvrščeni glede na sorodstveno razmerje z umrlim. Pri tem je zunajzakonski partner izenačen z zakoncem, posvojenci pa z naravnimi potomci.

Ali je v zapuščinskem postopku in pri dedovanju zastopanje po odvetniku obvezno?

V zapuščinskem postopku zastopanje po odvetniku ni obvezno, je pa v mnogih primerih priporočljivo, vsaj v zapuščinskih zadevah pri katerih v zapuščino spadajo nepremičnine, z več dediči z različnimi zahtevki (npr. vračilo daril), je sporna oporoka, oporočiteljeva oporočna sposobnost, veljavnost pogodbe o preužitku ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju ipd. Dedne izjave in zahtevki so praviloma vezani na rok, potrebno jih je podati v pravilni obliki in vsebini itd. 

Dejstvo je, da bolj kot je zapuščinska zadeva zapletena (npr. sprti dediči, vprašanje obsega zapuščine, sporna veljavnost oporoke), večja je verjetnost, da boste za uspešno uveljavitev dednopravnih zahtevkov potrebovali strokovno pravno pomoč odvetnika za dedno pravo.

Kdo so dediči, kdo deduje in dedni redi?

Dediči so osebe, ki podedujejo zapustnikovo premoženje na podlagi oporoke ali zakona, v skladu s določili Zakona o dedovanju. Oporočno dedovanje ima prednost pred zakonitim. Zakoniti dediči dedujejo po dednih redih, glede na sorodstveno razmerje do pokojnika. Dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda.

Zakonec ali zunajzakosnki partner lahko deduje v prvem ali v drugem dednem redu (če zapustnik ni zapustil potomcev).

Dediči I. dednega reda so zapustnikovi potomci in zakonec oz. zunajzakosnki partner. Zapuščino dedujejo po enakih deležih. Če zapustnik potomca nima, deduje zakonec v drugem dednem redu 

V II. dednem redu dedujejo zapustnikovi starši in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre) skupaj z zapustnikovim zakoncem oz. zunajzakonskim partnerjem, in sicer starši ½ zapuščine in zakonec drugo polovico zapuščine. 

Če zapustnik ni zapustil zakonca oz. zunajzakonskega partnerja, dedujejo zapustnikovi starši vso zapuščino po enakih delih.

Do dedovanja v III. dednem redu preide, če zapustnik ni zapustil ne potomcev, ne staršev (in tudi ti niso zapustili nobenega potomca) in ne zakonca. V tem primeru dedujejo zapustnikovi stari starši in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).

Kako deduje zakonec zapustnika, ki ni imel potomcev in ni imel staršev?

Če pokojni zakonec ni zapustil potomcev in sta oba zapustnikova starša umrla pred njim in zapustnik ni sestavil oporoke, v skladu s določili Zakona o dedovanju velja, da zakonec deduje skupaj s pokojnikovimi starši ali, če teh več ni, skupaj s pokojnikovimi brati in sestrami in če teh več ni, skupaj z njihovimi potomci (nečaki in nečakinjami). Deduje v II. dednem redu in ½ zapuščine. 

Torej preživeli zakonec (oz. zunajzakosnki partner) deduje sam le, če pokojni zakonec ni imel potomcev in sta njegova oba starša umrla pred njim in nista imela drugih potomcev oz. bratov in sester zapustnika. 

Kako deduje zakonec zapustnika, ki ni imel potomcev, z in brez oporoke?

Če pokojni zakonec ni zapustil potomcev, deduje preživeli zakonec skupaj s starši pokojnega v II. dednem redu, in sicer zakonec ½ zapuščine in starša (oz. njuni potomci po vstopni pravici) preostalo polovico.

Če je pokojni zakonec za časa življenja z oporoko vso njegovo premoženje prepustil drugemu zakoncu, deduje slednji vso zapuščino kot oporočni dedič. Vendar le, če starša pokojnega zakonca ne uveljavita pravice do nujnega deleža, ki znaša 1/3 zakonitega dednega deleža oz. njegovega prikrajšanja. Redukcijo oporočnega razpolaganja bo opravilo že zapuščinsko sodišče. 

