Izrek:

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-107970/2019-40 z dne 9. 3. 2021, tako da se zadrži izvajanje nadaljnjih izvršilnih dejanj.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev:

1. Tožnik, ki ga zastopa odvetnik Jurij Kutnjak, je vložil tožbo1 zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-107970/2019-40 z dne 9. 3. 2021, s katero mu je bilo kot poroku – pravni osebi, na katero je bila prenesena dejavnost davčnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju, naloženo plačilo davčnih obveznosti navedenega davčnega dolžnika v skupnem znesku 347.278,59 EUR in pripadajoče obresti v znesku 188.416,60 EUR. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in odpravi sklep o izvršbi tožene stranke, št. DT 4934-43426/2022-5 z dne 7. 4. 2022,2 in s tem razveljavi vsa dosedanja opravljena izvršilna dejanja ter toženi stranki prepove vsakršno nadaljnje izdajanje odločb z namenom izterjave terjatve po izpodbijani odločbi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je menilo, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Navedlo je, da sta glede na visok znesek odmerjenega davka in strukturo sredstev tožnika oteženo poslovanje in nelikvidnost sicer verjetni posledici takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe, prav tako tudi stečaj, vendar pa tožnik ni uspel dokazati, da bi bil ta izključno posledica izvršitve izpodbijane odločbe, ne pa torej tudi drugih okoliščin in dejanj, na katere tožnik lahko vpliva in s katerimi bi stečaj družbe lahko preprečil. Tožnik bi se stečaju lahko izognil tudi z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja. Po mnenju sodišča prve stopnje verjetnost za stečaj pomembno znižuje tudi okoliščina, da se bo precejšen del odmerjenega dolga zelo verjetno lahko poplačal že iz stečajne mase glavnega davčnega dolžnika. Ker imata tudi sicer javna korist in interes za poplačilo javnih dajatev prednost pred nemotenim opravljanjem gospodarske dejavnosti tožnika, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Glede na to, da se konkretni davčni postopek vodi že od leta 2018, bi tožnik obveznost plačila odmerjene davčne obveznosti že lahko upošteval v svojem poslovanju in za to na primer oblikoval ustrezne rezervacije.

3. Zoper navedeni sklep je tožnik (v nadaljevanju pritožnik), ki ga zastopa odvetnik Jurij Kutnjak, vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe obširno zatrjeval škodo v obliki nemožnosti poslovanja in izpolnjevanja obveznosti, s tem pa izgubo prihodkov, ki bi najprej vodila v odpuščanje zaposlenih in v končni fazi lahko tudi v stečaj. Te škode ne bi bilo možno nadomestiti niti z ukrepi morebitnega kasnejšega finančnega prestrukturiranja. Skrajna faza, stečaj, je že sam po sebi povezan z nastankom nepopravljive škode. Dodaja, da so tudi sicer tovrstni ukrepi, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, izvedljivi le hipotetično, neodvisno od njegove volje, predvsem pa so dolgoročne narave. Poudarja, da toženka navedb predloga o zatrjevani verjetnosti nastanka težko popravljive škode niti ni prerekala, temveč le pavšalno nasprotovala odlogu izvršbe. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju o izdaji začasne odredbe mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ker ni izkazal, da bi bila verjetnost za njegov stečaj izključno posledica takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe, ne pa torej tudi drugih okoliščin in dejanj, na katere tožnik lahko vpliva in s katerimi bi stečaj družbe lahko preprečil. Tožnik bi se stečaju lahko izognil tudi z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja. Pri tehtanju pritožnikove škode, ki bi mu nastala s takojšnjo izvršitvijo odločbe, je sodišče prve stopnje dalo prednost javnim koristim in interesu za poplačilo javnih dajatev v povezavi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Javno korist pa je opredelilo s tem, da so davčne obveznosti, ki nastanejo v posledici opravljanja dejavnosti, pravočasno in v celoti poplačane.

