Vrhovno sodišče se je ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO. Pri presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravnomočno prisojene.

VSRS Sodba II Ips 63/2022, z dne 22. 02. 2023, objavljena na spletni strani Vrhovnega sodišča R Slovenije.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v znesku 3.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 roku dni povrniti pravdne stroške v zvezi s pritožbo v tem delu v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni stroške revizijskega postopka v znesku 223,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev:

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do zneska 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v preostalem - izpodbijanem delu - pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 290.439,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh. V za tožnika neugodnem delu stroškovne odločitve je odločilo, da je dolžan toženi strani povrniti njene pravdne stroške v višini 6.209,57 EUR, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

2. Sodišče druge stopnje je v navedenem izpodbijanem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper navedeni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in sicer v obsegu zneska odškodnine 80.958,51 EUR. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico tako, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški in naložijo v plačilo toženi stranki, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Poudarja, da je bila zaradi protipravnega in nedopustnega ravnanja tožene stranke njegova hiša prodana v izvršilnem postopku in je ostal brez doma. Sodišče prve stopnje je zavzelo nepravilno stališče, da naj bi bil upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zgolj v višini 2.500 EUR. Takšna višina ne predstavlja primernega in pravičnega zadoščenja za vso škodo, ki jo je utrpel zaradi dolgotrajnosti in poteka postopkov ter krivic in nepravilnosti v postopkih, pri čemer je bil ves čas v negotovosti, ali bo ostal brez hiše, v katero je sam in s svojo družino vložil vsa sredstva in osebno delo. Zaradi skrbi in strahu je fizično in psihično zbolel, bil je uničen, postal je nezmožen za vsako delo in mora jemati tablete, da sploh lahko živi; uničeno ima tako družinsko, socialno kot poklicno življenje, ostaja praktično brez vsega in je povsem na dnu. Nedvomno je upravičen do odškodnine v vtoževalni višini 83.458,52 EUR. Predlagal je številne dokaze (prevod, zdravniške ekspertize z dne 16. 9. 2005 s prilogami, prevod poročila o zdravniških ugotovitvah z dne 12. 8. 2005 z originalom, angažiranje izvedenca medicinske stroke itd.), vendar pa sodišče nobenega od teh dokazov ni izvedlo.

4. Do popolne odškodnine je upravičen, ker mu je škoda nastala pred uveljavitvijo Zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in je tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedena ustavna določba je jasna in ne določa omejitve. Stranka ima torej pravico do povračila polne odškodnine. Stališče, po katerem bi se v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oškodovanca obravnavalo drugače kot oškodovanca v primeru kršitev drugih ustavnih pravic (osebnostnih pravic), s katerim se prizna polna odškodnina za nastalo škodo, je tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS in četrti odstavek 15. člena Ustave RS), saj za takšno razlikovanje ni stvarno utemeljenega razloga. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki tožniku odgovarja za celotno škodo (premoženjsko in nepremoženjsko). Tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se prisojajo bistveno višje odškodnine, nižje le, če to opravičujejo okoliščine primera, ki pa v konkretnem primeru niso takšne, da bi upravičevale tako absurdno nizko odškodnino.