Če sta pokojnikova starša umrla pred pokojnim zakoncem, bo preživeli zakonec dedoval kot oporočni dedič sam le, če prikrajšanja nujnega deleža (1/3 zakonskega dednega deleža) ne bodo uveljavili brati in sestre pokojnika, pri čemer ga lahko upravičeno uveljavijo le, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

Kdo so nujni dediči, nujni deleži in uveljavite pravice do nujnega deleža?

Nujni delež je tisti minimalni delež zapustnikovega premoženja, do katerega je po Zakonu o dedovanju upravičen nujni dedič. To pomeni, da lahko zapustnik za časa življenja neodplačno razpolaga le z tistim delom svojega premoženja, ki predstavlja njegov razpoložljivi del. Ta je odvisen od nujnih dedičev in višine njihovih nujnih deležev.

Nujni dedič ima pravico do dela zapuščine (zapustnikovega premoženja) s katerim zapustnik torej ne more razpolagati (nujni delež). Če z njim razpolaga, je takšno razpolaganje (pogodba) neveljavno. 

Nujni dediči po Zakonu o dedovanju so:

• pokojnikovi potomci (posvojenci) in njihovi potomci, 
• pokojnikovi starši,
• pokojnikov zakonec,
• pokojnikovi dedi in babice ter bratje in sestre le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje

 

In za vse velja, da so nujni dediči le, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati (in npr. niso bili razdedinjeni ali ti. »oddedovani« oz. izplačani za časa življenja).

Nujni deleži potomcev in zakonca znašajo ½ zakonitega dednega deleža, vseh ostalih 1/3.

Ker nujnega deleža ali prikrajšanja nujnega deleža sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, tj. sodišče ga ne bo upoštevalo samo, mora nujni dedič pravico do nujnega deleža in prikrajšanje nujnega deleža, uveljaviti sam, z primerno dedno izjavo (priglasitev nujnega dediča in deleža) podano v zapuščinskem postopku. 

Prikrajšanje nujnega deleža mora nujni dedič uveljaviti v zapuščinskem postopku z primernim zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali/in redukcijo daril.

Kako se uveljavi prikrajšanje nujnega deleža in napotitev na pravdo?

Kot omenjeno, mora dedič nujni delež in prikrajšanje slednjega, če želi to upravičenje uveljaviti, uveljaviti sam oz. podati ustrezno dedno izjavo in vložiti zahtevek za redukcijo oporočnih razpolaganj ali za vračilo daril. Sodišče na morebitna prikrajšanja nujnih dedičev ne pazi samo oz. po uradni dolžnosti. Zahtevek mora biti ne le pravilen, popoln in sklepčen, temveč predvsem pravočasen.

Če bodo obdarjenci vračilu daril v zapuščino, zaradi odprave prikrajšanja nujnega deleža, nasprotovali, bo zapuščinsko sodišče nujnega dediča s sklepom napotilo na pravdo, da v roku 30. dni vloži tožbo zoper ostale dediče, zaradi vračila daril in odprave prikrajšanja. Zapuščinski postopek bo prekinilo do pravnomočne rešitve oz. odločbe v pravdnem postopku.

Če je zapustnik napravil oporoko, zapuščinsko sodišče najprej opravi redukcijo oporočnih razpolaganj (npr. zmanjšanje oporočnih deležev). Če to za odpravo prikrajšanja nujnih delež ne bi zadostovalo, lahko nujni dediči v pravdi uveljavijo zahtevek za vračilo daril. A le do tiste višine, ki je potrebno za odpravo prikrajšanja,. 

Ker je prikrajšanje nujnega deleža potrebno najprej uveljaviti, nato ustrezno izkazati in oblikovati pravilen zahtevek, je v pri tem vsakem primeru priporočljivo poiskati pravno pomoč strokovnjaka, ki vas bo zastopal in vodil skozi zapuščinski in morebitni pravdni postopek. Takšen pravni strokovnjak pa bo praviloma odvetnik.

Kaj je podlaga za izračun nujnega deleža in kako ugotoviti morebitno prikrajšanje nujnega deleža?

Pri ugotavljanju vrednosti nujnega deleža oz. tistega dela vrednosti zapuščine, ki bi ga naj nujni dedič prejel za nujni delež, je potrebno najprej ugotoviti čisto in obračunsko vrednost zapuščine. Obračunska vrednost zapuščine je podlaga za izračun nujnega deleža.

