Jedro

Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.

Objavljano na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, link.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani del (prva alineja prve točke izreka) sodbe sodišča druge stopnje se razveljavi, prav tako tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o denarnem odškodninskem zahtevku druge tožnice zoper drugega toženca in tretjo toženko ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev:

Dosedanji potek postopka

1. Na parceli, ki je v solasti tožnikov, se je sprožil plaz, za kar naj bi bili solidarno odgovorni toženci – bodisi zaradi izkopavanja materiala na nižje ležečih zemljiščih (prvi trije toženci) bodisi zaradi neustrezno urejenega odvodnjavanja z lastnih parcel na parcelo tožnikov (zadnji dve toženki).

2. S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala, da toženci solidarno na lastne stroške izvedejo sanacijo plazu z nasutjem zemlje, tako da bo vzpostavljeno stanje pred plazenjem. S podrednim zahtevkom sta od tožencev zahtevala solidarno plačilo 15.689,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pridruženi pravdni zadevi P 39/2016 sta tožnika dodatno zahtevala še, da se četrti in peti toženki naloži opustitev oziroma preprečitev odvajanja kuhinjskih, sanitarnih in drugih odpadnih voda ter meteornih vod s svojih nepremičnin na nepremičnino, ki je v solasti tožnikov.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer tako, da je prvim trem tožencem naložilo solidarno plačilo 6.275,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je podredni zahtevek glede prvih treh tožencev zavrnilo, v celoti pa ga je zavrnilo glede četrte in pete toženke. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz pridružene zadeve P 39/2016. Odločilo je še o pravdnih stroških.

4. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnikov ter prve toženke. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je drugemu tožencu in tretji toženki naložilo solidarno plačilo 7.844,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; medtem ko jo je glede prve toženke za isti znesek razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo in vrnilo v novo sojenje je tudi odločitev glede četrte in pete toženke (tako iz osnovne kot iz pridružene zadeve). Enako je storilo glede pripadajočega dela pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

5. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 112/2021 z dne 19. 5. 2021 je druga tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo v 1. alineji I. točke izreka1 razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena tožencem. Nanjo je odgovorila prva toženka, ki je priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

7. Dejansko stanje, bistveno za presojo revizijskega vprašanja in za odločitev o reviziji, je mogoče strniti v naslednje točke:

- Na parceli, ki je v solastništvu tožnikov, se je 30. 6. 2014 sprožil plaz (odlom zemlje).

- Sprožilni dejavnik, neposredni vzrok tega škodnega dogodka, je bil izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih, ki so ga opravili prvi trije toženci, ne da bi se pred tem pozanimali o stanju neposredno višje ležečega zemljišča in izkop zavarovali s podpornimi ukrepi, s katerimi bi zagotovili stabilnost strme brežine in preprečili zemeljski plaz.

- Tožnika pa sta z nestrokovnim nasipavanjem in premeščanjem zemljine, ne da bi postavila podporni zid, ki bi zagotovil trajno stabilnost nasipa in preprečil plaz, ustvarila odločilen pogoj za nestabilnost brežine in s tem za nastanek škode.

- Do plazu je prišlo, ko so bile dosežene ustrezne kritične vrednosti sprožilnih dejavnikov: vpliv izkopa, zadostna količina dežja, geomehanske lastnosti zemljine in režim podzemne vode. Ti pogoji in vzroki so se stekli (šele) leta 2014.

- Četrta in peta toženka imata napeljano cev za odvajanje voda z njune nepremičnine preko parcele tožnikov. Na vprašanje, ali sta odvodnjavanje ustrezno uredili, torej brez posegov v stabilnost parcele tožnikov, je sodišče prve stopnje odgovorilo: "Tožeča stranka […] ni uspela dokazati, da sta četrto in peto tožena stranka odvodnjavanje po parceli št. 1939/2 uredili brez dovoljenja in neustrezno, ter da je 30. 6. 2014 iz cevi, vidne na področju plazu, drla ravno meteorna voda, speljana iz nepremičnin četrto in peto tožene stranke, ki je razmočila teren. Dokazali tudi nista navedbe, da je parcela 1939/2 razmočena zaradi meteornih voda, ki odtekajo z dela objektov na parceli četrto in peto tožene na parcelo 1940/3 in od tam dalje na parcelo 1939/2." Še več, sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da "je odvodnjavanje četrto in peto tožene stranke ustrezno urejeno".

