Izrek:

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega B. B. v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev:

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je pod točko I/1 izreka sodbe z dne 9. 10. 2020 A. A. in obsojenega B. B. spoznalo za kriva kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko I/2 izreka pa obsojenega B. B. za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem ter tretjem odstavku 245. člena KZ-1. A. A. je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obsojenemu B. B. pa za kaznivo dejanje pod točko I/1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 osem mesecev zapora in 4.000,00 EUR stranske denarne kazni, nakar mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora in 4.000,00 EUR stranske denarne kazni. Odločilo je o stroških kazenskega postopka (točka III izreka). A. A. ter B. B. je v solidarno plačilo naložilo znesek 690.753,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo A. d.d. napotilo na pravdo (točka IV izreka). Pod točko B izreka je C. C. in D. D. oprostilo obtožbe za očitana jima kazniva dejanja, s posledicama v odločbah o stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe. S popravnim sklepom z dne 1. 7. 2021 je odpravilo nekatera neujemanja izreka pisnega odpravka sodbe z izrekom razglašene sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo z dne 27. 1. 2022 ob ugoditvi pritožbi zagovornika A. A., delni ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, s posledicama v spremembi odločb o stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku v delu glede A. A. V delu glede obsojenega B. B. je sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi, določeni stranski denarni kazni in izrečeni enotni kazni spremenilo tako, da je kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter določeno stransko denarno kazen zvišalo na 200 dnevnih zneskov, kar ob nespremenjeni višini dnevnega zneska znaša 8.000,00 EUR. V delu zoper C. C. je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V preostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornika obsojenega B. B., zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu B. B. je kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v višini 4.597,50 EUR.

3. Zoper obsodilno sodbo, ki se nanaša na obsojenega B. B., je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je navedel uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

B.

5. Zagovornik že uvodoma navaja, da je »velik del pritožbenih navedb obrambe v drugostopenjski sodbi de facto ostal v celoti neodgovorjen«, s čimer naj bi višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvič, če se pritožbeno sodišče ne opredeli do navedb v pritožbi, do katerih bi se moralo (ne gre za posplošene, nerelevantne ali očitno neutemeljene navedbe), po utrjeni sodni praksi1 ne gre za nakazano postopkovno kršitev, ki je absolutne narave, temveč kvečjemu za kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, pri kateri bi moral vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkazati vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Drugič, vsako uveljavljano kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP je treba v zahtevi jasno in določno konkretizirati ter substancirati razloge, s katerimi se domnevna kršitev utemeljuje, kar ustreza načelu dispozitivnosti postopka z izrednim pravnim sredstvom2 (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ker ostane zahteva v zadnjem odstavku na strani 4 na povsem posplošeni ravni, saj niti ne pove, na katere pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovorilo, na tak način zastavljenega očitka ni mogoče preizkusiti. Kolikor je vložnik na posameznih mestih zahteve konkretnejši, pa bodo njegovi pomisleki naslovljeni ob presoji drugih zatrjevanih kršitev v nadaljevanju.

B-1.

6. Vložnik navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialni (kazenski) zakon že tako, da sta zoper obsojenca sploh dopustili kazenskopravno intervencijo. S tem sta kazenskopravno varstvo priznali oškodovani družbi A. d.d., ki je bila sama udeležena pri nezakonitih pravnih poslih, s čimer je bilo poseženo v načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. »Parkiranje« delnic družbe B. d.d. (MER) pri družbi A. d.d. pomeni sodelovanje oškodovane družbe pri financiranju nakupa lastnic delnic, kar je prepovedano na podlagi 240. in 241. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ter sedaj veljavnih določil 247. in 248. člena ZGD-1. S tem, ko se je družba B. d.d. oškodovani družbi zavezala poravnati stroške »parkiranja« delnic, je pristala na obliko nedovoljene finančne asistence pri pridobivanju lastnih delnic, tak pravni posel pa je ničen. Dogovor med vodstvoma obeh družb (E. E. ter A. A.), da bo oškodovana družba na opisan način sodelovala pri menedžerskem prevzemu, je protipraven, posledično pa družba A. d.d. z naslova ničnega posla niti ni mogla utrpeti škode v višini 690.753,85 EUR, kolikor znašajo neporavnani stroški njenih transakcij z delnicami MER. Podana je kršitev načela zakonitosti, saj v takšni konstelaciji ne morejo biti podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.

7. Vložnikovim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Kazenskopravno varovana dobrina, prepoznavna v inkriminaciji t. i. menedžerskega delikta po 240. členu KZ-1, je premoženjski interes gospodarske družbe, v kateri storilec deluje, družbino premoženje pa je varovano pred protipravnim ravnanjem v gospodarstvu.3 Delikt inkriminira poslovno nezvestobo do družbe oziroma njenih lastnikov, medtem ko delovanje storilca, ki ni v interesu družbe, predstavlja napad na notranjo (zlasti premoženjsko)4 varnost gospodarskega subjekta, s tem pa na interese deležnikov, udeleženih v družbinem premoženjskem substratu.5 V tej zadevi se obsojencu v bistvenem očita, da je kot vodstveni kader v družbi A. d.d. ravnal v nasprotju z interesi družbe, tj. z (obarvanim) naklepom oziroma namenom, da bi družbi povzročil veliko premoženjsko škodo. Znesek 690.753,85 EUR predstavlja stroške, ki jih je družba A. d.d. plačala zaradi sklepanja terminskih poslov (tj. nakupov delnic MER) Banki Koper, Gorenjski Banki in Hypo Alpe Adria Bank.6 Skladno s sklenjenimi opcijskimi oziroma terminskimi pogodbami med družbama B. d.d. ter A. d.d. se je prav te stroške zavezala poravnati družba B. d.d., tj. vse z namenom, da bi (tudi je) družba A. d.d. služila kot »parkirišče« delnic MER, ki jih je kupovala od različnih deležnikov, prvenstveno bank, nato pa jih prodajala drugim družbam, interesno povezanim z načrtovanim menedžerskim prevzemom ciljne družbe B. d.d.7

8. Materialnopravno zmotno je stališče vložnika, da je družba A. d.d. sodelovala pri pridobivanju lastnih delnic družbe B. d.d. Iz opisa kaznivega dejanja, prav tako pa iz razlogov pravnomočne sodbe, je razvidno, da je bilo »parkiranje« delnic namenjeno menedžerskemu prevzemu, kar pomeni, da ni šlo za pridobivanje delnic za račun in v interesu družbe B. d.d.; drugače rečeno – delnice MER, ki jih je kupila družba A. d.d., so bile zatem prodane drugim družbam, ne družbi B. d.d. kot lastne delnice.8 Sklicevanje vložnika na 247. člen ZGD-1 (240. člen ZGD) v zvezi s tretjim odstavkom 248. člena ZGD-1 (241. člena ZGD) ter 251. členom ZGD-1 (244. členom ZGD), kjer so naslovljeni vidiki pridobivanja lastnih delnic prek tretjih oseb,9 zato ni relevantno. V tem oziru gre razumeti tudi razloge višjega sodišča,10 da je družba A. d.d. pridobivala delnice MER za svoj račun in s svojimi sredstvi, ne pa za račun (ter v korist) družbe B. d.d. »Prijateljske usluge« vodstvu družbe B. d.d., tj. natančneje E. E., ki je pristal na kritje stroškov družbe A. d.d. zaradi »parkiranja« delnic MER, ne gre enačiti z interesi družbe B. d.d. Navsezadnje je bil E. E., kot pravilno izpostavlja zahteva, za svoja ravnanja v svojstvu predsednika uprave družbe B. d.d. tudi že pravnomočno obsojen.