Čista vrednost zapuščine se ugotovi tako, da se od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb

Zaradi varovanja položaja nujnega dediča, da ne bi zapustnik z darili med živimi obšel predpisov o nujnem deležu, Zakon o dedovanju natančno predpisuje način ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine. V skladu z zakonom mora sodišče vrednosti čiste zapuščine (to je vrednost premoženja zapustnika ob smrti, od katere so odšteti dolgovi zapustnika in določeni dolgovi zapuščine) prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči, če ne bi bilo oporoke. Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine. 

Od obračunske vrednosti zapuščine se izračunajo vrednosti zakonitih dednih deležev posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži kot določene kvote dednih deležev. Na tej podlagi se ugotovi razpoložljivi del zapuščine ter morebitno prikrajšanje nujnega dednega deleža, zaradi česar se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo.

Ali lahko zapustnik svobodno razpolaga z vsem svojim premoženjem?

Razpolaganje s premoženjem za čas življenja predstavlja vsak pravni posel, ki ga oseba sklene v času življenja. Posel lahko učinkuje in se izvrši takoj, npr. pri darilni pogodbi ali je učinkovanje odloženo do trenutka smrti, npr. pri oporoki ali deloma pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju. 

Neodplačni so vsi pravni posli pri katerih zapustnik za to ne prejme nobene premoženjske koristi oz. nasprotne izpolnitve, npr. darilna pogodba, odpoved pravici in praviloma tudi oporoka. 

Splošna svoboda razpolaganja s premoženjem za čas življenja je na področju dednega prava omejena z pravicami nujnih dedičev do nujnega deleža. Zapustnik lahko za čas življenja neodplačno razpolaga le s tistim delom njegovega premoženja, ki predstavlja njegov razpoložljivi del. Ta znaša polovico ali tretjino njegovega celotnega premoženja, odvisno, kdo so nujni dediči.

Če je zapustnik neodplačno razpolagal z svojim premoženjem tako, da je presegel vrednost razpoložljivega dela (npr. z darili, oporoko), je s tem lahko nedopustno posegel v nujne deleže. Če v zapuščini ni dovolj premoženja (tj. zapustnik ob smrti ni imel več dovolj premoženja), da bi bili nujni deleži nujnih dedičev poplačani v predpisanih deležih, so ti prikrajšani. V primeru prikrajšanja pa lahko nujni dediči zahtevajo redukcijo oporočnega razpolaganja in če to ne zadošča, še vračilo daril, vse dokler v zapuščini ne bo dovolj premoženja za odpravo njihovega prikrajšanja.

Kako lahko sestavim oporoko sam?

Oporoka je enostranski pravni posel za primer smrti. Učinkuje šele v primeru smrti in je poslovni izraz poslednje oporočiteljeve volje; praviloma samo o razdelitvi njegovega premoženja med dediče in volilojemnike.

Za veljavnost oporoke je nujno, da je sestavljena v predpisani obliki. Ustna oporoka je veljavna le izjemoma, npr. izjavljena volja v izrednih razmerah, navzočnost prič ipd.

Oporoko lahko npr. zapišete lastnoročno sami (lastnoročna oporoka). A samo lastnoročni zapis poslednje volje za veljavnost ni dovolj! Oporoko morate podpisati na določenem mestu, ne kjer koli, temveč po zapisu izražene poslednje volje, tj. na koncu oz. pod izjavo. 

Poslednjo voljo lahko izrazite tudi v obliki pisne oporoke pred pričami. Besedila oz. vsebine oporoke v tem primeru ni potrebno lastnoročno zapisati (npr. vsebino oporoke vam po vaši predstavi in navodilu pripravi odvetnik), a morata pristnost oporočiteljevega podpisa na oporoki overiti dve oporočni priči. 

Za oporočno dedovanje je potrebno, da dediči ob smrti z oporoko razpolagajo in da jo predložijo zapuščinskemu sodišču, da jo razglasi. Če oporoke ne najdejo, se je izgubila ipd. oporočnega dedovanja ne bo. 

Zato je pomembno, da ob sestavi oporoke razmislite tudi o tem, kje boste oporoko hranili (npr. odvetniku, notarju, sodišču) in koga je potrebno ob smrti (ali že prej) o tem obvestiti? Niso redki primeri, ko dediči vedo, da oporoka obstaja, a je ne najdejo!

