Izrek:

Revizija se zavrne.

Obrazložitev:

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo z dne 22. 1. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 313.238,44 EUR odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi napake (pri toženki zavarovanega) notarja. Ta naj bi za tožnika pripravil in notarsko overil pogodbo o preužitku, ki je bila kasneje s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavljena, ker ni bila sestavljena v obliki notarskega zapisa. Posledično je bila v zemljiški knjigi izbrisana lastninska pravica, ki je bila že vpisana na ime tožnika. Tožnik je zatrjeval, da mu je škoda nastala z dnem pravnomočnosti izbrisne sodbe (9. 7. 2014).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je bil tožnik z domnevno škodo seznanjen že s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi ničnosti pogodbe o preužitku, torej 28. 1. 2009. S tem dnem (in ne šele s pravnomočnostjo izbrisne sodbe) je tožnik lahko vedel, da bo sporne nepremičnine izgubil, prav to izgubo pa uveljavlja kot škodo v tem postopku. Zaradi odločitve o ničnosti pogodbe tožnik ni mogel realno pričakovati, da se bo izbrisna pravda obrnila njemu v prid. Tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok je do vložitve tožbe že potekel.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev. Ko je bila ugotovljena ničnost zavezovalnega pravnega posla, bi moralo tožniku postati jasno, da se bodo nepremičnine vrnile v stanje pred sklenitvijo tega posla, saj je ugotovljena neveljavnost vknjižbe in odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja le posledica ugotovitve ničnosti.

Povzetek revizijskih navedb

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Okrožno sodišče v Ljubljani naj bi šele s sodbo z dne 9. 1. 2014 odločilo, da se lastninska pravica na ime tožnika izbriše iz zemljiške knjige; odločitev pa je bila na višjem sodišču potrjena 9. 7. 2014. Takrat naj bi tožniku nastala škoda. Izpodbija tudi odločitev o tem, da pogodba o preužitku ni bila sklenjena v pravilni obliki in ponavlja, da mu je zaradi napake notarja nastala škoda.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev o reviziji

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z bolj omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP), mora revident vsak očitek postopkovne kršitve opredeliti in obrazložiti. Tožnik ni navedel, katere procesne kršitve uveljavlja in zakaj, zato revizijsko sodišče na očitek procesnih nepravilnosti ne odgovarja.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

9. Revident tudi v reviziji ponavlja svoje stališče, da je zastaralni rok začel teči z dnem pravnomočnosti odločitve o izbrisni tožbi, in ne že z dokončno odločitvijo o ničnosti pogodbe o preužitku. Takšno stališče pa je napačno in nima podlage v materialnem pravu. To določa, da začne zastaralni rok teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), odškodninska terjatev za povzročeno škodo pa zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (v vsakem primeru takšna terjatev zastara v petih letih).1 Takrat, ko je sodišče pravnomočno odločilo, da je pogodba o preužitku nična, je tožnik v notranjem razmerju do druge pogodbene stranke izgubil svoja pogodbena upravičenja in moral vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejel.2 Ravno to izgubo pa tožnik uveljavlja kot škodo v obravnavanem postopku. Ta škoda je torej tožniku nastala in mu je tudi morala biti znana ob (pravnomočni) ugotovitvi ničnosti pogodbe, zato ta trenutek utemeljuje začetek teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek iz tega naslova.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

-------------------------------
1 Prvi in drugi odstavek 352. člena OZ.
2 Prvi odstavek 87. člena OZ.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 336, 352, 352/1, 352/2