9. Pogodbene zaveze družbe B. d.d., da bo družbi A. d.d. povrnila stroške, povezane s pridobivanjem delnic MER, bi bilo mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1 (241. člena ZGD) o fiktivnih poslih, ki določa ničnostno sankcijo za pravni posel, s katerim družba tretji osebi zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic te družbe, ali za drug pravni posel s primerljivim učinkom. Gre za uzakonitev instituta prepovedi finančne asistence družbe pri pridobivanju njenih delnic, ki jo je po doktrini gospodarskega prava11 treba interpretirati široko. Prepovedano je namreč vsako ekonomsko podpiranje pridobivanja delnic taiste družbe, s čimer se zmanjšuje njeno premoženje, tj. brez izkazane protiizpolnitve (v lastnih delnicah). Takšna široka razlaga prepovedanih poslov je bila sprejeta že pred uzakonitvijo dikcije »primerljivih pravnih poslov« z novelo ZGD-1A, zato gre tej spremembi pripisati pedagoško razlagalni pomen.12

10. V predmetni zadevi vprašanje, ali je v (zavezovalnih) pravnih poslih, sklenjenih med družbama B. d.d. in A. d.d., vključno z dogovorom plačila stroškov transakcij z delnicami MER, v civilnopravnem pogledu prepoznati nične pravne posle, ni odločilno za presojo kazenskopravne odgovornosti obsojenca ter izpolnjenosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Morebitna ničnostna sankcija za pogodbene zaveze družbe B. d.d. pomeni »le« to, da družba G. d.d. ne bi mogla (niti s pravovarstvenim zahtevkom) zahtevati povrnitve stroškov; če bi družba B. d.d. pogodbene obveznosti že izpolnila, pa bi bila družba G. d.d. zavezana vrniti, kar je na podlagi ničnih pogodb prejela (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika).13 Zmanjšanje premoženja družbe A. d.d. je nastopilo že s tem, ko je prodajalcem delnic (različnim bankam – posrednikom) plačala stroške, povezane z legalnimi transakcijami, ki jih ne bi mogla terjati nazaj. Vključenost vodstva družbe G. d.d. v protipravne posle z upravo družbe B. d.d., najsi gre pri tem za prej obtoženega A. A. ali obsojenega B. B., ne pomeni, da do oškodovanja družbe A. d.d. ni moglo priti; nasprotno – družba je bila oškodovana prav zaradi nezakonitega ravnanja vodstvenega kadra, ki je ravnal nasprotno njenim premoženjskim interesom, posredno interesom delničarjev (principalov družbe).

11. Premoženjska škoda je družbi nastala zavoljo sodelovanja pri menedžerskem prevzemu družbe B. d.d., pri čemer navsezadnje ni bistveno, ali do pokritja stroškov ni prišlo zato, ker so bila sicer temu namenjena sredstva preusmerjena k liechtensteinski družbi D., ali ne bi prišlo iz razloga ničnosti pravnih poslov z družbo B. d.d. Ravnanje obsojenca, opisano v krivdoreku pravnomočne sodbe, s katerim se je udejanjil oškodovalni namen, ponazarja delovanje principalu nezvestega agenta, kar (tako kazensko kot odškodninsko) odgovornost slednjega utemeljuje, ne izključuje. Nesprejemljivo je naziranje, kot ga ponuja zahteva, tj. da zaradi protipravnega ravnanja vodstvenega kadra, ki je s protipravnimi motivi zmanjšal premoženje družbe, katere interese bi bil dolžan zastopati (do ustrezne protiizpolnitve pa nikdar ni prišlo), oškodovani družbi ne bi kazalo priznati položaja oškodovanca v kazenskem postopku, saj je to že esencialno nelogično. Na ta način bi zaobšli temeljno vsebino kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, kjer se protipravnost storilčevega ravnanja zrcali v kršitvah zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med storilcem ter gospodarskim subjektom, v katerem deluje.14 V okviru, ki ga je s svojimi trditvami začrtal vložnik zahteve, zato ni moč govoriti o neobstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja ali o kršitvi načela zakonitosti.

12. Namen povzročiti premoženjsko škodo oziroma pridobiti premoženjsko korist sta alternativno določena subjektivna zakonska znaka kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, za kaznivost pa zadošča, da storilec ravna z enim, torej oškodovalnim ali koristoljubnim namenom; njuni vsebini se pogosto prekrivata, ni pa to nujno. V obravnavani zadevi se v opisu kaznivega dejanja obsojencu očita, da je ravnal z namenom družbi A. d.d. povzročiti (veliko) premoženjsko škodo. Z nakazilom zneska 815.000,00 EUR družbi D., v katerem je bil vsebovan znesek 690.753,85 EUR, ki naj bi ga družba A. d.d. prejela kot povračilo stroškov, je le dodatno osvetljena motivika ravnanja obsojenca kot ekonomskega upravičenca družbe D., prejemnice protipravne premoženjske koristi. Zagovornik neutemeljeno navaja, da gre pri pravnomočni sodbi za t. i. »sodbo presenečenja« (kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 29. členu Ustave), saj da nižji sodišči15 omenjata obsojenčev koristoljubni namen. V točki 3 obtožnice je tožilstvo obsojencu očitalo, da je ravnal z namenom, da bi družbi D. pridobil protipravno premoženjsko korist, kar pomeni, da se je obsojenec lahko branil in zagovarjal zoper tak očitek. Zaradi posegov v opis kaznivega dejanja ter pravno opredelitev je sodišče prve stopnje očitek ravnanja s koristoljubnim namenom izpustilo iz izreka sodbe, s čimer je v tem delu kazenskopravni očitek zoper obsojenca reduciralo. Zatrjevani kršitvi pravic do obrambe in do pravnega sredstva (25. člen Ustave) zato nista podani.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da je obsojenec kaznivo dejanje pod točko I/1 izvršil z direktnim (obarvanim) naklepom, tj. s posebnim namenom oškodovanja družbe A. d.d. oziroma povzročitve (velike) premoženjske škode tej družbi. Utemeljilo je tudi odločbo o krivdi obsojenca glede kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka.16 Nagibi, ki naj bi obsojenca vodili h kaznivima dejanjema, ne predstavljajo (subjektivnega) zakonskega znaka kaznivih dejanj po 240. oziroma 245. členu KZ-1, pri čemer vložnik niti ne konkretizira, kaj razume pod pojmom »nagibov«.17 Vsebina nagibov oziroma motivov ni enaka vsebini obarvanega naklepa (namena), razlogovanje o neodločilnih dejstvih pa ne sodi v obrazložitev sodbe, kot to nakazuje vložnik. Nagib oziroma motiv kot »psihična pobuda« za oblikovanje naklepa pri izvrševanju kaznivega dejanja kvečjemu omogoča določnejšo prepoznavo vsebine storilčevega naklepnega odnosa.18 Kot je že bilo povedano, pa je v tej zadevi motivika ravnanja obsojenca, ki se je izteklo v prenos 815.000,00 EUR družbi D. (s temi sredstvi je obsojenec kot ekonomski upravičenec družbe naposled celo razpolagal), vendarle prezentna in v razlogih pravnomočne sodbe, ki ne nasprotujejo krivdoreku, tudi pojasnjena.