Kdo je lahko oporočitelj in kdo je oporočno sposoben?

Oporočna sposobnost se deloma ujema s poslovno sposobnostjo, tj. sposobnostjo, ki jo pravo na splošno v pravnem prometu zahteva za veljavno sklenitev pravnega posla ali izjavo volje. To pomeni, da je oseba sposobna oblikovati potrebno voljo, jo tudi ustrezno izraziti in se zavedati in razumeti pomena njenih ravnanj. Poslovna sposobnost je po zakonu omejena zaradi mladoletnosti, lahko je tudi zaradi dejanskih okoliščin (npr. demence). 

Oporoka poslovno (oporočno) nesposobne osebe je neveljavna. Lahko je nična, lahko pa je tudi samo izpodbojna, veljavna tako dolgo, dokler na sodišču ni razveljavljena. V primeru spora me dediči, se oba razloga neveljavnosti dokazujeta v pravdi. 

Po določilih Zakonu o dedovanju lahko oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti.

Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje.

Izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi potem, ko je oporoka napravljena, ne vpliva na njeno veljavnost.

Kdaj je oporoka neveljavna in kaj to pomeni za dedovanje?

Oporoka je lahko neveljavna iz različnih razlogov, npr. ne izpolnjuje obličnostnih zahtev (npr. ni sestavljana v predpisani obliki, ni podpisana), če je bila sestavljena pod vplivom sile, grožnje ali prevare, v primeru oporočiteljeve oporočne nesposobnost (težke bolezni) ipd.

Neveljavna oporoka ne predstavlja pravne podlage za oporočno dedovanje, kar pomeni, da bo nastopilo dedovanje na podlagi zakona, saj je oporoka neveljavna. 

Dediči se lahko v zapuščinskem postopku strinjajo in so soglasni, da je oporoka neveljavna (npr. ker ni bila podpisana). 

Če se ne strinjajo in med dediči glede veljavnosti oporoke pride do spora, o tem odloči sodišče. Če so podani razlogi za absolutno neveljavnost oz. ničnost, o neveljavnosti odloči sodišče praviloma v zapuščinskem postopku. Če so podani razlogi za relativno neveljavnost oz. izpodbojnost, sodišče dediče napoti na pravdo in zapuščinski postopek do pravnomočnosti pravde prekine. Po končani pravdi z zapuščinskim postopkom nadaljuje in o zapuščini ter dedičih odloči s sklepom o dedovanju.

Ali lahko oporoko prekličem, kdaj in kako?

Oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče, v celoti ali deloma. 

Prekliče jo lahko z izrecno izjavo o preklicu oporoke, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka.

Vsaka pogodba, s katero se oporočitelj zaveže, da svoje oporoke ali kakšnega njenega določila ne bo preklical, je neveljavna. 

Oporočitelj lahko oporoko prekliče tudi z konkludentnim dejanjem, tj. z takim ravnanjem na podlagi katerega lahko dovolj zanesljivo sklepamo, da oporoko preklicuje, npr. tako, da jo uniči, da jo prečrta ipd.

Če je oporočitelj uničil poznejšo oporoko, dobi prejšnja oporoka znova veljavo, razen če se dokaže, da to ni bila oporočiteljeva volja.

Oporočitelj lahko oporoko prekliče tudi molče, npr. da napravi novo oporoko, v kateri razpolaga s svojim premoženjem drugače, kot v prvotni oporoki. Če s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnje oporoke, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. Če je oporočitelj uničil poznejšo oporoko, dobi prejšnja oporoka znova veljavo, razen če se dokaže, da to ni bila oporočiteljeva volja.

Prispeval sem h ohranitvi in povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, ali lahko zahtevam vračilo vložka?

Pripada vam tako v času njegovega življenja, kot po njegovi smrti.

Dokler je oseba živa imate zoper njo zahtevek, npr. za plačilo povečanja vrednosti nepremičnine, kot obogatitveni zahtevek v skladu s določili Stvarnopravnega zakonika in Obligacijskega zakonika.