Pogoji za izdajo začasne odredbe v davčnih sporih po 32. členu ZUS-1

8. V zvezi z odločanjem glede izdaje začasne odredbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba zaradi spremenjenega razmerja med ureditvijo upravnega spora in uporabo pravdnega postopka, ki je sledila spremembi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),3 spremeniti določena stališča, ki so bila sprejeta v dosedanji sodni praksi.4 S tem želi Vrhovno sodišče prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), saj je možnost izdaje začasne odredbe zaradi zakonske ureditve, ki ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu, nujna za zagotovitev navedene ustavne pravice na tem pravnem področju. Z izdajo začasne odredbe namreč sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita, s tem pa pomembno prispeva k pravni varnosti v razmerju delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave).5

9. Izhajajoč iz navedenega Vrhovno sodišče poudarja na prvem mestu, da je tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja, ki utemeljuje izdajo začasne odredbe, predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage niti v ZPP niti v ZUS-1. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen in nasl. ZPP), ob ponujenih dokazih, ki jih ni mogoče šteti za nedovoljene, nepotrebne oziroma neprimerne, pa tudi izvesti ustrezen dokazni postopek. Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.6

10. Ob navedenem Vrhovno sodišče poudarja, da mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi skladno z zakonom sodišče zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).7 Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Navedeno procesno vodstvo je sodišče dolžno seveda zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe, saj navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Le na ta način, skladen z načelom odprtega sojenja, je strankam lahko razpoznavno, kdaj so zadostile zahtevam sodišča za to, da lahko le-to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o (ne)utemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne more nadalje šteti za skladno z zakonom stališče, da zahteva po skrbni pripravi predloga za izdajo začasne odredbe izključuje navedene dolžnosti sodišča in upravičenja predlagatelja ter drugih strank, ki izhajajo iz ZPP.8

11. Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, predpisan v korist tožeče stranke, predlagatelja začasne odredbe. Zato lahko sodišče zaradi zagotovitve zakonitega postopka navedeni rok vselej prekorači, na primer če je to potrebno zaradi materialnega procesnega vodstva ali drugih okoliščin na strani tožnika (na primer zaradi predlaganja dokazov, kot je zaslišanje priče).

12. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej.9 Na podlagi razvoja spoznanj pravne teorije in prakse je navedeni pojem težko popravljive škode na področju davčnega prava opredeliti na novih izhodiščih. Po presoji Vrhovnega sodišča ga je treba na področju davčnega prava treba razlagati tako, da je škoda, ki je upoštevna v smislu zakonske določbe 32. člena ZUS-1, v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.10 Tožnik lahko torej upravičeno predlaga, da se nastanek take škode prepreči z izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji (npr. njena težka popravljivost), ni pa mogoče od njega terjati, da poleg škode, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta, utemeljuje obstoj nadaljnje (težko popravljive) škode, ki je ZUS-1 ne predvideva kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

13. Ob tem je treba izhajati iz dejstva, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1).11 Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče tako utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje (na primer izguba za delo potrebnih sredstev), ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (na primer bi moral za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti, ali zgolj z veliko izgubo ali visokimi stroški).12 Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte pa je težka popravljivost škode podana npr. že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij). S tem Vrhovno sodišče odstopa od stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo, ki se je uporabljalo v dosedanji sodni praksi.13

Presoja v obravnavanem primeru

14. Pritožnik, ki ga zastopa odvetnik Jurij Kutnjak, je vložil predlog za izdajo začasne odredbe s ciljem, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odmerne odločbe davčnega organa oziroma prepreči opravljanje nadaljnjih izvršitvenih ravnanj tudi po sklepu tožene stranke, št. DT 4934-43426/2022-5 z dne 7. 4. 2022, o izvršbi na njegove premičnine. V predlogu je poudaril, da mu sam rubež osnovnih sredstev, ki jih lahko po dogovoru s toženo stranko še vedno uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, trenutno ne povzroča škode, mu bo pa ta vsekakor nastala in bo težko popravljiva, če bo tožena stranka v skladu z izdanim sklepom o izvršbi te premičnine prodala, ali pa v izvršbi posegla še na njegova denarna sredstva. Prodaja zarubljenih premičnin bo najprej vodila v nezmožnost poslovanja in izpolnjevanja tekočih obveznosti, izgubo prihodkov ter v zmanjševanje potreb po delovni sili. Z nastopom nelikvidnosti zaradi blokade denarnih sredstev bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo stečajnega postopka in s tem izgubo vse vrednosti družbe in podjetja. Škodo, ki je ne bi utrpel samo on, temveč tudi delavci in njihove družine, nenazadnje pa tudi toženka, bi bilo težko nadomestiti. Sodišču prve stopnje je v ta namen predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenca finančne stroke. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe teh pritožnikovih navedb ni prerekala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana (9. točka obrazložitve tega sklepa).

15. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da bi glede na visok znesek odmerjenega davka in strukturo pritožnikovih sredstev takojšnja izvršitev izpodbijane odločbe res imela verjetno za posledico oteženo poslovanje pritožnika, lahko tudi njegovo nelikvidnost, oziroma da je pritožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do motenj, lahko tudi do prekinitve in krčenja obsega njegovega poslovanja.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča za izdajo začasne odredbe povsem zadostuje, da je pritožnik izkazal, da bi mu bilo zaradi takojšnje prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe (s prodajo zarubljenih osnovnih sredstev in izvršbo na druga sredstva, predvsem denarna pri bankah) poseženo v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti (13. točka obrazložitve tega sklepa). Škoda, ki bi nastala na podlagi takšnega posega v opravljanje njegove dejavnosti, bi pritožnika nedvomno pomembno prizadela in bi jo težko nadomestil. Pritožnik zato v pritožbi povsem utemeljeno navaja, da mu za to ni bilo treba dodatno dokazovati in izkazati še, da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nespornega nujnega krčenja poslovanja in s tem neizogiben nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti ali odpraviti sam, niti z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja.

17. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da na stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenca finančne stroke, da je dokazni predlog za pridobitev mnenja finančne stroke neustrezen, ker mora biti odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe hitro, ni pravilno. Vrhovno sodišče poudarja (prvič), da dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena (9. točka obrazložitve tega sklepa) in (drugič), da je instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe (11. točka obrazložitve tega sklepa). Sodišče zato dokaznih predlogov predlagatelja, ki bi lahko utemeljili predlog, ne sme zavrniti z utemeljitvijo, da mora o predlogu odločiti v navedenem, kratkem roku. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča, ki temelji na med strankama nespornih dejstvih, ki izhajajo tudi iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, pa ta dokaz v postopku odločanja Vrhovnega sodišča ni (več) potreben.

18. Pri odločanju o izdaji začasne odredbe mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, kot pravilno poudari sodišče prve stopnje. Vendar pa ZUS-1 ne določa drugačnih (tj. strožjih) pogojev za izdajo začasne odredbe v davčnih zadevah. V določbi 32. člena ZUS-1 tako ni podlage za stališče, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah praviloma vedno v nasprotju z javnim interesom, ampak je tak zaključek možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka.14

19. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka in prizadete stranke upravnega spora. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne more ugotavljati po uradni dolžnosti. Glede na odsotnost navedb strank sodišče prve stopnje tudi v obravnavani zadevi ni imelo podlage za zaključek, da naložena davčna obveznost za pritožnika ni nepričakovana in da bi moral zanjo že oblikovati ustrezne rezervacije.

20. V obravnavanem primeru je tožena stranka prizadetost javne koristi utemeljevala le z navedbami v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe15, da je bil pritožnik v preteklosti vpleten v posle povezane pravne osebe družbe A., d. o. o.- v stečaju, ki niso bili v skladu z običajno poslovno prakso. Po presoji Vrhovnega sodišča to niso okoliščine, ki bi kazale, da bo prav zaradi začasnega zadržanja prisilne izvršitve izpodbijane odločbe nesorazmerno prizadeta javna korist (na primer da bo kasneje plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali bistveno oteženo). Poleg tega tožena stranka tudi ni prerekala navedb pritožnika, ki je v predlogu obsežno zatrjeval, da je javna korist v primeru zadržanja izvršitve že ustrezno zavarovana z izdajo sklepa o izvršbi na njegove premičnine,16 da javni interes z začasnim zadržanjem izvršitve ni nesorazmerno prizadet, ker obstoji velika verjetnost, da bo pretežni del terjatev tožene stranke lahko poplačan že iz stečajne mase glavnega davčnega dolžnika, družbe A., d. o. o.- v stečaju, in da njegovo nadaljnje poslovanje tudi sicer ni le v njegovem, ampak tudi v interesu tožene stranke, saj bo davčni organ le tako od njega tudi v bodoče lahko pobiral davke in druge javne dajatve. Javni interes po navedbah pritožnika vključuje tudi ožji interes njegovih zaposlenih ter njihovih družin.