B-2.

14. Vložnik navaja, da je bil dogovor v smeri, da bo družba B. d.d. poravnala stroške »parkiranja« delnic MER družbi A. d.d., sklenjen izključno med tedanjima predsednikoma uprav družb, E. E. in A. A. Pri takšnem dogovoru nista sodelovala ne C. C. niti obsojeni B. B. Slednji je ravnal zgolj po prejetih navodilih nadrejenega predsednika uprave A. A.; na navodila je bil vezan ter je odrejeno nalogo tudi izvršil. E. E. in A. A. sta bila tista, ki sta dorekla, da se bodo stroški poravnali na drug način, tj. z nakazilom denarnih sredstev v višini 815.000,00 EUR družbi D.. Ker obsojeni B. B. ni dal nobenih navodil, bi morali sodišči v delu očitka kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 izreči oprostilno sodbo. Ker nista, sta posegli v načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. V zvezi z navedenim je podano tudi nasprotje med izrekom ter razlogi obeh izpodbijanih sodb (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

15. Obsojenec je bil v oškodovani družbi kot direktor za finance in ekonomiko (ter zatem še za informatiko) pooblaščen za odločanje na matičnem organizacijskem področju. V zagovoru ni omenjal, da bi moral ravnati po navodilih predsednika uprave, ki se jim ne bi mogel ali smel upreti. Iz razlogov sodbe19 gotovo izhaja, da je obsojeni vedel za obstoj (protipravnega) dogovora med E. E. in A. A. glede »parkiranja« delnic MER, zapisanega v štirih opcijskih ter terminskih pogodbah, vključno z zavezo, da naj bi stroške transakcij z delnicami krila družba B. d.d. Obsojenec je bil tisti, ki se je o ažuriranju stroškovnih evidenc in višini ter načinih poplačila stroškov dogovarjal s C. C. na strani B.ja oziroma družbe C. d.o.o. Opcijsko pogodbo z dne 24. 5. 2004 je obsojenec parafiral, prav tako je sodeloval pri prenosu upravičenj iz navedene pogodbe na družbo E. d.o.o. V luči uresničevanja terminske pogodbe z dne 22. 5. 2007 je obsojenec za družbo A. d.d. pripravil ponudbo Gorenjski Banki za nakup 84.955 lotov delnic MER. Parafiral je tudi terminsko pogodbo s Hypo Alpe Adria Bank z dne 7. 2. 2007 za nakup 21.622 lotov delnic MER. S C. C. se je v nadaljevanju dogovarjal za prodajo delnic družbama C. d.o.o. in B. d.d. ter v zvezi s tem parafiral sklenjene pogodbe. Da naj bi družba B. d.d. z naslova stroškov dolgovala družbi A. d.d. znesek 690.753,85 EUR, je izhajalo iz izračuna, ki ga je bil pripravil obsojenec. Obsojenec je bil tisti, ki je sodeloval v intenzivnih pogovorih s C. C., na kakšen način bi B. ta znesek poravnal.20 Dne 16. 12. 2009 je C. C. posredoval osnutek opcijske pogodbe, po kateri naj bi družba B. d.d. dolgovano izpolnila liechtensteinski družbi D.; vsebina pogodbe pa je bila, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, v celoti lažna. Po prejemu pripomb C. C. (razdelitev plačila med družbi B. d.d. in C. d.o.o.) je popravil osnutek pogodbe ter ga posredoval v pregled. Februarja 2010 je fiktivne opcijske pogodbe, prevedene v angleški jezik, poslal v podpis F. F., zastopniku družbe D. Dne 24. 5. 2010 je vodji zakladništva družbe B. d.d. G. G. posredoval podatke o transakcijskem računu za nakazilo 815.000,00 EUR, pozivajoč k čim prejšnjemu plačilu, glede nakazila pa je komuniciral tudi z zastopniki v Liechtensteinu, ki jim je dajal navodila, tj. sledeč mandatni pogodbi.

16. Pritožbeno sodišče21 je pritrdilo dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je obsojenec dobro zavedal, da sodeluje pri organizaciji preusmeritve denarja od družbe, katere interese bi moral zastopati, na drugo družbo, katere ekonomski upravičenec je bil sam. Vedel je, da sodeluje pri protipravnih poslih, vključujoč uresničitev fiktivnih opcijskih pogodb z družbo D.. Obrambne navedbe, da je obsojenec zgolj izvrševal navodila nadrejenega, nimajo podlage v izvedenih personalnih in listinskih dokazih. Celoten postopek je operativno vodil ter izvajal obsojenec kot odrasla in prištevna oseba, ki je sama sprejela odločitev o sodelovanju pri kaznivem dejanju, ter zato sklicevanje na »izvrševanje ukazov« obsojenčeve kazenske odgovornosti ne izključuje. Vrhovno sodišče takšne razloge sprejema in dodaja, da je obsojenec kljub temu, da sta bila spiritus agensa očitno res E. E. ter A. A., vedoma in hote sodeloval v verigi dogodkov, ki so privedli do oškodovanja družbe A. d.d., ter s svojimi ravnanji izpolnil znake kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.22 Kot direktor za finance in ekonomiko je samostojno vodil matično organizacijsko področje, morebiti prejetim navodilom pa bi se nedvomno mogel ter moral upreti, vendar se ni, saj je, zavedajoč se svoje vloge pri protipravni dejavnosti, naklepno izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Po presoji Vrhovnega sodišča, pri čemer je enako zaključilo že višje sodišče, vložnik zahteve z drugačnimi naziranji nasprotuje dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. V nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP so tudi izvajanja v zahtevi, s katerimi vložnik ponavlja zagovor obsojenca, (1) da so bile sporne terjatve družbe A. d.d. do družbe B. d.d. z naslova »parkiranja« delnic MER poravnane prek sistema medsebojnega odobravanja t. i. superrabatov; (2) da so bila sredstva, nakazana družbi D., namenjena odbojkarskemu klubu F. kot ekonomskemu upravičencu te družbe. Pripomniti je, da so takšne trditve zahteve že v izhodiščni kontradikciji z zagovorom, v katerem je obsojenec navajal, da naj bi družba B. d.d. s sponzorskimi sredstvi pokrila prav med 700.000 in 800.000 EUR odprtih medsebojnih finančnih obveznosti, kar torej ne sporoča, da so bile obveznosti družbe B. d.d. do družbe A. d.d. že zaprte s superrabati. Sicer pa sta nižji sodišči z razumnimi ter argumentiranimi razlogi ovrgli oba vidika obsojenčevega zagovora. Obsojenec je C. C. očitno resda predlagal določene operacije s superrabati,23 vendar je C. C. prav pri dogovarjanju glede izpolnitve družbi D. odgovorila, da »s superrabatom niso prišli skupaj«.24 Gre za logično izjavo, saj sta družbi B. d.d. in C. d.o.o. zneska v skupni višini 815.000,00 EUR nato nakazali družbi D.. Sodišče prve stopnje je dodatno pojasnilo, da sistem superrabatov ni bil v neposredni povezavi s stroški lastninjenja družbe B. d.d. ter s stroški »parkiranja« delnic MER, višje sodišče pa je dejanskim ugotovitvam pritrdilo.25 Z nasprotnim vrednotenjem izpovedb prič H. H. in I. I. ter (neupoštevno posplošenim) sklicevanjem na »obsežno listinsko dokumentacijo« vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, tj. zgolj navidez zatrjujoč procesne kršitve, ne more uspeti.