Zahtevek obdržite tudi po njegovi smrti, a ga v tem primeru uveljavite od dedičev oz. napram zapuščini, če dedovanje še ni zaključeno. 

Zakon o dedovanju v tem primeru pozna še eno vrsto zahtevka. 

Določene osebe lahko zahtevajo, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Gre za vprašanje obsega zapuščine oz. kaj sploh spada v zapuščino, ter za poseben – izvirni način pridobitve lastninske pravice na premoženju pokojnika.

Izločen del, kot pove že beseda sama, je izločen iz premoženja zapustnika in zato ne spada v zapuščino.

Zakon o dedovanju pozna dve obliki izločitve:

• izločitev v korist potomcev in
• izločitev gospodinjskih predmetov.

 

Zapustnikovi potomci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

Preživelemu zakoncu in zapustnikovim potomcem in njihovim potomcem, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, gredo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so pohištvo, gospodinjski stroji in naprave ter druga hišna oprema, posteljnina in podobno, vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti.

Tako izločeni predmeti se ne upoštevajo pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračunajo dediču v njegov dedni delež.

Kaj so vzroki za razdedinjenje nujnih dedičev in kakšni so pogoji ter posledice razdedinjenja v skladu z Zakonom o dedovanju?

Vzroki za razdedinjenje nujnih dedičev vključujejo kršitve zakonitih ali moralnih dolžnosti do zapustnika, storitev hujših kaznivih dejanj proti zapustniku ali njegovim družinskim članom, ter predaja brezdelju in nepoštenemu življenju. 

Razdedinjenje lahko obsega popolni ali delni odvzem dednih pravic. Za veljavnost klavzule o razdedinjenju, je potrebno, da je namen razdedinjenja jasno izražan v oporoki. Priporočljivo je tudi natančno navesti razlog za razdedinjenje. 

Razlog za razdedinjenje mora biti podan ob sestavi oporoke, pri razlogu vdajanja brezdelju in nepoštenemu življenju pa tudi ob smrti oporočitelja. V primeru spora o utemeljenosti razdedinjenja mora utemeljenost dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, torej ne tisti, na katerega se razdedinjenje nanaša. 

Posledice razdedinjenja vključujejo izgubo dednih pravic razdedinjenega dediča v obsegu razdedinjenja, medtem ko se pravice drugih oseb, ki bi lahko dedovale po zapustniku, določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom. 

Kaj je pogodba o dosmrtnem preživljanju in kdaj se uporablja?

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se potomci zavežejo, da bodo svoje prednike preživljali in zanje skrbeli do njihove smrti, predniki pa se zavežejo, da bodo v zameno za preživljanje nanje prenesli lastninsko pravico na nepremičninah in na vseh premičninah, ki so namenjene za rabo in uživanje tega premoženja, pri čemer je prenos lastninske pravice na premoženju odložen do smrti prednikov. 

Pomembno je, da predniki do svoje smrti ostanejo lastniki njihovega premoženja. Potomci pa morajo do njihove smrti zanje skrbeti, jim zagotavljati preživljanje, kot so se dogovorili v pogodbi. Šele po smrti prednikov bodo postali lastniki njihovega premoženja določenega v pogodbi. Če predniki obveznosti ne izpolnjujejo, lahko predniki zahtevajo razveljavitev pogodbe in premoženje prenesejo na drugo osebo.

Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, pogodbo pa lahko pogodbenima strankama pripravi odvetnik.

Priporočljivo je, da so obveznosti preživljalca v pogodbi določene natančno, npr.:

• obveznost vožnje preživljanca k zdravniku, kadar koli bo to potrebno,
• obveznost skrbeti, da bo preživljanec imel in redno jemal vsa zdravila,
• obveznost nuditi preživljancu vso potrebno negovalno oskrbo,
• obveznost poskrbeti, da bo stanovanje preživljanca ali stanovanjska stavba z okolico vzdrževana in urejena, stanovanje snažno, pospravljeno,
• obveznost poskrbeti, da bo imel preživljanec na voljo živila za redne dnevne obroke,
• v primeru, da si preživljanec kadarkoli ne bi mogel sam kuhati, se hraniti ali oblačiti, se preživljalec zaveže to storiti osebno, če pa tega iz objektivnih razlogov ne bi zmogel, se preživljalec zaveže najti negovalca, ki bo za preživljanca poskrbel,
• v primeru, da tudi oskrba na domu s pomočjo negovalca ne bi bila mogoča, se preživljalec zaveže preživljanca namestiti v dom za starejše občane in ga v domu redno obiskovati ipd.