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Po presoji prvostopenjskega sodišča prvi trije toženci odgovarjajo zaradi malomarnih posegov v lastne nepremičnine, ki so povzročili nestabilnost sosednje nepremičnine (prvi odstavek 85. člena Stvarnopravnega zakonika). Okoliščina, da sta tožnika s predhodnim nasipavanjem brežine ustvarila glavni pogoj za njeno nestabilnost, pa utemeljuje njun 60 % soprispevek k nastanku škodi. Prvi trije toženci so tako dolžni plačati 6.275,64 EUR odškodnine. Zaradi ugotovljenega soprispevka tožnikov namreč namreč ni bilo mogoče naložiti vzpostavitve prejšnjega stanja (kar je bilo prvenstveno vtoževano), saj je to mogoče le v primeru celovite restitucije. Zahtevek zoper četrto in peto toženko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, saj je menilo, da neustreznost odvodnjavanja z njune parcele ni izkazana.

9. Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega mnenja. Odločitev sodišča prve stopnje glede četrte in pete toženke je ocenilo za preuranjeno in mu naložilo dopolnitev postopka z izvedbo dokaza z izvedencem gradbeno komunalne stroke, ki naj bi preveril potek in stanje odvodnjavanja meteornih in odpadnih voda. Odločitev o odškodninskem zahtevku zoper četrto in peto toženko je zato razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z odločitvijo o odgovornosti prvih treh tožencev pa se je pritožbeno sodišče strinjalo, le da je tožnikoma pripisalo nižji prispevek k nastanku škode, in sicer v višini 50 %. Drugemu tožencu in tretji toženki je zato naložilo plačilo višjega zneska, tj. 7.844,50 EUR, kar sta tožnika od njiju zahtevala več, pa je zavrnilo. Del sodbe o zahtevku zoper prvo toženko (in sicer glede zneska 7.844,50 EUR) je razveljavilo zaradi kršitve pravice prve toženke do obravnave njenih pripomb na izvedensko mnenje (višina cenitve); kar sta tožnika od nje zahtevala več, pa je zavrnilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

10. Ob taki odločitvi pritožbenega sodišča se poraja vprašanje, kako je lahko to sodišče po predhodni odločitvi o porazdelitvi odgovornosti za nastalo škodo zavrnilo zahtevek za denarno odškodnino v delu, ki je sorazmeren ugotovljenemu prispevku tožnikov k nastanku škode, hkrati pa v celoti razveljavilo odločitev o odškodninskem zahtevku za povrnitev te iste škode zoper četrto in peto toženko, ki naj bi s svojimi ravnanji prispevali k nastanku te iste škode. Vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, se zato glasi: "Ali lahko v primeru solidarne odgovornosti višje sodišče pravnomočno odloči o prispevku posameznih udeležencev k škodi, glede prispevka preostalih udeležencev pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje?"

11. Pri tem je treba takoj pojasniti, da pritožbeno sodišče v resnici ni pravnomočno odločilo o prispevkih posameznih udeležencev k škodi, temveč je zahtevek tožnikov za denarno odškodnino, kolikor presega 7.844,50 EUR (tj. v delu, ki ustreza 50 %, kolikor je pritožbeno sodišče ocenilo prispevek tožnikov k nastanku škode), zoper prve tri tožence zavrnilo. Vprašanje na eni strani načenja problem deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), na drugi strani pa problem odgovornosti več oseb za isto škodo (186. člen OZ).

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

12. Revidentka (druga tožnica) opozarja, da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo tudi v delu, ki je določal, da četrta in peta toženka nista solidarno odgovorni za nastalo škodo. O njuni odgovornosti bo tako odločeno šele v ponovljenem postopku. Vendar je pritožbeno sodišče pri tem spregledalo, da je s pravnomočnim izrekom odgovornost že v celoti razdelilo med tožnika in prve tri tožence v razmerju 50 : 50. Ker je vzrok škode že porazdeljen, ni jasno, kako bo mogoče v ponovljenem postopku ugotavljati še solidarno odgovornost četrte in pete toženke. Pritožbeno sodišče je zato zmotno uporabilo določbe OZ o solidarni odgovornosti oziroma prejudiciralo odločitev prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku. Ker gre gotovo za solidarno odgovornost vseh tožencev, namreč slednje ne bo moglo poseči v že pravnomočno ugotovljeno razmerje odgovornosti med tožniki in toženci (50 : 50). Lahko bo zgolj ugotovilo, da sta četrta in peta toženka solidarno odgovorni v enakem deležu (tj. 50 %), čeprav je bilo gotovo, da bo v primeru njune soodgovornosti skupen prispevek vseh tožencev k nastanku škode višji od 50 %. Ne gre le za zmotno uporabo materialnega prava, temveč tudi za poseg v pravico do pritožbe, saj tožnika kljub uspehu s pritožbo ne moreta izboljšati svojega položaja v ponovljenem sojenju. Zaradi nasprotujočih si sodbenih razlogov so podane tudi procesne kršitve.