5. Tožena stranka je za nastalo škodo odgovorna tudi zato, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na nepremičnino, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še vedno v teku in so obstajali vsi pogoji ter razlogi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da se izvršba odloži do odločitve Vrhovnega sodišča. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je za neuspeh z vloženim odlogom izvršbe odgovoren tožnik, s čimer se ni mogoče strinjati. Njegov predlog je bil argumentiran in podkrepljen z dokazi; navedeno je bilo, da bi mu v primeru, če se ugotovi nepravilnost v zvezi z izvršilnim naslovom, nastala nenadomestljiva škoda, saj bi izgubil stanovanjsko hišo v vrednosti takratnih 360.000 DEM in družinski dom. Prav iz narave sodnikovega dela izhaja njegova povečana skrbnost pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznika. Izvršilna sodišča so ravnala v nasprotju z jasnimi pravili materialnega prava in so sprejele odločitev, ki je odstopala od uveljavljena sodne prakse, po kateri je bilo v primeru od vloženega izrednega pravnega sredstva vselej ugodeno odlogu izvršbe. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-46/12-20, ki je odločalo o predmetni zadevi, izhaja, da neuspešnost s pravnim sredstvom ni mogoče pripisati tožniku. Ustavno sodišče je opozorilo na neustreznost in neustavnost zakonodaje (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 51/98 in 75/02), ker je bil kot pogoj za odlog izvršbe določen le obstoj nenadomestljive škode. Takšna ureditev je bila s strani Ustavnega sodišča ugotovljena za neustavno (odločbi št. U-I-110/03 in U-631/03 z dne 14. 4. 2005) in v nasprotju s 23. členom Ustave RS, saj posamezniku ne zagotavlja učinkovitega pravnega varstva pravic. Zato je bila kasneje spremenjena zakonodaja tako, da sedaj zadošča, da predlagatelj izkaže nastanek težko nadomestljive škode, kar pa je z navedbami, da bo z izvršbo izgubil družinsko stanovanjsko hišo v vrednosti tedanjih 360.000 DEM, nedvoumno izkazal. Zato se sodišče ne more sklicevati, da je odločalo v skladu z zakonodajo, ki je bila neustavna in dolžnikom ni zagotavljala učinkovitega pravnega sredstva, kot to zahteva 23. člen Ustave RS ter 13. člen EKČP. S pravočasnimi in učinkovitimi odločitvami, ob predpostavki, da je tudi zakonodaja ustrezna in da predvideva učinkovita pravna sredstva, bi škodo lahko preprečili le sodni organi; posebej zato, ker kupec na javni dražbi s pravnomočnim sklepom o izročitvi pridobi lastninsko pravico, ne glede na razveljavitev oziroma spremembo sklepov o izvršbi (193. člen ZIZ). Tudi če bi sodišče odložilo izvršbo do konca revizijskega postopka, to ne bi vplivalo na položaj upnika, ker je izvršba tekla nenavadno hitro in je odstopala od primerljivih izvršilnih postopkov. Tudi zato je zahtevek v celoti utemeljen. Na to je posebej opozoril tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, pa se pritožbeno sodišče s tem sploh ni ukvarjalo oziroma je pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene, ne da bi to obrazložilo. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti in mu je kršena pravica do izjave, sama odločitev pa je materialno pravno napačna.

6. Ne glede na povedano pa bi po kriterijih ZVPSBNO moral dobiti maksimalno odškodnino. Sodišče ugotavlja, da gre za zadevo, ki je bila zanj življenjsko izjemnega pomena, ko je bil v negotovosti, ali bo ostal brez doma, v katerega je vložil vsa svoja in družinska sredstva ter svoje osebno delo, kar nenazadnje izkazujejo tudi posledice v njegovem fizičnem in psihičnem zdravju, ki jih trpi zaradi krivic, ki so se mu zgodile. Z ničemer ni prispeval k zastoju v postopku, bil je nasprotno vseskozi aktiven. Vsa pravna sredstva je vložil takoj ter pravočasno, odzival se je na vsa vabila sodišča in urgiral k hitrejšemu postopanju sodišča, sodišče pa je po drugi strani postopalo nerazumno in izjemno dolgo ter je šele po šestih letih izdalo zanj ugodno sodbo, pri čemer je ves čas postopka opozarjal, da je zadeva zanj življenjskega pomena, saj se je odločalo o zastavni pravici na njegovi stanovanjski hiši in posledično tudi prodaji stanovanjske hiše. Zadeva ni bila zapletena glede dejanskih in pravnih vprašanj.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, vendar nanjo ni odgovorila.

8. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019 revizijo zavrnilo.

9. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je najprej s sklepom Up-5-6/19-20 z dne 11. 5. 2022 odločilo, da se ustavna pritožba v delu o zavrnitvi revizije glede zahtevka za plačilo nad 2.500 do 5.000 EUR s pripadki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sprejme v obravnavo. V preostalem delu pa je odločilo, da se ustavna pritožba zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2806/2015 z dne 23. 3. 2016 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 322/2015-III z dne 8. 5. 2015 ne sprejme.

10. Ustavno sodišče je nato z odločbo Up-526/19/28 z dne 22. 9. 2022 odločilo, da sodbo Vrhovnega sodišča v delu o zavrnitvi revizije glede zahtevka za plačilo nad 2.500 do 5.000 EUR s pripadki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V razlogih poudarja, da je višje sodišče ugotovilo, da je glede odločilnih dejstev, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pomanjkanje vzročne zveze, podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listinskih dokazov in med samimi listinami. Zato je je pritožbi delno ugodilo in sodbo delno razveljavilo. Ugotovilo je, da je bilo v postopku glede veljavnosti izvršilnega naslova že s prvo sodbo št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku pritožnika na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti z dne 14. 9. 1998 ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje ne izhaja, da je pritožnik hišo izgubil, ker sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznost iz posojilne pogodbe. Nasprotna ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je bil izvršilni postopek posledica dejstva, da pritožnik ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, tako nima podlage v spisu in je očitno napačna. Vrhovno sodišče je pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kar je zahtevalo razveljavitev sodbe v navedenem delu. Do drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic se Ustavno sodišče ni opredelilo. Tako se ni opredelilo predvsem o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odločitev o reviziji

11. Revizija je delno utemeljena.

12. Ustavno sodišče se je v navedeni odločbi omejilo na presojo višine odškodnine od pravnomočno prisojenega zneska 2.500,00 EUR do 5.000,00 EUR, kar pomeni, da je presodilo, da tožniku v tej pravdi lahko pripada odškodnina edino na podlagi določb ZVPSBNO. Glede na meje revizijskega odločanja se Vrhovnemu sodišču pri ponovnem odločanju ni bilo treba več ukvarjati z vprašanji, ki ne zadevajo presoje višine odškodnine v zakonskih mejah: gre zgolj še za eno v reviziji izpostavljeno vprašanje procesne narave, kot je razvidno iz nadaljevanja.