 

Ker se lastninska pravice pri tej pogodbi na preživljalca prenese šele ob smrti preživljanca, bi lahko preživljanec do takrat z premoženjem razpolagal in ga prenesel na drugo osebo (odtujil). Preživljalec bi v tem primeru ostal brez pričakovanega premoženja. V pogodbi naj se stranki zato dogovorita o prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin v korist preživljalca, ter se ta naj vknjiži v zemljiško knjigo.

Kaj je pogodba o preužitku in kdaj se uporablja?

S pogodbo o preužitku, se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na svojem premoženju, ki ga ima v lasti v trenutku sklenitve pogodbe, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve oziroma zanj skrbel. 

Obveznosti strank pri pogodbi o preužitku so podobne obveznostim strank pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju z razliko, da se pri pogodbi o preužitku lastninska pravica na prevzemnika prenese ob sklenitvi pogodbe in ne šele ob smrti preužitkarja.

Tako kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, mora tudi ta pogodba biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, pogodbo pa lahko pogodbenima strankama pripravi odvetnik.

Pravice preužitkarja so zavarovane z vpisom stvarnega bremena (preužitka) v zemljiško knjigo, ki učinkuje proti vsem morebitnim novim pridobiteljem njegovega premoženja. 

Kako se razlikujeta pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju?

Za sklenitev pogodbe o preužitku, kakor tudi pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ni pogoj sorodstveno razmerje med strankami. Prav tako tudi ni potrebno soglasje potomcev oz. zakonca preživljanca, kot npr. pri izročilni pogodbi. 

Ob pogodbi sta sicer po njuni pravni naravi aleatorni oz. tvegani, a je njuno bistvo v dvostranskosti in v odplačnosti.

Dvostranski sta pogodbi zato, ker obe pogodbeni stranki prevzameta določene obveznosti. Obveznosti pogodbenih strank bi naj sorazmerni in uravnoteženi. Vrednost premoženja, ki ga preživljalec oziroma prevzemnik prejme, naj bi bila po vrednosti približno enaka tistemu kar mora preživljalec oziroma prevzemnik nuditi preživljancu oziroma preužitkarju. 

Obe pogodbi sta aleatorni, saj nobena od pogodbenih strank vnaprej ne ve, koliko časa bo preživljanje trajalo in zato tudi ni vnaprej jasno, kakšna bo vrednost dajatev in storitev, ki jih bo moral preživljalec ali prevzemnik nuditi. 

Kako se darilo razlikuje od pogodbe o preužitku in pogodbe o dosmrtnem preživljanju?

Obe, pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, sta po njunem bistvu aleatorni, kar pomeni, da ob sklenitvi še ne obstajajo okoliščine na podlagi katerih bi lahko stranki zaključili, ali ste sklenili odplačni ali neodplačni pravni posel. 

Pri darilni pogodbi je to ob sklenitvi pogodbe jasno, sklenjena je za darilnim oz. neodplačnim namenom.

Zato preužitek in preživljanje ne štejeta za darilo. Bi pa lahko šteli za darilo, če bi strankama že ob sklenitvi pogodbe bilo jasno, da je vrednost premoženja precej večja, kot je vrednost dajatev in storitev, ki jih bo nudil preživljalec ali prevzemnik. Še posebej to velja v primeru, če sta pogodbeni stranki preužitek ali preživljanje sklenili s tem namenom, če sta torej le fingirali oz. se pretvarjali, da sklepata pogodbo o preužitku oz. dosmrtnem preživljanju, hoteli in prikrili pa sta darilno pogodbo. S tem bi namreč lahko izigrali nujne dediče ali/in upnike preužitkarja ali preživljanca.

Še posebej težavno je ugotavljanje prave volje pogodbenih strank in pravne narave pogodbe, ter s tem povezane veljavnosti pogodbe, če so se pogodbeni nameni strank ob sklenitvi pomešali. Stranki sta v določeni meri želeli skleniti preužitek, a hkrati sta želeli doseči, da preužitkar ali preživljanec na preživljanca ali prevzemnika prenese vso svoje premoženje in sam ostane brez premoženja (za dediče ali/in upnike).