13. Prva toženka se v odgovoru na revizijo strinja, da sodišče ne bi smelo pravnomočno odločiti o prispevku posameznih udeležencev, glede prispevka drugih pa zadevo vrniti v novo sojenje, pri čemer pa izhaja iz premise, da bi se v novem sojenju lahko na račun odgovornosti dodatnih povzročiteljev škode zmanjšala odgovornost prvotno odgovornih oseb. Nedopustno bi bilo tudi, če bi se tožnikoma priznala dodatna odškodnina, ki bi presegla tisto, kar jima pripada. Prva toženka pa se ne strinja, da bi bila s sodbo že ugotovljena njena lastna solidarna odgovornost – odločitev je bila namreč glede nje v celoti razveljavljena, za znesek nad 7.844,50 pa tožbeni zahtevek tudi zavrnjen. Meni tudi, da revizija presega domet dopuščenega vprašanja.

Presoja utemeljenosti revizije

14. Revizija je utemeljena.

Normativna izhodišča presoje

15. V obravnavanem primeru gre za kombinacijo deljene odgovornosti, natančneje prispevka oškodovancev (tožnikov) k nastanku škode, in odgovornosti več oseb za isto škodo. Zdi se, da je pritožbeno sodišče s sprejeto odločitvijo že uredilo razmerje med prispevkom tožnikov k nastanku škode in odgovornostjo prvih treh tožencev za neposredno povzročitev škode. Odločitev namreč temelji na rešitvi vprašanja o temelju odškodninske obveznosti, ki odgovornost porazdeljuje na pol: prispevek tožnikov, ki sta povzročila nestabilnost svojega zemljišča, je enakovreden delovanju prvih treh tožencev, ki so z izkopavanjem na nižje ležečih zemljiščih neposredni povzročitelji škode. V praznem prostoru pa je tu "obvisel" morebiten prispevek četrte in pete toženke.2 Če bi se izkazalo, da sta za nastalo škodo odgovorni tudi četrta in peta toženka, bi na prvi pogled kazalo, da je odločitev, kar ji očita revizija, logično nevzdržna. Ali to drži, je odvisno od razlage 171. in 186. člena OZ.

16. Institut deljene odgovornosti (171. člen OZ) temelji na ideji, naj nosi škodo tisti, ki jo je povzročil, ter da nikomur ni mogoče naložiti bremena odškodnine za škodo, ki je posledica neodgovornega ravnanja drugega – v tem primeru oškodovanca. Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki. Prvič, škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in drugič, to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje. Da sta v obravnavanem primeru ti predpostavki izpolnjeni, sta ugotovili obe sodišči. Tako obstoj vzročne zveze kot njuno neskrbno ravnanje tudi nista neposreden predmet revizijskega vprašanja in presoje.

17. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena OZ). Prvi trije toženci, ki so odgovorni za neposreden vzrok škode (izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), zato odgovarjajo solidarno. Tudi to ni predmet revizijskega vprašanja in presoje. Sporno pa je, kam v tej kombinaciji povzročiteljev škode umestiti četrto in peto toženko, če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da sta z nepravilnim odvodnjavanjem soprispevali k nestabilnosti zemljišča tožnikov in s tem soustvarili odločilen pogoj za nastanek škode. Od odgovora na to vprašanje je odvisna odločitev o reviziji in nadaljnja usoda zahtevka za plačilo odškodnine.