21. Ker je torej pritožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev odmerne odločbe tožene stranke. To pomeni, da na podlagi te odločbe ni mogoče izdati novih sklepov o izvršbi, niti izvajati nadaljnjih izvršilnih dejanj na podlagi že izdanega sklepa o izvršbi z dne 7. 4. 2022 (3. točka tretjega odstavka 80. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

22. Pritožnik, ki ga zastopa odvetnik Jurij Kutnjak, je sicer v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal tudi, da se odpravi sklep o davčni izvršbi z dne 7. 4. 2022 in razveljavi vsa dosedanja opravljena izvršilna dejanja ter toženi stranki prepove vsakršno nadaljnje izdajanje odločb z namenom izterjave terjatve po izpodbijani odločbi. Ker na podlagi odložitvene začasne odredbe v sporu zoper odmerno odločbo ni mogoče odločati o zakonitosti sklepa, ki je izdan v drugem postopku - davčni izvršbi, prav tako kot tudi ne razveljaviti vseh dotedanjih opravljenih izvršilnih dejanj, je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

K III. točki izreka

23. Ker so stroški izdane začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS- 1).

-------------------------------
1 Tožnik je s to tožbo izpodbijal tudi sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-107970/2019-41 z dne 15. 3. 2021, ki se je nanašal na zavrženje zahtevka za povračilo v postopku pred davčnim organom priglašenih stroškov zastopanja. Drugostopenjski davčni organ je odločanje o pritožbah zoper navedeno odločbo in ta sklep združil v enotno obravnavo.
2 Tudi iz spisa izhaja, da je bil zoper tožnika že izdan sklep o davčni izvršbi na premičnine, ki se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v tožnikovi lasti in posesti.
3 Po določbi prvega odstavka 122. člena ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017, se namreč v upravnem sporu uporablja ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.
4 Enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 96/2022, ki ga je sprejelo na isti seji, dne 8. 6. 2022.
5 Na ta način sodišče v upravnem sporu z začasno odredbo z učinkom pravnomočnosti odloči o posebnem vprašanju, ki je ločeno od odločitve o glavni zadevi v upravnem sporu. O izdaji začasne odredbe lahko v okviru upravnega spora sodišče ponovno odloči le, če nastopijo nova, kasnejša dejstva in okoliščine, ki lahko utemeljijo njeno izdajo. Podobno stališče je izraženo tudi v nekaterih odločitvah v pravdnem postopku, glej npr. sklep VSL I Cp 2788/2013 z dne 23. 10. 2013.
6 Pri tem ni izključena niti izvedba dokaza z zaslišanjem priče. Pravila ZUS-1, ki veljajo glede dolžnosti izvedbe glavne obravnave, ne veljajo v postopku odločanja o začasni odredbi, zato je obravnavo treba izvesti le, ko to terja narava samega dokaza.
7 Ta določa: „Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.“
8 Tako kot je bilo na primer navedeno v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, 8. točka obrazložitve.
9 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020.
10 Tudi Ustavno sodišče v ustaljeni ustavnosodni presoji poudarja varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP, v katero se z oblastvenimi akti lahko posega samo ob spoštovanju ustavnopravnih garancij in omejitev (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-6/15-23, Up-33/15-32, Up-1003/15-27 z dne 5. 7. 2018, 32. točka obrazložitve).
11 Tako Vrhovno sodišče na primer tudi v sklepu I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021.
12 Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018.
13 Tako na primer Upravno sodišče v sklepu I U 934/2015 z dne 8. 5. 2015. in III U 8/2017-12 z dne 6. 4. 2017. Da materialna škoda ni vedno popravljiva, izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo predvsem na izvršbo (poseg) v premoženje, ki je posebej varovano (npr. U-I-171/16-9 in Up-793/16-10 z dne 9. 2016 in Up-1298/18-16 z dne 9 5. 2019). Podobno tudi judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na primer v sodbah v zadevah Rousk proti Švedski, 137. do 142. točka obrazložitve in Zehentner proti Avstriji, 58. do 65. točka obrazložitve o izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika.
14 Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 23/2022 z dne 15. 2. 2022, 13. točka obrazložitve.
15 Odgovora na pritožbo tožena stranka namreč ni vložila.
16 Po navedbah pritožnika je bil rubež že opravljen, kar pomeni, da je tožena stranka na zarubljenih premičninah pridobila zastavno pravico. Zastavna pravica ji zagotavlja poplačilo, zaradi česar do neplačila dolga v nobenem primeru ne more priti. Drugače pa določba prvega odstavka 178. člena ZDavP-2, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, pritožniku zagotavlja varstvo pred prodajo zarubljenih sredstev, ki jih potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti le za obdobje šestih mesecev od dneva zapadlosti odmerjene obveznosti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32