Kaj je izročilna pogodba in kako je povezana z dedovanjem?

Izročilna pogodba je pravni posel, s katerim oseba (izročitelj) prenese del ali celotno premoženje na potomce, ki bi v tistem trenutku prišli v poštev kot njegovi zakoniti dediči. Pogodba je veljavna samo, če jo podpišejo vsi potomci, ki bi dedovalo kot zakoniti dediči prvega dednega reda. 

Sklenjena mora biti v obliki notarskega zapisa, strankama pogodbo lahko pripravi odvetnik. 

Izročilna pogodba je lahko alternativa oporoki, če želi izročitelj urediti prenos premoženja na pričakovane dediče že za časa svojega življenja.

Ali dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove?

Dediči z dnem smrti vstopijo v pravni položaj zapustnika in s tem dnem pridobijo dediščino. S sklepom o dedovanju zapuščinsko sodišče ugotovi obseg zapuščine in kdo so dediči. Sodišče le ugotavlja in ne odloča prehodu premoženja (zapuščine) na dediče. Sklep o dedovanju je ugotovitvene narave.

Dediči so zapustnikovi univerzalni pravni nasledniki, kar pomeni, da podedujejo vso aktivo (premoženje) zapustnika, kakor tudi vse zapustnikove dolgove (pasivo).

Odgovor je torej, da. Dediči podedujejo tudi dolgove zapustnika.

Pri tem dediči ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove neomejeno, temveč le do višine vrednosti podedovanega premoženja. To pomeni, da dedič upnikom ni dolžan plačati ali izpolniti vrednostno več, kot je podedoval.

Pri tem pa dediči ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove samo z podedovanim premoženjem (npr. samo z konkretno podedovanimi stvarmi, premoženjskimi pravicami), temveč z vsem svojim premoženjem, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Če je dedičev več, odgovarjajo za zapustnikove dolgove solidarno, tj. vsak za celoto oz. vse in vsakemu upniku, a spet omejeno le do višine vrednosti podedovanega premoženja. 

Kako dediči izvedo, ali je zapustnik imel dolgove?

Zapustnikovi dolgovi se ugotavljajo v zapuščinskem postopku pri ugotavljanju obsega zapuščine. Popis zapuščine opravi sodišče. V zapuščino spada tako aktiva, kot pasiva, ki jo predstavljajo vsi zapustnikovi dolgovi. Vendar pri tem ni nujno, da sodišče pri popisu zapuščine tudi vse dolgove ugotovi. V najboljšem primeru bodo vsi zapustnikovi upniki njihove terjatve priglasili v zapuščinskem postopku in bodo dedičem vsi upniki in vse terjatve znane. 

Niso pa upniki tega dolžni storiti in opustitev priglasitve nima za posledico prenehanje terjatev. Dediči jih kljub temu podedujejo, čeprav zanjo niso niti vedeli. 

Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki zapustnika in v vseh pravnih (premoženjskopravnih) razmerjih stopijo v pravni položaj zapustnika.

Možna je tudi situacija, ko je bil zapustnik prezadolžen, a dediči to izvedo šele po njegovi smrti, ali celo šele po pravnomočnem sklepu o dedovanju. Na te situacije se nanašajo določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

Ali se lahko dedič z odpovedjo dediščini razbremeni odgovornosti za zapustnikove dolgove?

Dedič ima možnost, da dediščine ne sprejme s tem, da v zapuščinskem postopku poda izjavo, da se dediščini ali dedovanju odpoveduje. Ker v tem primeru ni več dedič in ne deduje, tj. ni pravni naslednjih zapustnika, tudi ne odgovarja za (nepodedovane) zapustnikove dolgove. 

Za odpoved dediščini oz. dedovanju veljajo posebna pravila. Zanjo je predpisan rok. 

Ker velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejemajo, morajo v primeru, da je ne želijo sprejeti (dedovati) to izrecno izraziti – z izjavo o odpovedi dediščini oz. dedovanju. Izjavo z odpovedjo dediščini lahko dedič poda do konca zapuščinske obravnave, tj. do konca postopka na prvi stopnji.