Vprašanje umestitve ravnanja četrte in pete toženke

18. Če škodo povzroči več oseb in je v njen izvor ter nastajanje hkrati vključen še oškodovančev prispevek, je pomembno, kakšna je narava ravnanj odškodninsko odgovornih povzročiteljev. Lahko so delovali skupaj (kot so delovali prvi trije toženci, ko so opravili izkop materiala na nižje ležečih zemljiščih), lahko pa neodvisno drug od drugega, pri čemer ni mogoče ugotoviti deležev pri povzročeni škodi. Tudi v tem primeru je odgovornost vseh povzročiteljev solidarna. Vendar, ko delujejo neodvisno drug od drugega, lahko povzročitelji glede na škodno posledico delujejo na različnih vzročnih ravneh, med drugim tudi s prispevkom na isti vzročni ravni kot oškodovanec. V takem primeru povzročiteljev prispevek, njegovo škodno dejanje, konkurira oškodovančevemu prispevku, zato oškodovančev prispevek zmanjšuje, hkrati pa povečuje skupni delež odgovornosti, ki bremeni solidarno odgovorne sopovzročitelje (seveda pod pogojem, da ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi). To pomeni, da je vse odvisno od tega, kakšna je vzročna narava povzročiteljevega prispevka, tj. komu konkurira in ali je mogoče ugotoviti njegov delež pri povzročeni škodi.

Presoja konkretnega primera

19. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi součinkovanja dveh škodnih dejavnikov: nestabilnosti brežine, ki je bila posledica nestrokovnega nasutja zemljine in opustitve postavitve podpornega zidu, ter izkopa materiala na spodnjih nepremičninah. Medtem ko je treba nestabilnost brežine, ki je glavni pogoj sprožitve plazu, pripisati tožnikoma, so sprožitev plazu neposredno povzročila iz(pod)kopavanja prvih treh tožencev. Problem nastopi, ko v to igro vzrokov in pogojev vstopita še četrta in peta toženka. Sodišče prve stopnje ju je najprej izključilo. Ugotovilo je namreč, da "je odvodnjavanje četrto in peto tožene stranke ustrezno urejeno". Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega mnenja. Ugotovitev sodišča prve stopnje je ocenilo za preuranjeno in sodišču prve stopnje naložilo dopolnitev postopka z izvedbo dokaza z izvedencem gradbeno komunalne stroke, ki naj bi preveril potek in stanje odvodnjavanja meteornih in odpadnih voda. Posledica tega je, da sta četrta in peta toženka spet v igri.

20. Težava je, da je pritožbeno sodišče že dokončno razrešilo odškodninsko razmerje z ugotovitvijo, da prvi trije toženci tožnikoma dolgujejo polovico celotne škode,3 ker sta tudi deleža tožnikov in prvih treh tožencev pri povzročitvi škode enaka, preostali del pa morata zaradi svojega prispevka k njenem nastanku trpeti tožnika sama. S tem je ustvarilo položaj, ko se zdi, da tu ni več prostora za morebitni škodni prispevek četrte in pete toženke. V nasprotnem namreč pritožbeno sodišče zoper prve tri tožence (presežnega) zahtevka ne bi zavrnilo.

21. Taka odločitev bi bila pravno in logično vzdržna le v dveh primerih. Prvič, ob predpostavki, da morebitno škodno ravnanje četrte in pete tožene stranke izpolnjuje ključni pogoj za ločeno, samostojno odškodninsko odgovornost. To je pogoj, ki ga (per negationem) določa tretji odstavek 186. člena OZ in ki se glasi: tisti, ki so škodo povzročili tako, da so delali neodvisno drug od drugega, odgovarjajo samostojno in ločeno, torej le za svoj delež povzročene škode, če je mogoče ugotoviti njihove deleže pri povzročeni škodi.4 Četrta in peta toženka bi tako v primeru ugotovitve njunega soprispevka k nestabilnosti zemljišča tožnikov lahko dokazali, kolikšen je njun delež pri povzročitvi škode ter da zato ne odgovarjata (skupaj s prvimi tremi toženci) za celotno škodo (seveda, zmanjšano za prispevek tožnikov), temveč la za delež škode, ki jima ga je mogoče pripisati.