18. Sodišče prve stopnje je obširne razloge navedlo tudi v utemeljitev dokaznega zaključka, da F. ni bil nikoli »dejanski ekonomski upravičenec« družbe D., višje sodišče pa je dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča sprejelo.26 Finančnici in članici uprave F. H. H. ni bilo nič znanega o tem, da bi klub ustanovil pravno osebo v tujini, po kateri bi trgoval z vrednostnimi papirji; enako velja sodeč po izpovedbi direktorja kluba Grilanca. O tuji pravni osebi ali o tem, da bi se klub ukvarjal s trgovanjem z delnicami, ni bilo nikakršnih podatkov niti v poslovni dokumentaciji kluba. O odbojkarskem klubu kot domnevnem ekonomskem upravičencu nista izpovedala ne zastopnik družbe D. F. F. niti liechtensteinski kurir J. J. Navsezadnje F. nakaznih sredstev ni prejel; uprava kluba, tj. kolikor bi bila sponzorska donacija v višini več kot enoletnega proračuna res dogovorjena, pa bi za tolikšen priliv nedvomno vedela. Zagovor obsojenca, da so bila sredstva v višini 90.000,00 EUR, ki jih je kurir J. J. dne 23. 10. 2010 v gotovini predal obsojencu (kaznivo dejanje pod točko I/2 krivdoreka), izročena K. K. za potrebe delovanja F., je bil ovržen že z ugotovitvijo, da je K. K. več kot dve leti pred tem (v letu 2008) umrl. Preostanek sredstev v višini 720.000,00 EUR pa je bil 10. 9. 2010 nakazan v dobro družbe E. d.o.o., ne F..

19. V luči zapisanega je obrambna teza, da po liechtensteinski zakonodaji športno društvo ne more biti ekonomski upravičenec gospodarske družbe, zaradi česar sta bila »formalna« ekonomska upravičenca obsojenec in A. A., brezpredmetna. Predvsem ne drži, da se sodišče prve stopnje do tega dela zagovora ni opredelilo, saj je v točki 80 prvostopenjske sodbe zagovor ter obrambno tezo zagovornika izrecno zavrnilo. Višje sodišče pa je s podanimi razlogi, čemu sprejema dokazne zaključke o nepovezanosti F. z družbo D., istočasno odgovorilo tudi, da na pritožbeni stopnji ponovljene obrambne teze ne sprejema. Za presojo očitkov, naslovljenih na obsojenca v tej kazenski zadevi, je povsem brezpredmetna nadaljnja razprava v smeri (ne)transparentnosti ustanovitve družbe D..

20. Ne drži kritika zahteve, da iz razlogov pravnomočne sodbe ne izhaja opredelitev glede vsebine pričanja E. E., ki je omenjal dogovore, da naj bi družba B. d.d. sponzorirala delovanje deležnikov, v lokalnem okolju povezanih z družbo A. d.d. Že sodišče prve stopnje je ta del izpovedbe E. E. ocenilo kot »zelo nedoločen in splošen« ter kot poskus razbremenitve prvotno obtoženega A. A.27 Vrednotenje izvedenih dokazov je razkrilo, da B. nikoli ni sponzoriral F., na ugotovljeno dejansko stanje pa je Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti vezano. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da izpovedbi E. E., ki je nakazoval na sponzoriranje, ni sledilo, saj ni bila podana skladnost izpovedbe z drugimi izvedenimi dokazi, ki so zagovor v tej smeri ovrgli. Vsebinsko enako izhaja tudi iz predmetnih razlogov višjega sodišča. Izkaže se, da zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izraža le nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, medtem ko izostanka razlogov o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi ni prepoznati. V opredelitvi sodišča prve stopnje, ki je izpovedbo E. E. vrednotilo kot prepričljivo, saj je skladna z ostalimi izvedenimi dokaznimi viri,28 »v delu« glede sponzorstva F. pa E. E. ni sledilo,29 prav tako ni razbrati notranjega nasprotja v obrazložitvi sodbe. Sodišče je razumno pojasnilo, zakaj je izpovedbo E. E. v določenem delu dokazno ocenilo kot neverodostojno. Načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena in drugi odstavek 355. člena ZKP) ne preprečuje, da psihološka dokazna ocena, ki ni omejena s formalnimi dokaznimi pravili, zajema tudi takšno vrednostno oceno posameznih izjav istega udeleženca postopka (priče), kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Posebno opredelitev glede tega očitnega dejstva dokaznega prava v razlogih sodbe višjega sodišča zato vložnik neutemeljeno pogreša.

B-3.

21. Vložnik nadalje navaja, da sta nižji sodišči zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe pravnomočno sodbo obremenili z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki »sama po sebi nujno vpliva na nezakonitost sodne odločbe«. S tem sta posegli v pravico obsojenca do obrambe (izvajanja razbremenilnih dokazov v obsojenčevo korist) iz tretje alineje 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Obramba je podrobno obrazložila pravno relevantnost predlaganih dokazov ter slednjo utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Gre za dokazne predloge za: (1) zaslišanje priče L. L.; (2) zaslišanje priče M. M.; (3) zaslišanje borznih posrednikov Hypo Banke d.d.

22. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bo z zatrjevanjem kršitev konvencijskih in ustavnih pravic zaradi zavrnitve dokaznih predlogov uspel, kadar ter kolikor pri odločanju o dokaznih predlogih sodišče ne bo sledilo v (ustavno)sodni praksi že ustaljenim merilom:30 (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven, tj. relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen – če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz;31 (6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja ter materialnopravne upoštevnosti dokaza; (7) takoj ko je izkazano, da bi iz dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče po vestni, specifični ter konkretni dokazni oceni.

23. Zaslišanje L. L. je bilo predlagano z utemeljitvijo,32 da je bil L. L. v kritičnem obdobju direktor trženja v družbi A. d.d., pojasnil pa bi lahko politiko družbe glede priznavanja superrabatov, namen in način določanja slednjih ter potrdil, da so se na tak način zapirale medsebojne terjatve oziroma obveznosti med poslovnimi partnerji. Njegovo zaslišanje bi bilo potrebno zaradi presoje zagovorov v zvezi s superrabati. Sodišče prve stopnje33 je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben s ključno utemeljitvijo, da sistem superrabatov ni bil v povezavi s stroški lastninjenja družbe B. d.d. in stroški »parkiranja« delnic MER. Vrhovno sodišče je že navedlo,34 da je dokazni postopek v tej zadevi razkril, da znesek 690.753,85 EUR ni bil »zaprt« z obračunom superrabatov. Zavrnitev dokaznega predloga je bila torej umeščena v celovito oceno izvedenih dokazov, ki je pokazala nepovezanost kritičnih pravnih poslov s sistemom superrabatov, kar pomeni, da gre (v spoznavnem smislu) za nepomemben (neuspešen) dokazni predlog. Nižji sodišči (višje sodišče je odločitvi sodišča prve stopnje pritrdilo)35 sta potemtakem upoštevali merila, ki so se pri zavrnitvi dokaznih predlogov izoblikovala na podlagi 29. člena Ustave.

24. Enako velja za odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje M. M., ki bi kot nekdanji župan ... in član upravnega odbora F. pojasnil pomen odbojkarskega kluba za lokalno ter širše območje, način pridobivanja sredstev za klub, prav tako pa vlogo družbe A. d.d. kot generalnega sponzorja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo,36 da sta bila pomen F. za lokalno skupnost in vloga oškodovane družbe pri njegovem sponzoriranju v dokaznem postopku ugotovljena, navsezadnje pa gre za splošno znana dejstva ter zato izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna. Ne glede na ugotovitev, da je bilo v postopku dokazano,37 da znesek 815.000,00 EUR ni bil namenjen sponzoriranju odbojkarskega kluba, s povzeto vsebino substanciran dokazni predlog v ničemer ne izraža pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Takega zaključka ne spreminjajo navedbe v zahtevi, da je bil dokazni predlog podan »širše«, in sicer v smeri načina iskanja dodatnih finančnih sredstev za F. v kritičnem obdobju, saj zagovornik ne sestopi z ravni posplošenosti.

25. Zaslišanje (neopredeljenih) »tedanjih borznih posrednikov na Hypo Banki« je bilo predlagano z utemeljitvijo,38 da bi slednji »detajlneje razložili« postopke prenosa lastništva oziroma upravičenj nad delnicami v Liechtensteinu, kjer ne poznajo instituta trgovalnega računa, zato se lastništvo nad delnicami evidentira kot upravičenje nad posedovanjem. Sodišče prve stopnje39 je dokazni predlog zavrnilo, saj ni bila izkazana njegova vsebinska in pravna pomembnost ter ni bilo razvidno, katera konkretna (pravnorelevantna) dejstva naj bi se z zaslišanjem posrednikov ugotavljala. Vrhovno sodišče takšne razloge sprejema. V krivdoreku pravnomočne sodbe se obsojencu očita, da je vedel, da družbi B. d.d. in C. d.o.o. z družbo D. nista poslovali; opcijske pogodbe v zvezi s prikazanim trgovanjem z delnicami ZVTG, ECEG ter ELOG, na podlagi katerih je bil v Liechtenstein nakazan znesek 815.000,00 EUR, pa so bile fiktivne.40 Vprašanje »ne-knjiženja delnic na trgovalni račun« družbe D., s katerim skuša vložnik izkazati pravno relevantnost dokaznega predloga, za odločitev v zadevi nima pomena. Da družba D. v centralnem registru KDD ni bila vpisana kot imetnik vrednostnih papirjev,41 pa je dejstvo, ki negira nasprotno ugotovitveno določbo v opcijskih pogodbah.

B-4.

26. V delu izpodbijanja obsodbe za kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 zagovornik najprej navaja, da gre pri obsojencu očitanih ravnanjih pod točko I/2 izreka za navidezni idealni stek v odnosu do kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 pod točko I/1 izreka, tj. zaradi razmerja konsumpcije. Gre za odnos med kaznivimi dejanji, pri katerem se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov na abstraktni ravni ugotovi, da je kriminalna količina enega kaznivega dejanja (v tem primeru po 245. členu KZ-1) vsebovana v kriminalni količini drugega (po 240. členu KZ-1). Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 266/2008,42 iz katere med drugim izhaja, da je presojo konsumpcije med dvema kaznivima dejanjema treba opraviti s primerjavo zakonskih opisov kaznivih dejanj (ki nista nujno isti, lahko istovrstni) in abstracto, ne z vrednotenjem konkretnega življenjskega primera.

27. Preizkus takó zastavljenih navedb zahteve pokaže, da že iz besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 izhaja t. i. dvojna kaznivost, kajti tudi storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1, tj. če tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake pranja denarja.43 Kolikor vložnik na abstraktni ravni odpira vprašanje t. i. nekaznivega naknadnega dejanja, pa je pri tem odločilna identiteta pravno varovane dobrine. Za ravnanje v idealnem steku gre tedaj, kadar storilec napad na pravno varovano dobrino zgolj nadaljuje. Z naknadnim dejanjem ne sme povzročiti nove škode za pravno dobrino, kar pomeni, da naknadno dejanje ne more biti nekaznivo, če ga je mogoče vrednotiti kot nov napad na dobrino;44 toliko bolj, če gre za napad na drugo pravo zavarovano dobrino kot prej s t. i. dominantnim kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 je v razmerju do t. i. predikatnega kaznivega dejanja tipični primer različnosti pravno zavarovanih dobrin; pri pranju denarja namreč ne gre le za varstvo premoženja, temveč predvsem za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega ter gospodarskega sistema.45 Takšni so tudi razlogi sodišča prve stopnje,46 ki jih vložnik zahteve neutemeljeno izpodbija.

28. Kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave vložnik uveljavlja z navedbami, da opis dejanja pod točko I/2 izreka ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Gre za goli opis dveh transakcij oziroma »preproste porabe sredstev«, tj. najprej nakazila zneska 720.000,00 EUR z računa družbe D. na račun Hypo Alpe Adria Bank d.d. Ljubljana v dobro družbe E. d.o.o., nato pa še dviga gotovine z računa družbe D. v znesku 90.000,00 EUR. Vložnik zatrjuje, da poraba sredstev še ne pomeni zakrivanja izvora denarja. Kvečjemu gre za zadnjo fazo izvrševanja predikatnega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, natančneje za razpolaganje s protipravno pridobljeno premoženjsko koristijo.

29. Obsojenec je bil spoznan za krivega kot storilec predhodnega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. V posledici izvršitve kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka pravnomočne sodbe je družba D. pridobila 815.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Nadaljnja uporaba (dela) premoženjske koristi pri gospodarski dejavnosti (nakazilo 720.000,00 EUR na račun Hypo Alpe Adria Bank d.d.) in razpolaganje z 90.000,00 EUR gotovine, kar sta izvršitveni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1, pa po presoji Vrhovnega sodišča v obeh primerih pomenita objektivno sposobno zakrivanje nezakonitega izvora denarja oziroma sredstev, takó pridobljenih družbi D.. Pri kaznivih dejanjih po 240. ter 245. členu KZ-1 gre v tem primeru za izvršitveno samostojni kaznivi dejanji, pri čemer je bilo kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 že dokončano pred začetkom izvrševanja zakonskih znakov kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Ravnanja, ki se obsojencu očitajo pod točko I/2 izreka, torej po vsebini ne pomenijo (več) sestavnega dela kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Bistvo očitka obsojencu pod točko I/2 izreka ni poraba premoženjske koristi, pridobljene družbi D., katere ekonomski upravičenec je bil, temveč prikrivanje pravega izvora sredstev, tj. deloma s prenosom sredstev v sfero druge pravne osebe, deloma pa z razpolaganjem z gotovino v posledici dviga z računa, kar oboje presega kriminalno količino iz okvirov 240. člena KZ-1.

30. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo,47 da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Prav tako je judiciralo, da nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun (družbe) ne izključuje, da so taista sredstva v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja, kar velja tudi v konkretnem primeru, ko je obsojenec z navodili pooblaščencu F. F. dosegel kanaliziranje (dela) sredstev v gospodarsko dejavnost (na podlagi pogodbe med družbama E. d.o.o. in D. glede delnic ELOG ter ECEG, ki jo je pripravil sam), s čimer je prišlo do oteževanja ugotavljanja nezakonitega izvora sredstev. Vsako (nadaljnje) nakazilo na drug bančni račun, češ da gre za »običajno nakazilo«, otežuje ugotavljanje izvora denarja, hkrati pa otežuje sledljivost denarnega toka. Takšno naziranje je skladno z opredelitvijo prve alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, tj. da je pranje denarja katero koli ravnanje z denarjem, pridobljenim s kaznivim dejanjem, ki vključuje kakršen koli prenos denarja, izvirajočega iz kaznivega dejanja. Navodila obsojenca F. F., naj poskrbi za dvig gotovine, ki jo je od kurirja nato prevzel sam obsojenec, pa so eklatanten izvedbeni način doseganja nemogoče sledljivosti gotovine. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo, da opis dejanja, ki substancira delitev zneska 815.000,00 EUR na dva dela ter na opredeljena načina, vsebuje vse (objektivne) zakonske znake kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1.48

31. Tudi višje sodišče49 se je opredelilo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja jasna konkretizacija obsojenčevih izvršitvenih ravnanj. Nadalje je obrazložilo, da je obsojenec tako po objektivni kot po subjektivni plati z aktivnostmi, opisanimi pod točko I/2 izreka, presegel kriminalno količino, zajeto v kaznivem dejanju pod točko I/1. Zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP (kar vložnik zmotno uveljavlja kot kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP)50 ni podana.

32. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da morajo biti v opisu dejanja v izreku sodbe s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami substancirani objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki navzven ter v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje. Pri subjektivnem odnosu storilca po drugi strani zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Utrjena sodna praksa je enotna, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj notranjih subjektivnih dejstev, vključno z vsebino zavestne ter voljne komponente krivde.51

33. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 je treba ugotavljati na dveh ravneh.52 Poleg zavedanja, da denar (velike vrednosti) izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (ali vsaj pristati), da posledica (prikrivanje) nastane. Kazenskopravni očitek v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe sporoča, da je obsojeni vedel, da je bil denar velike vrednosti pridobljen s kaznivim dejanjem po 240. člena KZ-1, saj je bil udeleženec (storilec) kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/1 izreka. Glede konkretizacije zavesti in volje storilca, da s svojimi ravnanji zakrije izvor denarja, pa za sklepčnost izreka, kot že povedano, zadošča, če so v opisu dejanja navedena objektivna dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu.53 Takšnemu izhodišču opis dejanja v pravnomočni sodbi ustreza, saj je zatrjevano, da je obsojenec kot ekonomski upravičenec družbe D. (prek navodil F. F.) z nakazilom 720.000,00 EUR v korist družbe E. d.o.o. del denarja uporabil pri gospodarski dejavnosti, z dvigom 90.000,00 EUR gotovine pa je z delom denarja razpolagal na neugotovljen način in na ta način (s pranjem) prikril izvor denarja. Po objektivni plati so torej opisana vsa ravnanja, ki opredeljujejo očitano kaznivo dejanje. Vložniku ni mogoče pritrditi v delih zahteve, kjer pogreša opredelitev obsojenčevega krivdnega odnosa. Opis kaznivega dejanja je namreč perfekten, saj vsebuje konkretizacijo vseh izvršitvenih ravnanj, ki navzven opredeljujejo ter objektivizirajo okoliščine, iz katerih je dopustno sklepati na naklepno delovanje obsojenca v smislu prikrivanja nezakonitega izvor denarja; razlogi v tej smeri pa sodijo v obrazložitev sodbe. Utemeljitev subjektivnih elementov pranja denarja izhaja zlasti iz točk 128, 130, 132, 140 – 141, 145 – 146 prvostopenjske sodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje kronološko razdelalo razvoj malverzacij pri poslih z delnicami med družbama D. in E. d.o.o.54 ter se opredelilo do pomena dviga sredstev v gotovini. V točkah 148 – 150 je strnjeno argumentiralo obstoj vseh zgoraj pojasnjenih komponent (direktnega) naklepa, s katerim je obsojenec izvršil kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1.

34. Tako opis kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka pravnomočne sodbe kot razlogi sodbe so skladni z merili, ki jih je vzpostavila obstoječa sodna praksa. Izkazanost namena zakriti izvor denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem po 240. členu KZ-1, ki ga je storil obsojenec, ne zahteva še nadaljnjega koraka, tj. ugotavljanja, kje je denar v končni instanci pristal oziroma ali ga je porabil (potrošil) prav obsojenec. Z navedbami, da denarna sredstva niso izvirala iz kaznivega dejanja, obsojeni pa ni imel namena prikriti izvor denarja, vložnik ne uveljavlja nobenega od razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

B-5.