Izjava o odpovedi dediščini je nepreklicna, a je pod določenimi pogoji možno zahtevati njeno razveljavitev (npr. s tožbo za razveljavitev odpovedi dediščini zaradi sile, grožnje, zvijače, bistvene zmote).

Če je dedič z zapuščino že razpolagal, se dediščini oz. dedovanju več ne more odpovedati. 

Kaj pomeni odpoved dedovanju v korist drugega dediča?

Od izjave o odpovedi dediščini je potrebno ločiti izjavo o odpovedi dedovanju v korist drugega dediča. V tem primeru se takšna izjava šteje za odstop dednega deleža, kar pomeni, da je dedič, ki delež odstopa (drugemu dediču) dediščino sprejel in jo z izjavo (o odstopu) prenesel na drugega dediča. 

Šteje, da je dedič, pri odstopu dednega deleža drugemu dediču, z dednim deležem razpolagal in zato odgovarja za morebitne dolgove zapustnika do višine vrednosti dednega deleža, s katerim ste razpolagal.

Kdo deduje, ko se dedič odpove dedovanju?

Odpoved dedovanju velja tudi za potomce dediča, ki se je odpovedal dedovanju, njegov dedni delež pa se razdeli med ostale sodediče v sorazmerju z velikostjo njihovih dednih deležev. 

Če se dediščini odpove oporočni dedič velja enako, razen če ne izhaja iz oporoke kaj drugega.

V izjavi o odpovedi dedovanju lahko dedič navede, da se odpoveduje dediščini samo v svojem imenu, kar ima za posledico fikcijo, da je dedič umrl pred zapustnikom. Njegov dedni delež se zato razdeli njegovim potomcem (in ne ostalim sodedičem).

Če so potomci mladoletni, za to odpoved ni potrebna odobritev pristojnega centra za socialno delo.

Če se dediščini odpovedo vsi dediči, zapuščina preide na državo.

Odpoved dediščini in odpoved neuvedenemu dedovanju - pravne posledice, notarski zapis

Od odpovedi dediščini oz. dedovanju je potrebno razlikovati pravni institut odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Odpoved neuvedenemu dedovanju pomeni odpoved potomca ali zakonca bodoči dediščini na podlagi sporazuma (pogodbe) o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Torej gre za položaj pred smrtjo zapustnika oz. pred uvedbo dedovanja. 

Po zapustnikovi smrti, po uvedbi dedovanja, se je dediščini možno odpovedati le z enostransko izjavo volje podano v zapuščinskem postopku, tj. z izjavo o odpovedi dediščini. 

Pravne posledice odpovedi neuvedenemu dedovanju so enake pravnim posledicam odpovedi dediščini po uvedbi dedovanja, tj. taka oseba ne deduje.

Kaj če dediči niso znani: oklic neznanim dedičem in zahteva za izročitev zapuščine

Če so dediči neznani ali sploh ni znano, ali je kaj dedičev, pozove sodišče z oklicem tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, naj se priglasijo sodišču.

Če se po preteku enega leta od objave oklica ne zglasi noben dedič, se zapuščina razglasi za lastnino države in izroči pristojnemu državnemu organu.

Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi ima pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma pripadajoči delež v zakonsko določenem roku.

Pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku (npr. takemu, ki je vedel, da je neupravičeno dedoval in je v zapuščinskem postopku zatajil upravičenega dediča) zastara ta pravica v dvajsetih letih.

Kako je obdavčena dediščina?

Po določilih Zakonu o davku na dediščine in darila, je davka na dediščino oproščen dedič prvega dednega reda (to so potomci in zakonec) oz. dedič, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda (to so zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti).

Vsi ostali dediči (fizične osebe) plačajo davek glede na dedni red po progresivni lestvici, navedeni v Zakonu o davku na dediščine in darila.

Predmet obdavčitve po zakonu je premoženje, ki ga fizična oseba prejme kot dediščino (ali darilo) in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino oz. za dohodek po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb (če je dedič pravna oseba).

Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine, premoženjske in druge stvarne pravice. Med premičnine se štejejo tudi vrednostni papirji in denar. Kot darilo se šteje tudi volilo. Če dediščina (darilo) zajema le premičnine, ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost premičnin nižja od 5.000,00 EUR.