22. Odločitev bi bila v skladu s 186. členom OZ tudi v primeru, če bi bilo mogoče ravnanje četrte in pete toženke podrediti prvemu odstavku 186. člena OZ. Ta določba se nanaša na primere, ko več oseb skupaj povzroči škodo.5 Tak je primer prvih treh tožencev, ki so s skupnim delovanjem (izkopavanjem nižje ležečih zemljišč) neposredno povzročili zemeljski plaz. Če bi bilo ravnanje četrte in pete toženke le eno od ravnanj, ki so neposreden vzrok škode (z drugimi besedami, če bi ob prvih treh tožencih pri izkopavanju nižje ležečih zemljišč sodelovali tudi oni), potem bi skupaj z njimi in z istim deležem solidarno odgovarjali za isto denarno odškodninsko obveznost.

23. Vendar ostaja zaenkrat odprto, ali gre pri četrti in peti toženki za katerega od obeh opisanih primerov. K nastanku škode naj bi namreč prispevali z odvodnjavanjem meteornih in odpadnih voda na zemljišče tožnikov ter s tem sopovzročili nestabilnost njunega zemljišča, ki je bila odločilen pogoj za nastanek škode. Njuno ravnanje bi tako konkuriralo škodnemu prispevku tožnikov, kar bi imelo za posledico zmanjšanje njunega deleža pri škodi in s tem sorazmernega znižanja odškodnine. To sámo po sebi še ne bi pomenilo pravne in logične nesprejemljivosti odločitve pritožbenega sodišča – a le pod pogojem, da bi bilo v primeru ugotovitve, da sta prispevali k nestabilnosti zemljišča, sploh mogoče določiti njune deleže pri povzročeni škodi. Ker pa je to vprašljivo, je v tem procesnem položaju, ko je odškodninski zahtevek zoper četrto in peto toženko še odprt, nujna razveljavitev zavrnilnega dela odškodninskega zahtevka zoper prve tožence. Ko zahtevek zoper četrto in peto toženo stranko visi in se ne ve, ali bi v primeru dokazanosti, da sta tudi oni sodelovali pri povzročitvi škode, šlo za primer ločene in samostojne odškodninske odgovornosti, ali za primer solidarne odgovornosti za isto odškodninsko obveznost skupaj s prvimi tremi toženci, ali pa za sicer solidarno odgovornost, a zaradi zmanjšanja prispevka tožnikov za odgovornost z višjim deležem odgovornosti, taka odločitev pritožbenega sodišča ne vzdrži. S tem, ko je ob razveljavitvi odločitve o zahtevku zoper četrto in peto toženo stranko zavrnilo višji odškodninski zahtevek zoper prve tri tožence, je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 171. in 186. člen OZ. Ni namreč izključeno, da se bo v nadaljnjem postopku izkazalo, da je zaradi ravnanj četrte in pete toženke (oziroma njenega pravnega prednika), prispevek tožnikov k nastali škodi manjši od 50 % ter da ob tem ni mogoče ugotoviti deležev vseh tožencev pri povzročeni škodi. V takem primeru bo odškodninska odgovornost višja in solidarna. Odgovor na dopuščeno vprašanje je zato nikalen.

Odločitev o reviziji

24. Ker je revizija utemeljena, ji je revizijsko sodišče ugodilo, izpodbijani del sodbe pritožbenega sodišča razveljavilo, prav tako tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o denarnem odškodninskem zahtevku druge tožnice zoper drugega toženca in tretjo toženko ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

25. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Revidentka izpodbija le 1. alinejo I. točke izreka sodbe pritožbenega sodišča. S to alinejo je pritožbeno sodišče zahtevka zoper drugega toženca in tretjo toženko, ki presegata 7.844,50 EUR, zavrnilo.
2 Oziroma prvotno toženega pravnega prednika pete toženke, ki je med pravdo preminil.
3 Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo glede prve toženke za znesek 7.844,50 EUR sicer razveljavilo, a je to storilo le zaradi neupoštevanja njenih pripomb na ocenjeno vrednost sanacije, torej glede višine in ne glede temelja odškodnine.
4 Prim. sklep VS RS št. II Ips 161/2018 z dne 11. 9. 2008.
5 Prim. sodbo VS RS št. II Ips 50/2017 dne 30. 8. 2018, tč. 35, kjer je med drugim navedeno: "Kadar šele skupno ravnanje več različnih oseb privede do nastanka škode, so namreč vsi, ki so prispevali k njenemu nastanku, zanjo solidarno odškodninsko odgovorni (186. člen OZ)."

Zveza:

RS - Ustava

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 186, 186/1, 186/3