13. Vrhovno sodišče se tako ponovno opredeljuje do v reviziji očitane procesne kršitve, ki se nanaša na v revizijskem postopku še odprto presojo o višini odškodnine v skladu oziroma mejah navedene odločbe Ustavnega sodišča. Ponovno ugotavlja, da revizijske navedbe, da je tožnik predlagal številne dokaze, prevod zdravniške ekspertize z dne 16. 9. 2005 s prilogami, prevod poročila o zdravniških ugotovitvah z dne 12. 8. 2005 z originalom, angažiranje izvedenca medicinske stroke, itd., ki jih sodišče ni izvedlo, ostajajo pavšalne oziroma nesubstancirane. Revident namreč ne pojasni, kakšna kršitev, upoštevna v revizijskem postopku, naj bi bila s tem storjena, zato teh navedb revizijsko sodišče tudi v novem postopku ni moglo upoštevati.

14. Ni pa materialno pravno pravilna višina s sodbama sodišč druge stopnje in prve stopnje prisojene denarne odškodnine. Niso ustrezno upoštevani kriteriji in merila določeni v 16. členu v zvezi s 4. členom ZVPSBNO. Iz pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja: da je postopek trajal nekaj več kot šest let, sodišča so na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, spor je bil za tožnika zelo pomemben, sam pa ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Hudo je trpel zaradi negotovosti izida spora ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, kljub temu da ni bil dolžan plačati zneska iz posojilne pogodbe. V postopku glede veljavnosti izvršilnega naslova je bilo namreč že s prvo sodbo št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku pritožnika na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti z dne 14. 9. 1998 ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, torej ne izhaja, da je pritožnik hišo izgubil, ker sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, kot je zmotno ugotovilo Vrhovno sodišče v razveljavljeni prvi odločbi, na kar je v navedeni odločbi opozorilo Ustavno sodišče, ko je ustavni pritožbi ugodilo.

15. Vrhovno sodišče se je zato ponovno ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO1. Pri ponovni presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravnomočno prisojene.

16. Vrhovno sodišče je torej pri ponovni presoji ugotovilo, da je pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 2.500,00 EUR prenizka. Primerna odškodnina je na podlagi navedenih zakonskih meril za 1.000,00 EUR višja, torej skupno znaša 3.500,00 EUR, ki se približuje zgornjemu zakonskemu limitu. V navedenem znesku so upoštevane tudi primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je oblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45% od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.2

17. Ker je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotna v navedenem obsegu, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo, sicer pa jo zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

18. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških postopka, in sicer glede na uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikov uspeh z revizijo znaša 1.000,00 EUR in je zato treba priznati v tem obsegu stroške pritožbenega in revizijskega postopka v zneskih, kot izhajajo iz izreka odločitve o stroških postopka. Ti znašajo za pritožbo 186,66 EUR za revizijo pa 223,98 EUR (Odvetniška tarifa – Ur.l. RS 2-24/2015). Tožniku pripadajo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti. Glede na neznaten uspeh, kar zadeva stroške celotnega prvostopnega postopka, tako glede premoženjske kot tudi nepremoženjske škode, pa revizijsko sodišče stroškov prvostopnega postopka v večji meri, kot so bili že pravnomočno prisojeni, ni prisodilo. Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz tožnikovih stroškovnikov v spisu.

-------------------------------
1 V prvem odstavku 16. člena je določeno, da se izplača denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo. V skladu z merili iz 4. člena pa mora sodišče pri določitvi odškodnine upoštevati zlasti zapletenost zadeve, ravnanje toženke, ravnanje tožnika in pomen zadeve za tožnika.
2 Glede višine primerjaj na primer naslednji primerljivi odločbi Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 1232/2008 z dne 23. 9. 2010, sodba II Ips 219/2010 z dne 15. 7. 2010. Primerjaj tudi primerljive odločbe ESČP: Zajc proti Sloveniji, štev. 13992/03, Rozman proti Sloveniji, štev. 38847/04, Schutzenhofer proti Sloveniji, štev. 1419/02, Kolar proti Sloveniji, štev. 33868/08.

Zveza:
- Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26

- Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2006) - ZVPSBNO - člen 4, 16, 16/3