35. Vložnik izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v delu, ki se nanaša na obsojenca. Navaja, da je bila med obsojencem in oškodovano družbo A. d.d. v individualnem delovnem sporu v zadevi Pd 25/2013 dne 6. 12. 2013 sklenjena sodna poravnava, v kateri je bilo med drugim dogovorjeno,55 da so s podpisom sodne poravnave rešena vsa sporna razmerja, ki so predmet tega delovnopravnega postopka, ter tudi vsa sporna razmerja, izvirajoča iz delovnega razmerja obsojenca pri družbi A. d.d. Po mnenju vložnika so v tej dikciji zajeti vsi odškodninski zahtevki zoper obsojenca, vključno s predmetnim premoženjskopravnim zahtevkom, zato sodišče ni imelo zakonite podlage, da bi zahtevku ugodilo. Očitki iz izredne odpovedi obsojenčeve pogodbe o zaposlitvi so se nanašali prav na posle, ki so predmet tega kazenskega postopka. Ugotovitev, da naj bi oškodovana družba za »inkriminirani posel« izvedela šele po sklenjeni sodni poravnavi, ni relevantna. Z navedbami, da so razlogi sodišča prve stopnje v utemeljitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku nerazumljivi, medtem ko sodba višjega sodišča v zvezi s tem vprašanjem nima vsebinskih razlogov glede odločilnih dejstev, zahteva uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

36. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da zahtevka za povrnitev škode, ki temelji v izvršitvi kaznivega dejanja, ni moč opredeliti kot sporno vprašanje, ki bi izviralo iz delovnega razmerja. To pa pomeni, da je družba A. d.d. upravičena za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka zoper obsojenca.56 Višje sodišče je obrazložilo, da obsojenčevo izvršitveno ravnanje ni del sklenjene sodne poravnave. Zapisalo je, da je oškodovana družba za kritični posel izvedela po sodni poravnavi, saj je bila kazenska ovadba podana šele dne 30. 10. 2015.57

37. Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Če ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita.58 Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o isti stvari ima učinek res iudicata, torej učinek pravnomočno razsojene stvari. Sledeč 308. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali teče pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava; v takšnem primeru mora tožbo zavreči, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

38. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da pri vsebini premoženjskopravnega (odškodninskega) zahtevka ne gre za spor iz delovnega razmerja, saj je odškodninsko odgovornost obsojenca treba presojati na podlagi 182. člena v času izvršitve kaznivega dejanja veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), za kar so izvorno pristojna delovna sodišča.59 Nedvomno lahko sodna poravnava obsega tudi ureditev (drugih) spornih vprašanj med strankama, ki niso bila obsežena v tožbenem zahtevku iz delovnega spora (drugi odstavek 306. člena ZPP).

39. V izpodbijani prvostopenjski sodbi so v posledici zmotnega pravnega naziranja sodišča prve stopnje izostali razlogi o dejstvih, ki so za presojo (ne)utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka odločilna. Ključno je namreč vprašanje, ali je odškodninski zahtevek, ki ga oškodovana družba uveljavlja v tem kazenskem postopku, zajet z »vsemi rešenimi spornimi razmerji, izvirajočimi iz delovnega razmerja«, kakršna je dikcija sodne poravnave. Sodna poravnava ima t. i. mešano naravo;60 gre tako za procesni institut kot pogodbo v materialnopravnem smislu. Zaradi materialne narave se uporabljajo obligacijska pravila o razlagi pogodb, tj. vključno z razlago pogodbene kavze, ki ponuja odgovor na vprašanje, zakaj sta stranki sklenili sodno poravnavo in kaj sta želeli doseči s pravnim razmerjem, ki sta ga ustvarili.61 Izraz »spornih razmerij, izvirajočih iz delovnega razmerja« je po eni strani splošen, po drugi pa očitno v tolikšni meri sporen, da mu obe stranki adhezijskega postopka (oškodovana družba ter obsojenec oziroma obramba) pripisujeta različna pomena; oškodovana družba zatrjuje, da sodna poravnava premoženjskopravnega zahtevka ne zajema, obramba pa trdi nasprotno. Kriterij, ki je pri tem lahko v pomoč, je razjasnitev vprašanja, ali so dejstva, na katera se opira premoženjskopravni zahtevek, obstajala pred sklenitvijo sodne poravnave oziroma ali so bila protipravna ravnanja obsojenca, v posledici katerih je nastala premoženjska škoda, oškodovani družbi v času sklenitve sodne poravnave znana ali ne. V tej luči je okoliščina, kdaj je policija v predkazenskem postopku podala kazensko ovadbo, česar se dotakne višje sodišče,62 povsem brezpredmetna. Zato drži, kar uveljavlja zahteva, da ne prvostopenjska niti drugostopenjska sodba o odločilnih dejstvih za presojo premoženjskopravnega zahteva nimata ustreznih razlogov, s čimer je v tem delu podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev predmetne odločbe.

40. V postopku novega odločanja bo sodišče prve stopnje, tj. če se z obravnavanjem premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel (prvi odstavek 100. člena ZKP), raziskalo relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (prvi odstavek 104. člena ZKP). Pri tem se v luči zgoraj navedenih usmeritev za odločanje kot pomembna kaže tudi vsebina izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 22. 12. 2012,63 ki jo je družba A. d.d. podala obsojencu. Presojo mora kazensko sodišče utemeljiti sledeč merilom, ki jih je v zvezi z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku začrtalo Ustavno sodišče z vidikov zagotovitve pravice do poštenega postopka oziroma do enakega varstva pravic (za obe stranki adhezijskega postopka) iz 22. člena Ustave.64 Če bo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku drugačna kot v izpodbijani sodbi oziroma če bo ugotovljeno, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage ne za popolno niti za delno presojo (drugi odstavek 105. člena ZKP), pa se bo treba opredeliti glede uporabe določb 74. do 76. člena KZ-1.

C.

41. Iz razlogov, navedenih v točki B-5 te sodbe, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega B. B. v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, posledično pa tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker druge zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 421. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

42. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Sodnik dr. Gorkič je glasoval, da se zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni na način, da se oškodovano družbo z zahtevkom napoti na pravdo; v preostalem pa je glasoval za zavrnitev zahteve.

-------------------------------
1 Med zadnjimi sodba VS RS I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 (točka 7 obrazložitve) in tam navedene še druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča.
2 Sodbe VS RS I Ips 54937/2013-141 z dne 1. 9. 2016, I Ips 28724/2015-186 z dne 9. 6. 2016, I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.
3 Sodbi VS RS I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009 in I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011.
4 Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (2. knjiga); Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 976 – 977, tč. 13 – 14.
5 Sodbi VS RS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 in I Ips 384/2004 z dne 7. 9. 2006.
6 Točka 43 prvostopenjske sodbe.
7 Vključno z družbo C. d.o.o., ki je bila kasneje nosilec konzorcija družb, prevzemnikov družbe B. d.d. (točka 19 prvostopenjske sodbe).
8 Z izjemo manjšega deleža, tj. 18.850 lotov delnic MER (točka 40 prvostopenjske sodbe).
9 Npr. sodbi VS RS III Ips 11/2020 z dne 15. 2. 2021 in III Ips 48/2019 z dne 19. 11. 2019.
10 Točka 20 drugostopenjske sodbe.
11 Kocbek M., red.: Veliki komentar ZGD-1 (1. knjiga); IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2014, str. 830 – 836.
12 Trenutek uveljavitve novele ZGD-1A niti ni ključen, kot meni višje sodišče (op. kot pod 10).
13 Sodba VS RS III Ips 136/2009 z dne 25. 9. 2012.
14 Sodba VS RS I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009.
15 Točki 157 in 182 prvostopenjske ter točka 25 drugostopenjske sodbe.
16 Točke 85, 96, 149 – 150 prvostopenjske sodbe.
17 Nagibi so psihična gibala, ki so vodila storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja, praviloma pa ti psihični procesi niso vključeni v storilčev naklep (Bavcon L. et al.: Kazensko pravo – splošni del; Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 398).
18 Korošec et al., ur., nav. delo, str. 999 – 1000, tč. 54 – 55.
19 Točke 26 – 45 prvostopenjske sodbe.
20 Točke 46 – 66 prvostopenjske sodbe.
21 Točka 22 drugostopenjske sodbe.
22 Iz že pojasnjenih razlogov je zato nerelevantno, ali sta se za preusmeritev plačila na družbo D. dogovorila A. A. in E. E.; obsojenec je bil tisti, ki je postopek vedoma ter hote operativno izpeljal, začenši s tosmernim predlogom C. C. Ne more biti govora o obstoju kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi pravnomočne sodbe niso v nasprotju s sodbenim krivdorekom.
23 Npr. točki 29, 45 prvostopenjske sodbe.
24 Točka 49 prvostopenjske sodbe.
25 Točka 171 prvostopenjske in točka 24 drugostopenjske sodbe.
26 Točke 67 – 81 prvostopenjske in točke 23 ter 26 – 27 drugostopenjske sodbe.
27 Točka 79 prvostopenjske sodbe.
28 Točka 42 prvostopenjske sodbe.
29 Op. kot pod 27.
30 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča.
31 Prim. sodbo VS RS I Ips 1639/2010-94 z dne 9. 1. 2014 (točka 11).
32 List. št. 966, 1218.
33 Točka 171 prvostopenjske sodbe.
34 Točka 17 te sodbe.
35 Točka 28 drugostopenjske sodbe.
36 Op. kot pod 33.
37 Točka 18 te sodbe.
38 List. št. 1074.
39 Točka 172 prvostopenjske sodbe.
40 Točka 15 te sodbe.
41 Npr. točki 55, 139 prvostopenjske sodbe.
42 Sodba VS RS I Ips 266/2008 z dne 21. 11. 2008.
43 Deisinger M.: Kazenski zakonik – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 531, tč. 5.
44 Šepec M., ur.: Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del; Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 767 – 768, tč. 33.
45 Prav tam, str. 768, tč. 34.
46 Točka 153 prvostopenjske sodbe.
47 Sodbe VS RS I Ips 46951/2015 z dne 2. 12. 2021 (točka 14), I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (točka 14), I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020 (točka 18), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 15).
48 Točka 116 prvostopenjske sodbe.
49 Točka 29 drugostopenjske sodbe.
50 Točka 5 te sodbe.
51 Sodbe VS RS I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (točka 8), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 23), I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017 (točka 3), I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014 (točka 9), I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013 (točka 6) in druge.
52 Sodbi VS RS I Ips 9333/2011 z dne 15. 6. 2017 (točka 5), I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014 (točka 7).
53 Specifično glede kaznivega dejanja pranja denarja npr. sodbe VS RS I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020, I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014.
54 Obsojenec je bil z družbo E. d.o.o. interesno povezan (točka 145), medtem ko je poslovanje družbe očitno temeljilo na njegovih navodilih (točka 146).
55 Točka 5 sodne poravnave (priloge B8 – B10).
56 Točka 198 prvostopenjske sodbe.
57 Točka 30 drugostopenjske sodbe.
58 Prim. sodbo VS RS I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 (točka 22).
59 Npr. sodba VS RS VIII Ips 303/2016 z dne 23. 5. 2017 (točka 12).
60 Ude L.: Civilno procesno pravo; Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 292 – 295.
61 Npr. sodba VS RS VIII Ips 358/2008 z dne 9. 2. 2010 (točka 8).
62 Op. kot pod 57.
63 List. št. 426 – 432.
64 Odločbi US RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 (točka 15) in Up-652/16-17 z dne 21. 1. 2019 (točka 7).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2
Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 240, 241, 244
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 247, 248, 251
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87

V kolikor želite preveriti, ali so sodišča že odločala o primeru, ki je podoben vašemu in če za zastopanje v postopku potrebujete pravno pomoč, kontaktirajte odvetnika Jurija Kutnjaka v delovnem času po telefonu na 00386 2 25 23 780 ali po elektronski pošti na info@odvetnik-kutnjak.si, in z veseljem vam bo pomagal pri rešitvi vašega pravnega problema.

Pravno obvestilo:

Vsebina prispevkov je zasnovana in namenjena za kritični razmislek in ne predstavlja pravnega mnenja, pravnega nasveta ali priporočila odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne.

Odgovori na vprašanja, ter druga vsebina te strani, so zaradi večje razumljivosti poenostavljeni in lahko kljub prizadevanju vsebujejo napake, zato odvetnik ne jamči za njihovo pravilnost ali popolnost. Služijo naj le kot izhodišče za natančnejše preučevanje določene problematike.

Prispevki ne nadomeščajo konkretnega pravnega nasveta in ne predstavljajo pravne podlage za mandatno razmerje. Pred sprejetjem vsake odločitev in pred vsakim dejanjem, se vedno posvetujte z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom. 

Odvetnik Jurij Kutnjak ne prevzema odgovornosti za odločitve ali pravne posledice ravnanj opravljenih na podlagi prispevkov na tej strani. Odškodninska in vsaka druga odgovornost odvetnika Jurija Kutnjak ali njegove odvetniške pisarne je izključena.

Opomba:

Izrazi, ki so v besedilu uporabljeni v moškem spolu, so uporabljeni nevtralno ter se nanašajo na osebe vseh spolov.

Izvirna vsebina spletnih strani je pripravljena v slovenskem jeziku. Vsebina spletnih strani v angleškem in nemškem jeziku je pripravljena v prevodu iz slovenskega besedila, ne predstavlja overjenega prevoda, ter služi le za primerjalno proučevanje določene pravne problematike.